Leni Riefenstahl - najbolj kontroverzna ustvarjalka filmov na svetu

• "Želim si postati nekaj velikega." - Leni Reifenstahl

Ambicije v revni četrti

Rodila se je kot Helene Amalie Bertha Riefenstahl, 22. avgusta 1902, v Weddingu, umazani delavski četrti na industrijskem obrobju Berlina, ki je takrat štelo dva milijona prebivalcev. Čeprav je bil Wedding reven, v njem ni manjkalo ambicij.

Leni je svojo ljubezen do odrskih desk podedovala po materi, odlikovala pa se je tudi v športu, še posebno v gimnastiki, drsala je, kotalkala, tekla, plavala ter se preizkušala v potapljanju.

• 'Njeni vzdržljivost in energija sta bili enako izjemni kot njen fizični pogum in njena zmožnost trpeti bolečino, atributa, ki sta jo kot dvorezni meč vse življenje spremljala ob številnih nezgodah in polomljenih kosteh.'

Njeno domišljijo so še kot najstnico najbolj zaposlovale pravljice, in to tako zelo, da je bila še kot petnajstletnica naročena na fantazijsko revijo Bilo je nekoč nekje. Zatekanje v fantazijo je zanjo pomenilo umik iz realnosti, ki zagotovo ni bila tako vznemirljiva, kot so bile vznemirljive njene (in materine) sanje o tem, da bo nekoč postala zares slavna igralka.

Preračunljiva lepotica

Čas je tekel in Leni je zrasla v pravo lepotico.

• 'Pri devetnajstih se je, s košatimi, ohlapno padajočimi lasmi, za klasične lepotice značilnim orlovskim nosom in očmi, ki so vabljivo sijale izpod pobešenih trepalnic, ponašala z izgledom, ki je izdajal svežino, ne pa tudi nezrelost. Gibala se je z graciozno samozavestjo športnice - kar je tudi bila - in plesalke - kar naj bi, kot si je obetala, nekega dne postala.'

Moških, ki bi ji dvorili, vsekakor ni primanjkovalo, mlada Leni pa je svoje občudovalce rada razvnemala. Še posebno tiste, ki so prihajali iz imenitnejših družbenih in umetniških krogov. In ko je bila prepričana, da so pred njenimi čari klecnili, jih je z nastopaško ravnodušnostjo zavrnila. S svojim dejanskim, včasih pa tudi namišljenim vplivom, ki ga je imela na moške, si je Leni odpirala marsikatera vrata, ki bi zanjo v 'svetu moških' sicer ostajala zaprta. Bila je drzna, zaverovana vase in v svoje sposobnosti, polna energije, uporna in odločna ter še kako željna uveljavitve in uspeha.

Plesalski odri

Prvi stik s tako željeno slavo se ji je zgodil na plesnih odrih, vendar je njena plesna karirera trajala vsega skupaj le nekaj mesecev, vse do trenutka, ko si je v prvi polovici leta 1924 na odru v Pragi poškodovala koleno.

• '... največji sad njene plesne kariere je bil ta, da se je izurila v ustvarjanju lastne publicitete in lastne javne podobe. Najbolj kreativna je bila, ko je šlo za kritike v berlinskih časopisih, katerih avtorji so znali bodisi ustvariti bodisi uničiti umetniške kariere.'

Leni je kritike, ki so ji po večini pripisovale povprečnost in manko duše, sicer brala, vendar iz njih vedno citirala le najbolj navdušene izseke, ki so potrjevali njeno samopodobo in bile v skladu z njenimi stremljenji.

Spogledovanja s filmom

Kmalu potem, ko je Leni morala pozabiti na sanje o blesteči plesni karieri, se je začela spogledovati s svetom filma.

Z njim je imela bežen stik že kot najstnica, ko se je pojavila v zdaj že zdavnaj pozabljenem filmu, znani pa so tudi njeni prvi neuspeli avdicijski poskusi za film Opium. In če je leta 1925 kjerkoli v Berlinu obstajal idealen prostor za lepo, emancipirano in ambiciozno mlado žensko, so bili to gotovo odri filmskega studia Ufa. Čeravno je Leni to kasneje zanikala, je (neomenjena v filmski špici) zaigrala v Poteh do moči in lepote - torej v filmu, ki je postala ena finančno najuspešnejših filmskih senzacij tistega časa.

• 'A kasnejša zanikanja igralke, ki se je tedaj pojavila v obrobni filmski vlogi, niso imela ničesar opraviti s skromnostjo, svoje čare na filmskem platnu je ta namreč razkrivala z očitno samozavestjo. Ta zanikanja so služila izoblikovanju romantične podobe njenega takojšnjega vzpona med zvezde in njene spontane samoniklosti, ki jo je izpopolnjevala in ponujala javnosti, vse dokler leta 2003 v starosti sto enega leta ni umrla. Da je bila nekoč zgolj anonimna, pozornosti in slave željna mladenka, kakorkoli in kjerkoli - četudi v brezbrižni dekadentnosti nesrečne Weimarske republike - bi je bila lahko deležna, se ni vklapljalo v linijo njene zgodbe.'

