Neželene prijateljske vezi

Beseda prijateljstvo ima čaroben zven. Zaupni odnos vam zagotavlja družbo, zabavo, do neke mere tudi varnost, včasih drugačen pogled ali nasvet, bolj ali manj pa vedno zvesto uho, ki vam je na voljo, ko potrebujete podporo ali ko želite deliti srečo. Do te točke je prijateljstvo zaželeno, če pa preseže mejo zdravega razuma, se znajdete v zasvojenem odnosu, ki bo postal težko breme in bo zaviral vaš osebnostni razvoj.

“Napačno” ali, prijazneje rečeno, obremenilno prijateljevanje je možno na različnih področjih. Mi se bomo tokrat ustavili pri “najboljših prijateljicah”. Termin “najboljša prijateljica” je najbolj zdravo uvrstiti med šolske klopi. Vse smo imele rade in smo potrebovale takšno prijateljico v otroških in najstniških letih.

Zveza z vrstnico nas je varovala pred soočenji z resničnim, neprijaznim svetom, ki je od časa do časa vdiral v naše naivno otroštvo, tovrstna “konspiracija” nam je pomagala prebroditi sprotne težave, razčistiti zadrege in odganjati raznovrstne strahove, brez katerih ne mine nobeno odraščanje. Včasih nas je pomirila že dobronamerna beseda, pa čeprav je bila izrečena negotovo, včasih je bil dovolj le stisk roke ali pogled, ki je govoril, stojim ti ob strani.

Toda doba odraščanja hitro mine. Pravzaprav se nam največkrat zelo mudi odrasti, saj si želimo samostojnosti, hrepenimo, da bi se otresle kontrole staršev, hočemo živeti po svojih navodilih in lastnem navdihu. Zato, denimo sredi dvajsetih let, postane lik tovrstne najboljše prijateljice odvečen.

Po dvajsetem smo že dovolj zrele, da naš čustveni svet razpremo navzven in ga razširimo, za kar potrebujemo več prijateljic in prijateljev, več različnih čustvenih odnosov. Vsak od njih naj ima v našem življenju svojo, specifično vlogo, vsi skupaj pa naj tvorijo celoto. Če se tudi po četrt stoletja življenja držite stare, dobre najboljše prijateljice kot pijanka plota, ste v nevarnosti, da vaša osebna zaupnica postane edina vsebina in smisel vašega življenja.

Mnogo hrupa za nič

Vse skupaj se lahko začne zelo nedolžno. Za zgled naj bo Mirina zgodba. “Med opravki v mestnem središču sem po nekaj letih naletela na nekdanjo sošolko s fantom in njegovim prijateljem. Predstavili smo se, malo pokramljali, si obljubili, da se bomo kaj poklicali, in se razšli. A jaz po srečanju nisem bila več ista.

Prijatelj sošolkinega fanta Andrej me je očaral in mi spodnesel trdna tla pod nogami. Je to tisti pravi, me je prešinilo in začutila sem rdečico na obrazu. Kolena so se mi zašibila, srce mi je začelo močneje utripati in razbijati, njegove oči so se mi neizbrisno vtisnile v možgane, da nisem videla nič drugega, in nenadoma je zame na svetu obstajal le še njegov zapeljivi obraz z igrivim širokim nasmeškom.

Obstala sem kot vkopana in nisem vedela, kaj bi z nenadno nakopičenimi čustvi.” V “klasičnem” modelu najboljših prijateljic je nadaljevanje točno začrtano. Prva treznejša misel, ki se zbistri v glavi, je: “To ji moram takoj povedati!” Roke sežejo v torbico in začnejo nervozno brskati po mobilniku ter tipajo po spominski tipki svoje zaupnice. Ali pa pohitijo do najbližje javne govorilnice. Tako ali drugače, trenutek pozneje na liniji zaslišijo znani glas. Hitijo mu razlagati, kar se je zgodilo, in pade odločitev, da se morata nujno dobiti.

Dobra prijateljice je seveda takoj pripravljena na posredovanje, vse spusti iz rok in na vrat na nos prileti v dogovorjeni lokal, kjer ob kavici napeto posluša povzetek dogodka in opis princa, ki je tako nenadno prekrižal pot njeni zaupnici. Enako se je zgodilo Miri. Ko se je dobila s Katjo, sta bili obe razburjeni. Mira, ker je imela po sušnem obdobju na voljo otipljivega potencialnega kandidata za ljubezensko razmerje, in Katja, ki je kot zvesta spovednica delila prijateljičino pričakovanje.

