"Navzven se je zdelo, da živim v popolni družini, v resnici pa ..." (srce parajoča izpoved)

Pogosto so me opominjali, kako srečna sem lahko, ker živim v družini z obema staršema.

Mamini starši so se ločili, in to jo je preganjalo do konca njenega življenja. Mnogi moji prijatelji so imeli samo enega starša in so mi zavidali mojo navidez 'normalno' družino.

"Kakšna srečnica si. Vse bi dala, da bi moja dva starša ostala skupaj."

"Sovražim to, da očeta vidim le med vikendi. Kakšna srečnica si, da s teboj oba živita ves čas."

"Želim si, da bi se moja starša imela tako rada, kot se imata tvoja. Kakšna srečnica si."

Če sem res imela takšno srečo, zakaj sem potem bila obupno nesrečna?

Ljudje vidijo le tisto, kar jim dovolimo videti. In, kot je bilo v primeru moje mame, je ona videla le tisto, kar si je želela videti. Njena družinica je imela dva starša in prisegla si je, da se nikoli ne bo ločila od mojega očeta.

Samo sebe je prepričala, da je to dovolj, da ne ponovi iste napake, kot sta jo storila njena starša.

A zgodovina se je vendarle ponovila in bila je uničujoča. Moja starša sta imela zelo toksično razmerje.

Oba sta odraščala v nasilni družini in pogosto to imela kot izgovor za njuno toksično obnašanje. Imela sta zelo težko življenje, zato jima ni bilo mar, če sta ga oteževala še drugim. In to je vključevalo tudi njune otroke.

Navzven smo bili videti kot izjemno ljubeča družina. Moja starša sta bila zelo družabna in ljudje so bili prepričani, da je to enako kot sreča in izpolnjenost.

Moj oče je bil rojen zabavljač, ves čas je pripovedoval šale in ljudem lepšal dneve. Moji prijatelji so menili, da je noro zabaven. Mnogi izmed njih niso imeli očeta ali pa ta ni z njimi preživljal veliko časa, zato jim je moj predstavljal primer, kakšen bi moral biti oče.

Moja mama je bila vidno zelo čustvena in očarljiva. Ljudi je zasipavala s pozornostjo, komplimenti in pustila vse iz rok, če je nekdo potreboval pomoč. Do mojih prijateljev je bila dobra in jih se spodbujala, da jo kličejo 'mami'.

Kljub njunim prijetnim kvalitetam, pa njuni otroci nismo bili deležni takšnega odnosa.

Mojemu očetu je bilo zelo malo mar zame, zdela sem se mu pretiha in preveč občutljiva. Raje je imel mojo mlajšo sestro, ki je bila bolj fantovska. Želel si je sina, a je namesto tega dobil mene. Mislim, da nikoli ni prebolel tega razočaranja. Včasih sem se vprašala, ali je sploh moj pravi oče, saj mi je v primerjavi z mojo sestro posvečal izjemno malo pozornosti. A bila sva si tako podobna, da bi bilo to nemogoče, zato sem si preprosto morala priznati, da me moj oče ne mara.

Moja mama se je do mene vedla, kot da sem njena prijateljica in terapevtka. Njena skrbna, materinska persona je bila le igra. Do mene nikoli ni bila skrbna. Pravzaprav sem bila jaz bolj skrbna do nje kot ona do mene. Pomagala sem ji obvladovati čustva, se spopadala z njenimi osebnimi težavami in bila kaznovana, če jih nisem primerno rešila.

Razjezila bi se brez razloga. Bala sem se je. Govorila mi je krute stvari o moji osebnosti in izgledu. Ni marala svoje materinske vloge, saj je vztrajala pri tem, da bi lahko bila pomembna ženska, ampak je imela otroke.

Pogosto mi je grozila, da je več ne bo, ko se vrnem iz šole. K očetu se nikoli nisem zatekla po zaščito. Vedela sem, da mu nisem dovolj pomembna.

Čeprav sem bila sita, oblečena in je bilo poskrbljeno za moje osnovne potrebe, si nisem mogla pomagati, da se ne bi počutila zapostavljene. Počutila sem se krivo, zato ker so mi vsi govorili, kako srečna sem lahko, da imam tako čudovito družino. Moja starša so imeli vsi radi, zato sem mislila, da je morda z mano nekaj narobe.

Nisem bila dovolj dobra, zato so ljudi izven naše družine obravnavali bolje, kot so se vedli do mene. Čeprav sem se trudila, nikoli nisem bila dovolj dobra.

Zdaj, kot odrasla ženska, vem, da z menoj ni bilo nič narobe.

Počutila sem se zapostavljeno, ker sta me starša v resnici čustveno zapostavljala, a vendar nisem vedela, da se to dogaja, daj sta uspešno ohranjala iluzijo popolne družine.

Bila sta tako nemarna, da sta dovolila drugim družinskim članom, da so vse tri njune otroke zlorabljali. Čeprav nista videla obsežnosti zlorabe, sta vedela dovolj, da bi nekaj glede tega ukrenila. A vendar je njun pogled na svet v smislu 'moje življenje je bilo tako težko' zmeraj zameglil vsako njuno odločitev.

Tako močno sta se smilila sama sebi, da nista imela časa za to, da bi se jima smilil kdo drug. Zaradi tega smo njuni otroci brez potrebe trpeli.

Prepričana sem, da sta oba moja starša prisegla, da bosta drugačna. Oče ni hotel biti neljubeč, kot je bil njegov, ki je vidno imel raje njegovo sestro. Mama ni želela za seboj propadlega zakona, kot sta ga imela njuna starša. A vendar mojega očeta ni prenesla in je mene uporabljala kot zakonsko svetovalko. Tako, kot je tudi njena mama uporabljala njo.

Nikoli se nista potrudila, da se zgodovina ne bi ponovila. Namesto tega sta vso svojo energijo usmerila v prepričevanje drugih, da sta popolna starša.

Ko je prišel moj čas, da si ustvarim svojo družino, sem morala dobro premisliti. Spoznala sem, da DNK oziroma to, koliko imajo družinski člani skupnega, nujno ne definira družine.

Gre za to, da se učiš iz preteklosti in se ne pretvarjaš, da ne obstaja, ker se je sramuješ. Gre za to, da si iskren glede svojega naučenega vedenja, ne pa, da se slepiš s tem, ko misliš, da nikoli ne moreš ponoviti napake, ki se ti je zgodila v otroštvu. Gre za sprejemanje odgovornosti in ne uporabo preteklosti kot izgovor za prizadejanje svojih otrok.

In gre za to, da sam izbereš, da boš drugačen. Vsak dan posebej.

Zdaj imam svojo hčerko in se resno zavedam vzorca odnosov med materami in hčerami znotraj svoje družine. Želim si imeti več otrok in se močno zavedam vzorca favoriziranja enega otroka pred drugim v svoji družini. In dobro se zavedam nagnjenosti k temu, da je bolj pomembno, kako zadeva izgleda navzven, kot pa se ukvarjati z globjimi težavami.

Na žalost sem tako naučena, da mi to, kaj ljudje mislijo o meni, povzroča tesnobo. Bojim se obsojanja družbe in imam globoko v sebi zakoreninjeno potrebo po tem, da sem drugim všeč.

Poskrbeti moram le, da zaradi tega ne bo trpela moja družina. V zgodovini moje družine je ogromno toksičnih vzorcev in ne vem, če se bom kadarkoli uspela znebiti čisto vseh.

Moja družina je bila edina, ki sem jo imela, in čeprav sem ji uspela pobegniti, nikoli ne bom mogla popolnoma pobegniti 'podlagi', ki so mi jo dali za prihodnje odnose. Vse, kar lahko naredim, je da delam na sebi in prevzamem odgovornost za vso naučeno vedenje. Ta začarani krog se bo končal pri meni.

To, v čemer se razlikujem od svoje družine, je da se zavedam, da družina, ki sem jo ustvarila, ni popolna. Vem, da me čaka še marsikateri spodrsljaj. A z vsem tem sem se sprijaznila.

In to, v čemer se še bolj razlikujem od njih, je da mi ni mar, kaj si o moji družini mislijo drugi. Seveda me boli, če nas nekdo obsoja. Saj sem tudi jaz samo človek. Ampak nimam pa potrebe po tem, da bi ustvarjala persono ljubeče žene in matere. Svojega moža in svojo hčerko imam rada točno takšna, kot sta.

Za razliko od mojih staršev, mi ni treba ničesar skrivati, saj sem iskreno ponosna na družino, ki sem jo ustvarila. To je zame popolna družina.

Moja nepopolna majhna skupnost, ki se morda kdaj drugim ne zdi dobra. Vem, da ne izgledam vedno kot najboljša mama na svetu in bom deležna obsojanja. Ampak to ni pomembno. Pomembno je to, da se imamo radi in se trudimo biti najboljše različice sebe, saj lahko le tako drug z drugim ustvarimo najboljši možni odnos. Pri družini gre za trud, spodrsljaje in sprejemanje, da bo drugič bolje.

Po zapisu Laure Fox

Preberi še: "Pri 23-ih sem se ločila, saj sem spoznala, da ..." (srce parajoča izpoved dekleta)

Priporočamo tudi: "Z možem sva našla seksi fotke najine 14-letnice – a na to sva zelooo različno reagirala" (resnična zgodba)

Novo na Metroplay: Razlike med Slovenijo in ZDA ter kako do sanjske službe? | Elvi Rwankuba