Od igralke do režiserke

Leni je v svojih dvajsetih igrala večinoma vloge žensk, ki so ji bile podobne. Športne, živahne in svobodne. Vendar pa do vlog, ki si jih je tako želela ni bilo tako enostavno priti. Zato je v njej dozorela odločitev, da si bo ustvarila svoj medij. Takrat se je tudi vrnila v pravljični svet, ki ga ni nikdar v celoti zapustila.

O filmski tehniki in režiji se je veliko naučila, ko je še kot igralka pri delu opazovala Fancka, nato pa še Pabsta in Sternberga.

Njen prvi filmski projekt Modri sij, za katerega je scenarij napisala sama, a ob tem ni želela priznati, da je ideje zanj črpala iz nekega romana, je potem, ko so jo s sinopsisom eden za drugim zavračali filmski studiji, ki v njem niso videli nikakršne vrednosti, film kot režiserka, scenarista in glavna igralka posnela brez zaslombe studia. Da se je s tem dejanjem ustvaril vtis drzne, v samoto umaknjene ustvarjalnosti, je potem, ko je film končan, vzneseno povzdignila v svoj umetniški kredo. In pri tem rada pozabila omeniti vse, ki so ji film pomagali ustvariti.

Čeravno je bil njen filmski prvenec mlačno sprejet, je Leni podelil novo in edinstveno identiteto režiserke.

Umetnost ali propaganda?

• 'Ko pridemo na oblast, morate snemati filme zame.' - Adolf Hitler, 1932

Njena samopromocija je bila vse naglejša, potem ko sta sreča in talent ambicije pretvorila v uspeh. Usoda se ji je nasmehnila v osebi Adolfa Hitlerja, in ona mu je vrnila nasmeh.

Lenijino pozornost je najprej pritegnila Hitlerjeva knjiga Mein Kampf, ki jo je (bojda večkrat) brala že med snemanjem Modrega sija, med zaključno fazo montaže taistega filma pa je svoj dotedanji interes za politiko presegla tako, da se je skupaj s 25.000 drugimi posamezniki udeležila Hitlerjevega zborovanja v ogromnem berlinskem Sprtpalastu.

• '"Bilo je, kot bi me zadela strela," je dejala Leni. Hitlerjeva prezenca in njegov nastop sta v njej vzbudila eksaltirane prispodobe, ki spominjajo na dikcijo pravovernih fanatikov ob ponovnem odkritju odrešenika.'

Današnje videnje Hitlerja kot hipnotičnega govorca je v veliki meri prav zapuščina Linijinih prikazov nemškega vodje v filmih, nastalih v letih, ki so sledila. Prvi film, ki ga je Leni posnela za Nacionalsocialistično stranko, je bil Hitlerjev govor v filmu Zmaga vere (1933), že leto kasneje pa so Lenijine kamere ovekovečile množice Nurnberga v filmu Triumf volje, ki po mnenju poznavalcev danes velja za največji propagandni film vseh časov. A če je bil Triumf volje propagandni film par excellence, pa Olimpijine aluzije na antiko, ki se v prologu nazadnje prelijejo v telesa iz mesa in krvi, ni tako lahko umestiti.

• 'Njeno oko za dinamične kompozicije na filmskem platnu ni bilo nič manj izostreno od njenega očesa za velike življenjske priložnosti, in združeni sta ustvarili usodni mit, katerega nelagodje vzbujajoča moč še dandanes ni zbledela. Postala je najbolj opevana ženska v Nemčiji, najsloviteljša režiserka v svetovnem merilu, ter si pridobila večjo moč in večjo neodvisnost kot katerikoli režiser kdajkoli dotlej ali poslej, nato pa je svojo pot ubrala katastrofa, ob izteku katere je, sklicujoč se na nedolžnost in ugovarjajoč usodi, obstala na njenih ruševinah.'

Leni je nazadnje umrla prav tako, kot je živela: neskesana, zaverovana vase, brezkompromisna.

Povzeto po knjigi ameriškega biografa Stevena Bacha Leni Riefenstahl: Neizprosna moč slik, ki jo je objavil leta 2007, štiri leta po režiserkini smrti, je pred dnevi v prevodu izšel pri založbi Modrijan v zbirki Poteze. 

Steven Bach, ameriški producent, predavatelj in biograf, dober poznavalec filmske umetnosti, je dolga leta deloval kot glavni izvršni producent slovitega ameriškega filmskega studia United Artist, kjer je dodobnra spoznal naravo filmske produkcije. O filmskih študijah je predaval na Univerzi Columbia in na kolidžu v Benningtonu. Bralci ga poznajo po njegovih biografskih delih o Marlene Dietrich, Mossu Hartu in Leni Riefenstahl.

Fotografije: Modrijan.si, profimedia

Novo na Metroplay: Razlike med Slovenijo in ZDA ter kako do sanjske službe? | Elvi Rwankuba