Obema je dan kar naenkrat zasijal z obetajočo toplino življenja in popoldanski klepet, ki je minil v ugibanju, ali je to tisti pravi, sta končali s pogledom na uro, saj sta morali opraviti še nekaj prej načrtovanih obveznosti. Razšli sta se z obljubo, da se morata nujno dobiti zvečer, da bosta vse natančno predelali.

Čeprav je bilo malo možnosti, da bi na novega znanca v istem dnevu naletela še drugič, se je Mira skrbno oblekla, naličila in odišavila. Skoraj tako, kot da bi šla z njim na zmenek. Toda večer je potem preživela z intimno zaupnico in popoldanski dogodek sta premlevali po dolgem in počez, napetost zaradi novega poznanstva pa jima je izdatno polepšala skupne ure.

Fanta sta dobesedno secirali; pripisovali sta mu želene lastnosti ter mu v usta polagali romantične besede in duhovite odgovore. Scenarij, ki bi ga z veseljem pograbil celo kak hollywoodski režiser romantičnih filmov, se je oblikoval po hitrem postopku kot za šalo. Skratka, izvrstno sta se zabavali. Scena je bila resnično nepozabna!

Nevarna past

A pozor! V takšnem položaju lahko zlahka zdrsnete v past, v katero se je ujela tudi Mira. “Po neumornem razglabljanju vseh mogočih obetov za svetlejšo prihodnost sva nazadnje nič hudega slutečega fanta ‘raztrgali’, ne da bi mu sploh dali priložnost in ga izbrisali iz dolgoročnih načrtov. Brez zagovornika sva ga posedli na zatožno klop, ga obtožili in pravnomočno obsodili.

Vznemirjenje, ki me je kot tajfun zajelo le nekaj ur prej, je izpuhtelo in Andrej se mi naenkrat ni zdel nič kaj posebnega,” je Mira končala pripoved. Se sprašujete zakaj ali pa so vam morda okoliščine zgodbe, ko navdušenje nenadoma uplahne in se vrnete v stare kolesnice, domače?

Psihologi imajo razlago za takšne reakcije. Definicija je preprosta – prevelika navezanost na prijateljico sproži strah pred spremembo, pred uresničitvijo zveze, ki prinaša negotovost in možnost ljubezenskega razočaranja.

Mar ni varneje kar počez kritizirati moške in se jeziti, ker gospod Idealni še ni prečkal vaše poti, mar ni lažje ostati v sanjskem svetu in v znanem, domačem naročju najboljše prijateljice, kot pa se podati na negotovo pot in se izpostaviti morebitnemu polomu? Nepredvidljivi prihodnosti se izognete z lahkim srcem, če imate ob sebi zanesljivo “kompanjonko”, ki briše sive lise v vašem življenju.

Prijateljica namesto fanta

Brina in Janja sta se seznanili, ko se je obema sesulo prvo daljše ljubezensko razmerje. Imeli sta trdno podlago, da sta se oklenili druga druge in se tolažili. Medtem ko sta si lizali rane, sta kar naprej tiščali glavi skupaj in skupaj počeli iste stvari kot poprej s fantoma. Razen intimnosti, seveda. Hodili sta v kino, na koncerte, izlete in dopuste in se sčasoma tako tesno navezali, da sta bili nerazdružljivi.

“Zase lahko rečem, da mi je Janja postala nadomestek za fanta,” je pozneje spoznala Brina. “Morda je v prvi fazi takšno druženje dobra pot iz krize, a midve sva v nadaljevanju naredili korak predaleč. Druga drugi sva tako zelo izpolnili življenje, da za tretjega ni bilo prostora.”

Nobena od njiju sicer ni obupala, da bo spet našla koga, s katerim se ji bo zdelo vredno poskusiti in ustvariti novo intimno zvezo, a sta druga drugi že na začetku pokvarili vse možnosti, da bi se kaj takega lahko v resnici zgodilo. Pa ne da bi se ob zmenku skregali ali užaljeni povesili nos, če je imela katera od njiju dogovorjen randevu. Ne, ne, to sta počeli mnogo bolj prefinjeno z “dobronamernimi” opozorili na njegove napake, ki so se običajno končali s “Pa ja menda z njim ne misliš resno”.

