Novoletne obljube

Čeprav so zadnji decembrski dnevi večinoma rezervirani za novoletne zabave, nakupovalne turneje in druženje s prijatelji, so tudi čas, ko lahko razmislimo o vsem, kar smo v tem letu dosegle, doživele, česa smo se naučile

… In ob takih ‘premišljevanjih’ ponavadi ugotovimo le to, kaj vse bo treba še spremeniti. Januar pa se seveda zdi najbolj primeren čas za začetek; ‘seznam’ postaja vedno daljši, cilji resnično ambiciozni in kar je najbolj zanimivo: sveto smo prepričane, da se bomo vseh ‘predpisanih receptov’ neomajno držale. Od prvega januarja naprej seveda. No, drugega; prvi je namenjen izključno počivanju.

Kaj se potem zgodi z vso to odločnostjo in vznesenostjo? Zdi se, da izgineta, še preden pospravimo novoletno jelko. Izgovorov je nešteto, ponavadi so tako prepričljivi, da vse prestavimo za kakšen mesec, dva, potem pa kar do naslednjega januarja. Ker je januar pač idealen čas za začetek.

Vse je mogoče

“Tudi jaz ob koncu vsakega leta naredim obračun,” pravi devetindvajsetletna arhitektka Andreja in prizna, da nad njim ni vedno navdušena. “Ko sem lani decembra prebirala star dnevnik z načrti za tekoče leto, sem se zgrozila. Pa ne samo zaradi tega, ker nisem uresničila niti enega cilja, razjezilo me je to, da nisem niti poskusila. Potem pa sem še opazila, da si vsako leto, znova in znova, zadajam enake naloge.

Sprva sem si rekla, da teh neumnih ciljev sploh ne bom več pisala, saj so popolna izguba časa. A sem se premislila; spremenila sem le strategijo načrtovanja. Izbrala sem si pet stvari, ki jih želim doseči; štiri so bile dokaj realne, peta pa je bila šesttedensko potovanje po Evropi. Res je, da sem si to želela že od začetka srednje šole, vendar se mi nikoli ni izšlo. Prej je bil problem denar, zdaj pa se mu je pridružil tudi čas; odplačujem stanovanjski kredit, pa tudi tako dolgega dopusta si ne morem privoščiti.

No, k vsakemu cilju pa sem tudi iskreno napisala, kaj vse sem pripravljena storiti, da se bo uresničil. Npr.: vsak mesec privarčevati 20.000 sit, delati tudi kakšno soboto, nadure … Enkrat mesečno sem pregledala, kako upoštevam svoje obljube. In šlo je vedno lažje. Uresničila sem vse, kar sem si zadala, tudi na potovanje sem odšla; dopust sem z lahkoto dobila, saj sem bila med letom tako ‘pridna’.”

Vsak dan je pomemben

Novoletne obljube so za petindvajsetletno absolventko Tamaro popolnoma brez pomena. “Ne vem, zakaj naj bi bil prvi januar nekakšen mejnik, pa tudi obljube so aktualne le kakšen teden, včasih celo manj, saj jih hitro pozabimo. Meni se zdi pomembno, da vsak dan popolnoma izkoristim. Odkar si vsako jutro napišem, kaj bom čez dan naredila, mi to res dobro uspeva.

Držim se načela, da se najbolj zoprnih obveznosti lotim najprej, saj odlašanje probleme samo še poveča. Včasih sem se vse dopoldne pripravljala na pomemben klic in s tem izgubila neprimerno več energije kot s samim pogovorom. Ko je najtežje za mano, se sproščeno in brez slabe vesti posvetim tudi ‘prijetnim’ opravilom. Dobra stvar tovrstnega načrtovanja je tudi ta, da si lahko obveznosti dokaj enakomerno razporedim čez ves teden.

Jaz ne obupam!

