Po travmatičnem razhodu z nesojeno sorodno dušo je obrambni mehanizem novinarke Cosmopolitana postala fizična okrepitev telesa. Z njo je na novo okrepila svoje mentalno počutje in kakor feniks vstala iz pepela.
"Uležem se na hrbet in roke s ploskimi dlanmi iztegnem ob telo. Stopala nežno postavim na podlago. Boke dvignem tako visoko, da skupaj z rameni in koleni tvorijo ravno linijo. Osredotočena sem na kontrolirano gibanje. Napete mišice. Globoko, umirjeno in taktično dihanje. Zmorem."
Neskončno olajšanje občutim, ko motivacijska beseda zasenči vsiljene misli, proti katerim se borim z vso vnemo. Zakaj me je zapustil? Kaj na meni ni bilo dovolj dobro zanj? Bom lahko sploh še kdaj ljubila tako, kot sem? Bodo dejavniki, ki v moji filozofiji odnosov odigrajo ključno vlogo – zaupanje, družina in priložnost postarati se ob sorodni duši – od zdaj sploh še dosegljivi? Ali bom naposled ostala sama?
Ni treba poudarjati, da je ravno zadnja misel najuspešnejši sprožilec refleksij, ki mi naženejo strah v kosti. Strah, ki me predrami iz globokega spanca in pooseblja pokvarjeni notranji kompas, po katerem se ravnam, ko poskušam odvračati pozornost od negativnih miselnih tokov. Z nekdanjim partnerjem sva bila v razmerju okroglih pet let. Najine poti so se, ko sva bila stara 28 let, nenačrtovano stkale na križišču poželenja in postavile trdne temelje odnosa. A leta so neslišno minevala in v najinem odnosu so začele nastajati tanke razpoke. Bile so zanemarljivo majhne, skorajda neopazne. Nevredne pretirane pozornosti.
Kot večna optimistka in hkrati ženska na prelomu tridesetih let, željna naraščaja, sem se zavestno odločila pogledati skozi prste vsem pomanjkljivostim. Ne nazadnje je bila najina zveza za zunanje opazovalce videti brezhibno. Po svoje je bila ravno tako čudovita v svoji notranjosti; polna iskrenega smeha, poletnih potovanj, družinskih srečanj in noči, preživetih v klobčiču drug ob drugem na mehkem fotelju. Bila sva zaljubljena. Do ušes. A sčasoma je celo trdovratno ignoriranje prepada med nama postala misija nemogoče. Njegova globina je vzbudila pozornost obeh, in ko nama je zmanjkalo rešilnih jopičev, se je trdnjava začela rušiti kakor hiša iz kart. Spakiral je svoje stvari, se izselil in me pustil samo. V ruševinah.
V mesecih, ki so sledili, je moja ustaljena dnevna rutina postala neprepoznavna. Nekdaj fanatična amaterska kuharica je prenehala vihteti kuhalnico, si iz dneva v dan moč nabirala na nezdravih slaščicah, dostavi pregrešno mastne hrane, kozarcih vina in litrih kofeinskega napitka. Večere, preživete v družbi prijateljev in žive glasbe, je spodkopala omejitev socialnega kroga na izključno družinske člane in eno prijateljico. Del življenja, ki je do zdaj polnil moje baterije – kopica ljudi, druženja ob slastnih večerjah ter sladkih obljubah o prihodnosti – je, kot bi trenil, postal mikroskopsko majhen.
Ostala pa je ena stalnica. (Ne)običajno razmerje, ki je obstajalo že pred njim. Razmerje s prostorom, v katerega sem se lahko vselej zatekla in v katerem so me vsi poznali kot mene in ne kot del naju. Moja telovadnica, Third Space v Sohu.
Ko sem spoznala zdaj že nekdanjega partnerja, je vadba v fitnesu zasedala dobršen del mojega življenja. Oboževala sem jo in on je oboževal moj odnos do nje. Postala sva eden izmed tistih neznosnih parov, ki složno sopihajo po tekaški progi in si še na dopustu ne pustijo izpusti trenutka v hotelski telovadnici.
Vsako soboto sva pretekla pet kilometrov in si nato privoščila obilno kosilo. Na enega od mojih rojstnih dni me je presenetil z obiskom draguljarne v domačem kraju, v neposredni bližini najine ustaljene tekaške poti. Po razhodu več mesecev nisem nanjo položila športnega copata. Namesto tega je fitnes postal moje zvesto zatočišče.
Postopoma sem se začela ponovno navajati na telovadnico. Nezahtevna vadba z lahkimi utežmi enkrat, jutranja vadba joge drugič, tretjič plavanje v bazenu. Minevali so tedni, mrzla zima se je prelevila v nežno pomlad in moje telo je ponovno pridobivalo svojo staro podobo. Začelo je cveteti. Zvedavo in pogumno sem zagrizla v različne tipe intenzivnih vadb in odvrgla brezžične slušalke, iz katerih je odzvanjala glasna glasba, ter začela vzpostavljati stik z okolico. Postajala sem del fitnes skupnosti. Medtem ko sem se navznoter počutila ranljivo in lomljivo bolj kot kitajski porcelan, je bilo priročno imeti opomnik, da je moje telo fizično močno. Žilavo. Odporno. Bilo je zmožno dvigovati uteži in prenašati pritiske.