Ubogemu kandidatu že v startu nista dovolili niti najmanjših upov. Še več. “Ko se je okrog Janje vrtel kak nov moški obraz, sem po tihem upala, da iz tega ne bo nič. Ker sem se bala, da jo bom izgubila. Teh dejstev takrat seveda nisem videla in nisem niti slutila, da sem potonila v kalne vode nezdravega odnosa, ki je vodil v neizbežno katastrofo,” je priznala Brina.

Sistem je razpadel, ko se je Brina nenačrtovano spet zapletla z “bivšim” in je kazalo, da bosta morda poskusila še enkrat. Tudi Janja je po tihem računala, da iz tega ne bo nič, in takrat sta se “udarili”, da so iskre švigale visoko v zrak. Njuno prijateljstvo se je kmalu razdrlo skoraj enako silovito in boleče kot ob izgubi partnerjev. Bili sta spet na začetku. Prizadeti, ranjeni, izgubljeni.

Ko se tako “izgubite” v prijateljstvu, je diagnoza kruto natančna. Gre za nezdrav odnos, v katerem najmanj ena stran (v tem primeru je šlo za obe) izrablja prijateljsko zvezo za beg od intimne. Glavno gonilo takšnega ravnanja je strah, da bi spet morale skozi že dobro znano ljubezensko bolečino razočaranja. Na prvi pogled najlažja pot, da ne bi bile znova tako hudo prizadete, je, da se v novo zvezo z moškim sploh ne spustite. Toda, zavedajte se, da si boste z begom zavestno okrnile čustveno življenje.

Nepredirna trdnjava

V primerjavi s trdnjavo, ki jo je Irena obzidala z nekaj vrstami okopov, bi zbledel še Kitajski zid. Čez Irenino obzidje preprosto ni mogoče vdreti, njen “arhitektonski” projekt pa je začel nastajati po ločitvi. Žal se Irena ne zaveda prostovoljne izgnanstva iz intimnega sveta, zaskrbljena pa je njena prijateljica Metka.

“Z Ireno sva šli skupaj skozi gimnazijska in študentska leta in preživeli ogromno lepih trenutkov. Ko sva se zaljubili, se najine poti niso razšle, le krog se je povečal. Poslej smo bili pač štirje. Imeli smo iste znance, zato smo hodili na iste zabave, dopust smo preživljali skupaj in največkrat smo bili skupaj tudi za konec tedna.

Počasi je prišel čas za matičarja in druga drugi sva bili poročni priči. Spomnim se, da je Ireni nekaj znancev kar malo zavidalo. Doma so bili premožnejši, zato so ju izdatno podprli. S hišo kot poročnim darilom, medtem ko se je večina drugih za nekaj let zakopala v stanovanjska posojila.”

Vse je bilo kot v pravljici: Irena in Brane sta prekipevala od ljubezni, dobro sta se razumela, za nameček pa jima ni bilo treba skrbeti za denar. Skratka, njuna sreča je bila popolna. V popolnost so sodili tudi načrti za prihodnost. Naredila sta prednostni seznam in ga začela uresničevati. Medeni mesec sta raztegnila na dobre pol leta in si privoščila nekaj daljnih in bližnjih potovanj, potem sta se posvetila službi in si začela utirati pot navzgor, z naraščajem pa sta se odločila počakati nekaj let.

Vse je kazalo, da jima je postlano z rožicami. Potem je Irena z oblakov sreče trdo tresnila na tla. Pa ne samo ona, tudi njeni domači in bližnji prijatelji. Sesulo jih je, ko je Brane po petih letih srečnega zakona predlagal ločitev. Vzrok je bila druga ženska, ki jo je spoznal na poslovnem kosilu. Zaljubil se je na prvi pogled, čustva pa so bila tako močna, da si je želel z njo začeti novo skupno življenje. Z Ireno se je pogovoril iz oči v oči in ji pojasnil, da so mu bila leta z njo čudovita, vendar novih čustev ni mogel zatajiti.