“Moj vsakoletni novoletni sklep je, da bom nehala kaditi. In, ne boste verjeli, čisto vsakič sem popolnoma prepričana, da se bom svoje obljube tudi držala!” Čeprav ji to zaenkrat še ni uspelo, pa Klara, simpatična tridesetletnica, še ni obupala. “Kje pa, vsako leto mi gre bolje! Morda mi bo pa letos le uspelo! Januar se mi zdi idealen za take podvige, saj je po decembrskih ‘požrtijah’ in praznovanjih (brez cigaret seveda ne gre) asketsko življenje prav dobrodošlo. Žal mi je le, da zdržim tako malo časa.

Da bi bilo drugače, sem poskusila že prav vse: avtogene treninge, motivacijske kasete, žvečilne gumije in podobno. Najbolj uspešna sem bila enkrat, ko sva z mojo najboljšo prijateljico, prav tako strastno kadilko, za vsako pokajeno cigareto ‘plačali’ petdeset tolarjev v poseben hranilnik. Vendar se je celoten ‘projekt’ po nekaj tednih klavrno končal; ves denar sva, v enem od lokalov v Portorožu, zapravili za cigarete!”

Čas za užitek

“Datum za razne preobrazbe in velike spremembe sploh ni ključnega pomena, pomembno je le to, da pri svojih ciljih vztrajamo. Res pa je, da novo leto simbolično zaznamuje tudi nov začetek, zato v raznih novoletnih odločitvah ne vidim nič slabega. Tudi sama si v prvih dneh januarja vzamem čas in premislim tako o preteklem kot o prihajajočem letu.

Pomembno se mi zdi tudi to,” pravi dvaindvajsetletna študentka Klavdija, “da znamo opaziti, kaj vse smo v zadnjem letu dosegle, namesto da se jezimo, česa nismo. Ljudje si na splošno ne vzamemo časa, da bi v uresničenih ciljih uživali. Ponavadi si takoj zastavimo novega, potem pa spet novega … Opazila sem tudi, da je pomembno željam oziroma ciljem postaviti datume; npr.: julija grem na tečaj surfanja, drugače se lahko zgodi, da razne odločitve včasih prestavljamo več mesecev, tako pa postanejo bolj realne.

Saj poznate rek: moj novoletni sklep je, da se bom začela ukvarjati s športom takoj po veliki noči. Treba pa je ločiti tudi dolgoročne od kratkoročnih ciljev; oboje je treba določiti na realni osnovi; nekaj so želje, nekaj pa resničnost.

Tega sem se naučila pri mamini shujševalni dieti. Večkrat si je zastavila, da mora v zelo kratkem času shujšati 15 kilogramov, izgubljala jih je počasi in to ji je vzelo motivacijo za nadaljevanje. Potem pa si je naredila kratkoročne načrte; npr. do marca 2 kilograma, do aprila še dva … Vsak mesec je načrt tudi uresničila, kar je bila odlična vzpodbuda za naprej. V enem letu je dosegla, kar si je zastavila.”

Lahko bi …

“Po nasvetu neke knjige sem se lani decembra lotila novoletnih načrtov. Svoje želje sem razdelila na osem področij: zdravje, kariera, partnerski odnos, prosti čas, finance, rekreacija, izobraževanje, osebna rast. Potem sem za vsako napisala, kaj si želim in kaj bom storila za to, da se želje tudi uresničijo. Seznam sem si nalepila na notranjo stran omare, tako da me je spremljal vsak dan.

Velikokrat se zgodi, da na kakšno pomembno področje kar pozabimo, saj se preveč posvečamo drugim. Moj največji problem je bila služba, trpel pa je odnos s fantom in moje družabno življenje. Včasih pa sem ves prosti čas preživela le s fantom in na prijateljice čisto pozabila. Navadila sem se tudi, da vsak večer, preden zaspim, premislim, koliko stvari sem ta dan naredila zato, ker sem jih morala in koliko, ker sem jih želela narediti.

Res je, da je nekatere stvari preprosto treba opraviti, ampak včasih lahko poslušamo svoje želje in rečemo enostavno ne!” pravi prevajalka Tea in dodaja, da sta najbolj žalostni besedi: “Lahko bi …” Treba se je le odločiti in vztrajati, že majhne spremembe polepšajo vsakdan.

Savina Ritter

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja