Ženska ekipa North Sails s svojimi dosežki, predvsem pa zagnanostjo in trdno voljo podira stereotipe v športu, ki je veljal za tradicionalno moškega.
Moje predznanje o jadrnicah in dogajanju na morju je bilo zelo borno. Jadrnica, to je tista lupina, ki jo ponavadi poganja veter, na njej se sončijo bogati in lepi, zvečer se zasidrajo v kateri od marin, oblečejo svoje polo majice s krokodilčki, se najedo svežih rib in napijejo dalmatinskega vina in dan je enak dnevu, spremanjajo se le pristanišča in sosedi na privezu.
Enkrat samkrat sem imela celo srečo okusiti nekaj dni takšnega življenja in ker imam srečo s trdnim spancem, sem neurje prespala v zibajočem se podpalubju, valovi mi niso delali preglavic, pa tudi skiper je bil še povsem svež in neizkušen, zato se daleč na odprto morje nismo odpravljali. In tako je moja jadralska izkušnja le potrdila tezo, da je jadranje nekakšno uživaško lenarjenje na krovu sijoče bele barčice, vseskozi na dosegu varnega zavetja bližnje marine ...
Dobro jutro pri čarovnici
... dokler ni prišel dan, ko me je peščica zagnanih mladenk povabila na krov njihove regatne jadrnice North Sails. Posadka, ki jo sestavlja 8 mladih in uspešnih žensk iz vse Slovenije, je edina ženska ekipa v Sloveniji, ki se s svojo 7,7 metrov dolgo jadrnico redno udeležuje regat in se zelo uspešno kosa z drugimi jadrnicami v svojem razredu, imenovanem Golf.
“Kar pridi v Štrego, tam se dobimo na kavi,” je po telefonu dejala Katja Krasko, ena od jadralk. Šele kasneje sem izvedela, da Štrega – ime lokala v portoroški marini, v katerem se zbirajo jadralci – pomeni čarovnica. Prvo srečanje z odločnimi jadralkami, ki so svojo strast našle v tradicionalno moškem športu, pri ‘čarovnici’?!
Usoda ali naključje? A namesto podobe, ki sem si jo ustvarila in je nekako sovpadala z žensko različico Hemingwayevega junaka iz romana Starec in morje, so se mi predstavila štiri mlada in zgovorna dekleta in edina podobnost, ki sem jo lahko našla s Hemnigwayevim Starcem, je bil žar v njihovih očeh, ko so govorile o morju. Njihove zgodbe se začenjajo podobno: že od malega se navdušujejo nad morjem in jadranje doživljajo drugače kot le naključni ‘počitniški’ jadralci. Za njih je jadranje šport čutov in čustev, vsakič znova impulzivno doživetje, ki jih je zasvojilo.
“Štrega je kraj, v katerem se dobimo vsak petek dopoldan. Ob kateri uri, je odvisno od vetra. Ponavadi med deveto in deseto, poleti pa med enajsto in eno, ko začne pihati maestral. Primorci pravijo, da maestral vstane takrat kot oni,” so hitele pripovedovati. Časa za posedanje ob jutranji kavi namreč ni bilo prav veliko, čakalo nas je čiščenje jadrnice, spust v vodo in trening.
Celotna posadka šteje osem deklet, poleg četverice, ki sem se ji pridružila (Katja Krasko, Jana Česnik, Tanja Ileršič in Andreja Rener), jo sestavljajo še Katerina Čok, Tina Eleršek, Jana Kuharič in Polona Marinček, ki pa se nam zaradi delovnih in študijskih obveznosti niso uspele pridružiti. Vse so namreč uspešne študenke ali mlade poslovne ženske, kajti jadranje v Sloveniji je premalo razvito, da bi se celotna posadka lahko profesionalno ukvarjala s tem športom. “Sreda je dan, do katerega moramo potrditi udeležbo na treningu, ki poteka od petka do nedelje,” je organizacijo razložila Katja.
Med tednom delajo nadure, mnogokrat se zgodi, da ob četrtkih ostajajo v službi do poznih večernih ur, le da si lahko v petek vzamejo dopust in tako vikend za vikendom preživljajo na morju oziroma v družbi z jadrnico. Seveda me je zanimalo, kako takšen način življenja vpliva na njihovo zasebno življenje. “Vse, ki imamo fante, imamo resnično veliko srečo, saj nas v našem početju podpirajo in nam stojijo ob strani. Velikokrat nas čakajo na obali, da lahko po treningu ali regati preživimo nekaj ur skupaj,” je razložila Jana.
Kasneje sem spoznala Uroša, Janjinega fanta, ki mi je z žalostjo v glasu potrdil, da še posebej drži tiso o čakanju, kajti veter je bil tisti dan premočan za njegov konjiček, Uroš je namreč surfer, in preostalo mu je le čakanje v marini …
Križev pot pred spustom
Življenja deklet, ki se na svoji jadrnici merijo z najboljšimi slovenskimi jadralci, je vse prej kot lagodno. Po jutranji kavi se namreč začne trening, ki pa nikakor ne pomeni le štiri ure na vodi. Najprej je treba jadrnico tehnično pripraviti.
North Sails je regatna jadrnica, zato jo morajo po vsakem treningu dvigniti iz vode in jo temeljito očistiti, da bolje drsi po vodni gladini, preden pa izpljujejo iz marine, morajo pregledati še motor in vsa jadra. Imela sem srečo, da sem se jim pridružila na običajen dan, kajti na dan regate vstajajo že ob peti uri zjutraj, da do začetka regate opravijo potrebne preglede jadrnice in preštudirajo regatna pravila, ki jih ponavadi dobijo šele na dan regate.
Dekleta se bodo z novo jadrnico udeležila približno petnajst regat, tekmujejo pa tudi v slovenskem pokalu, ki se je začel letošnje leto. Regate ponavadi trajajo en dan, najdaljše, ki se jih udeležujejo, pa dva dni, in vsa dekleta so zatrdila, da je najbolj zanimiv del takšnih regat nočno jadranje, saj se ponoči, ko se na majhnem prostoru stiskajo mokre in utrujene, stkejo najgloblje prijateljske vezi.
Krmarka Andreja je posebej poudarila, da jim prijateljstvo in ekipni duh pomenita veliko več kot uvrstitev, saj le kot uigrana ekipa lahko do konca užijejo prednosti jadranja – športa čutov. Katja pa je dodala: “Seveda se borimo za čim boljše uvrstitve, a zavedamo se, da ena zmaga pomeni sto porazov, zato smo tudi poraze pripravljene sprejemati in se iz njih učiti.”
“Vzemite vetra fantom!”
So bile besede jadralke Joži Kvaternik ob splovitvi nove jadrnice, ki so jo dekleta dobila maja letos. Joži, ki je del poti prejadrala kot članica posadke znamenite jadrnice Horn, je tudi botra jadrnice, na kateri posadka tekmuje od junija naprej.
Pot do skupne jadrnice se je začela pred približno tremi leti, ko je jadralec Dušan Puh objavila razpis, na katerega se je prijavilo približno 25 jadralk, med njimi pa so izbrali ekipo 18 deklet, ki so skupaj med drugim nastopile tudi na Barcolani, najbolj znani regati Severnega Jadrana.
Med 1800 jadrnicami so zasedle 33. meto in dosegle zmago med ženskimi posadkami. Jadrale so na Malem Viharniku, ki se je kasneje preimenoval v regatnik Eol. Še danes se dekleta čustveno spominjajo časov, ko so jadrala na Eolu, ki je bil večji in seveda tudi hitrejši, a pravljica se je zaradi finančnih težav končala julija lani. Svoje jadralske kariere so nadaljevale v drugih posadkah, Jana in Katja sta se pridružili hrvaški odpravi Čigra, na kateri sta v različnih etapah jadrali po svetovnih oceanih.
Katja je še posebej ponosna na jadranje po Karibih in po Atlantiku, kjer je jadrala z Milanko Lipovec Lange, prvo Slovenko, ki je objadrala svet. Tanja pa se je v mrzlih januarskih dneh podala na jadranje okoli italijanskih Tremitov in se v vročem avgustovskem dnevu spominjala pemraženih noči.
V začetku letošnjega leta se je podjetnik Primož Nadler, katerega podjetje je uvoznik oblačil in jader ameriškega proizvajalca North Sails, odločil za nakup novega regatnika in postal glavni sponzor osmim dekletom, ki jim je s tem tudi izpolnil največjo željo – nadaljevati skupno jadralsko pot.
North Sails je poleg jader in moških oblačil letos na trgu prvič predstavil tudi ženska športna oblačila in zagorela dekleta športnih postav so najboljši modeli za pokrovitelja. Zato ne čudi, da so si, oblečene v oblačila modnih športnih krojev, med moškimi jadralci prislužile vzdevek manekenke, zlobneži pa dodajo še pič… Priznavajo pa, da so jim moški jadralci, čeprav jih na začetku niso jemali resno, vedno pripravljeni pomagati.
Poja la banda, genaker in škotine
“Dekleta, kateri jezik govorimo?” sem nekajkrat vprašala, ko smo izplule na morje pred obalo Portoroža. “Veter je pravi, razvijmo genaker,” je padla odločitev. “Čakaj malo, kaj je to genaker? Opravka imate s popolnim laikom,” sem se pritoževala. Potrpežljivo so mi razložile, da je genaker največje jadro, ki meri kar 80 kvadratnih metrov. A kljub hitrosti, ki smo jo, s pomočjo genakerja, razvile v močni burji, sem se počutila kot v kakšni oddaljeni deželi.
“Kacaj vinč, laškaj škotine, naredi poja la banda, penon gre ven …” – jadralski izrazi, ki izvirajo iz italijanščine, angleščine in hrvaščine, so mi povzročali težave že z izgovorjavo, zato se, kljub začetni pripravljenosti na trdo delo in pomoč, manevrov raje nisem lotila. Na koncu sem zadovoljno ugotovila, da jim z eno stvarjo vseeno lahko pomagam – predstavljam namreč dodatno obtežitev jadrnice, kar pripomore k še večji hitrosti. In v močnem vetru smo bile dobesedno najhitrejše, saj smo rekord jadrnice iz 9,9 vozlov popravile na 12,4 vozle!
Ah, to udobje!
“In kje spite?” sem začela raziskovanje podpalubja. Katja me je povabila na ‘liposukcijo’ in prav kmalu sem doumela, zakaj. Vročina v majhnem temnem prostoru, brez oblazinjenega pohištva in oblog iz mahagonija, namreč topi maščobe brez obiskov kozmetičnih salonov. “Postelj na regatni jadrnici ni, imamo le nekaj polic, po katerih razgrnemo spalne vreče in nekako se prebijemo čez noč,” mi je Katja v zibajoči notranjosti razbila sanje o prestižu.
Kaj pa zabava, vikende morate vendar izkoristiti za kakšen žur? “Nee, po treningu se odpeljemo na večerjo, potem pa v posteljo, naslednji dan nas čaka novi trening, v nedeljo zvečer pa hitimo proti Ljubljani, kajti v ponedeljek zjutraj moramo v predavalnice in pisarne,” se je zasmejala Jana. Iz njihovega smeha je bilo razvidno, da nočnega življenja ne pogrešajo, jadranje jim pomeni tako veliko, da se zlahka odpovedo užitkom, ki jih ponujajo vikendi na obali.
Ko sem mislila, da sem videla že vse, pa se je oglasila narava. Bile smo sredi morja, jadrnica je brzela pod nevarnim naklonom, stranišča pa nikjer. No, tudi za takšne potrebe obstaja rešitev – na tekmovalni jadrnici v obliki modrega vedra. “In kaj naj z njim?” sem jih začudeno pogledala. “Opravi, potem pa bomo vsebino zlile v morje,” so se smejale. Težko opravilo, še posebej, če se vmes obrne smer jadranja ali pa nenadni sunek vetra butne v razpeta jadra.
Oranje ledine
Osem mladih jadralk, ki so se odločile za tekmovanje na manjši jadrnici, na kateri sta znanje in taktika še bolj pomembna kot na velikih regatnikih, predstavlja osem trdnih odločitev slediti svoji ljubezni do jadranja, čeprav so sprva dvomili vanje. Osem mladih jadralk je tudi dokaz, da lahko mlada dekleta dosežejo nemogoče – zberejo ekipo, pridobijo sponzorje in se z moškimi enakovredno kosajo na morju. In predstavljajo vzor mnogim mladim dekletom, ki so na pragu velikih odločitev, pa morda še oklevajo.
North Sails jadralke:
Tanja Ileršič
Pred petimi leti, ko je jadranje postalo bolj dosegljivo in predvsem priljubljeno, se je študentka prevajalstva iz Ljubljane odločila, da se vpiše na jadralski tečaj. North Sails je njena druga ženska posadka.
Andreja Rener
Najmlajša članica in edina Primorka je že v osnovni šoli začela jadrati v razredu Optimist. V razredu Evropa je večkrat osvojila naslov državne prvakinje, a je morala zaradi študija tekmovanja opustiti.
Katja Krasko
Novomeščanka se je na začetku športne poti odločila za alpinizem. Zaskrbljeni starši so ji svetovali, naj se raje vpiše v jadralni tečaj, in sourednici navtične revije Val navtika odprli vrata v svet jadranja.
Jana Česnik
Zaključuje magistrski študij ekonomije, jadra pa že od otroštva. Jana je vedno vedela, da bo ostala povezana z jadranjem, čeprav jo je športna pot najprej peljala po smučarskih strminah.
Jasmina Dvoršek