Na vadbi se nikdar nisem počutila samo. Novopečenim samskim se konci tedna pogosto zdijo kakor gmota osamljenosti, ki se v nezadržnem ritmu kotali proti njim. A strukturirano gibanje mi je vlilo več kot potreben občutek smisla v svetu in rutine v času, ko mi je primanjkovalo obojega. V trenutkih, ko me je prežemala potrtost, sem se odela v športna oblačila, spotila notranje demone in nato odtočila krokodilje solze v vroči savni.
Spreminjati se je začela tudi oblika mojega telesa. Prvič po petih letih so mišice zgornjega dela telesa sramežljivo pokukale izpod kože. Zadnjica je postala čvrsta in trebušne mišice zavidljivo definirane. Za vadbo sem samozavestno nosila kratke, oprijete majice in v njih (ter ogledalu) skrbno ovekovečila dosežen napredek. Morda zveni nekoliko narcistično, vendar ko se vrednost samopodobe spusti pod mejo zdravega razuma, je treba poseči po drastičnih ukrepih. Val dopamina kot posledica odobravajočih reakcij na dotične fotografije na družbenih omrežjih, je postal moja skodelica kave. A ni šlo le za miroljubno plovbo v brezvetrju. Ostra lekcija je bila, da je objavljanje 'razgaljenega' materiala v aplikacije za zmenke tarča umazanij, na katere te ne more pripraviti niti pestrih 12 let v novinarskih vodah.
Nato sem postala odvisna tudi od na novo izoblikovane rutine in bila deležna občutka krivde vsakič, ko nisem prestopila praga telovadnice. Ko sem se ponovno podala na igrišče zmenkarij, sem več dni zapored ponočevala v družbi neznancev in se navkljub prekrokanim nočem zbujala z zvokom rane budilke. Vse zato, da na cedilu ne pustim ustaljenega vzorca. Nato sta se pojavili izčrpanost in osredotočena želja pokazati svetu, da sem 'v redu', ne da bi se posvetila vprašanju, ali to sploh drži ali ne. Moj Instagram je prekipeval od utrinkov pohodov po hollywoodskih gričih in poziranja v bikinijih neonskih odtenkov. Brez dvoma – bila sem srečnejša. Vendar ne srečna.
Nato me je nekega zgodnjega jutra oktobra 2019 med zavezovanjem telovadnih copat zgrabilo v spodnjem delu hrbta. Preplavila me je agonija. Trdno odločena, da navkljub nenadni tegobi zaviham rokave in si privoščim dnevni odmerek razgibavanja, sem se odpravila na uro plavanja.
Zaužila sem več protibolečinskih tablet, po celodnevnem delavniku odšla na zmenek, si privoščila štiri dvojne džin tonike in poklicala Toma* – svojega ljubimca. Med vožnjo do doma sem pod vplivom koktajla substanc obsedela omotična, z občutkom, kakor da s svetlobno hitrostjo drviva v neznano. V spominu je ostala črna luknja. Do trenutka, ko sem se sredi noči predramila, oblita s hladnim potom. Adrenalin in učinek zaužitega alkohola sta namreč začela nazorno zapuščati izgorelo telo. Nemočno sem se ulegla na tla kopalnice in prosila Toma, naj nemudoma zapusti moje stanovanje.
Na urgentni oskrbi pri osteopatu prihodnji dan me je kot strela z jasnega zadela novica, da sem utrpela stisnjeno ledveno mišico v spodnjem delu hrbta – rezultat prekomernega dvigovanja uteži, dokazovanja sebi in premajhnega posvečanja kakovostnemu ogrevanju mišičevja. "Še vedno lahko treniraš," mi je dejal osteopat, ki me je ponovno postavil na noge. "Le prijaznejša moraš biti s seboj."
Vadba je torej zapolnila praznino, ki je zazevala po propadlem razmerju. Pozitiven učinek površinske estetike in samopodobe me je zasvojil. Dovolila sem mu preveč vpliva in moči. Poškodba je bila budnica, ki sem jo drastično potrebovala.
Ko so nas lani dohiteli učinki pandemije, je bil moj avtomatski mentalni odziv panika, in sicer kot posledica negotovosti, kako bom preživela vsakdan brez rutine, brez obrambnega mehanizma. Tako kot večina posameznikov sem se seveda prilagodila. Dnevna soba je postala nova pisarna, podlaga za jogo pa je svoj novi dom dobila na zelenicah bližnjega parka. Postajala sem vse manj odvisna od dviganja težkih uteži in bolj poglobljena v kakovost gibanja ter pozornost, kako se po tem počutim.
Danes še vedno večino dni mineva v znamenju aktivnega telesa in duha, vendar si ne prizadevam več premikati mej zmogljivosti svojega telesa ter se obsojati za vsako izpuščeno uro vadbe. Bo pa ta po vsej verjetnosti ostala moj varni pristan pred vihravostjo zunanjega sveta. Zdaj se bolj zavedam in sem bolj pozorna. Poznam svoje meje. In predvsem sem bolj prijazna do sebe. In to je, kot sem sama ugotovila, največja moč. Vseh.
Po Predlogi Amy Grier
Prevedla Neja Drozg,
Fotografije: Shutterstock
*Imena So Zaradi Varovanja Osebnih Podatkov Spremenjena.
%22){kind=link}