“Ločitev je bila za mojo prijateljico kot sončni mrk in ji je zarisala nadaljnjo usodo. Mislim, da izgube še vedno ni prebolela, najbolj pa me skrbi, ker je po šestih letih še vedno sama,” je zaskrbljena Metka. “Naravno je bilo, da se je v čustveno burnem obdobju po ločitvi lahko obrnila name in je postala redna gostja v našem domu, toda preveč se je navezala na nas. Morala bi poskrbeti zase, a še v redkih trenutkih, ko se v njenem življenju pojavi kak moški, hitro poišče njegove napake in se umakne.”

Metko upravičeno skrbi, kajti Irena se je vdala pred življenjem in izbrala varen pristan, ki ga je našla v prijateljičini družini. Z materinskim instinktom se je navezala na Metkina sinova, ki jo obožujeta, postala je del njihove skupnosti. “Vem, da bi bilo dobro vzpostaviti distanco, a kako naj prijateljici neboleče povem, da si mora ustvariti svojo družino, ne pa da “visi” na moji. Tudi otrokoma bi težko razložila, da ‘teta’ Irena nima več časa zanju,” se dileme zaveda Metka.

Strokovnjaki prepoznavajo vzorec. Irena je bila preveč prizadeta, ko se ji je čez noč sesedla sreča z Branetom in ni bila pripravljena tvegati v drugo. Če bi se odločila, da bo ostala sama in bi v samskem življenju uživala, bi bilo vse prav, a ker jo je preganjala močna želja po družini, se je čustveno zadovoljila pri prijateljici. In ker si je našla “nadomestek”, v njenem življenju vsaj za zdaj ni prostora za drugega moškega.

Morda bi morala prijateljica Metka poseči po skrajnih sredstvih in ji kdaj zaloputniti vrata pred nosom. Šok bi jo lahko prisilil, da bi vzela niti življenja v svoje roke in uresničila lastne želje. Toda z zavrnitvijo bi se verjetno končalo tudi njuno prijateljstvo.

Harmonija zrelosti

Večina žensk (vsaj tistih, ki jih poznam) prisega, da se običajno bolj zabava v družbi s prijateljicami kot z moškim. Verjetno zato, ker so v ženski družbi bolj sproščene, morda tudi zato, ker se med ženskami spletajo tesnejše, bolj odkrite in neposredne vezi kot med žensko in moškim. Vendar življenjskega sloga ne bi smele podrejati trenutnemu, kratkoročnemu razpoloženju.

Ne pozabite, da ste lahko zaradi tega osamljene. Ko se s prijateljico razidete in greste v svoj dom, zazija praznina. Ostanete same. Čeprav je prijateljstvo čudovito, je omejeno in vas ne more v celoti zadovoljiti. Znamenje zrelosti se pokaže, ko si organizirate harmonično življenje, tako da je v njem prostor za prijateljstvo in ljubezen.

Ne tlačite glave v pesek

Čeprav kritika ni priljubljena, velja dobronamernim opozorilom prisluhniti.

“Prijateljska zveza je enaka vsem drugim, zato ima vzpone in padce,” je svoje izkušnje na temo “ženskega” druženja povzela Maja iz Murske Sobote. “Po mojem mnenju vloga ‘najboljše prijateljice’ ni le v tem, da te gladi, hvali in ti pritrjuje, temveč da ti pove tudi kakšno neljubo resnico. Kdo ti jo pa bo drug, če ne tesna zaupnica.

Vem, da so to neprijetne stvari, saj vsem ušesom bolje zvenijo zvoki pritrjevanja, a nihče ni popoln, vsi delamo napake, zato je opozorilo nekoga, ki te ima rad, gotovo bolj prijazno in lažje prebavljivo, kot če prileti od tuje osebe. Moj moto je zato, da prijateljici povem, kar mislim. Tudi neprijetnosti. Marsikdo se bo nasmehnil, češ da je to le teorija, v praksi bi si pa tudi jaz zatisnila ušesa, ko bi slišala melodijo, ki mi ni pri srcu. Drži.

Priznam, da nisem imuna za kritiko in da se mi je nos že povesil, ko je priletela kakšna neljuba pripomba. Toda ne za dolgo. Vselej je bila namreč misel dobronamerna, zato sem jo premlela in ji nazadnje odkrito priznala težo. Prijateljico sem potem le še bolj cenila.”

Darja Ladavac

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu