"Kaj pa, če želim uživati v življenju in hkrati ob sebi imeti nekoga, s komer lahko delim to srečo?"
Ne razumite me narobe: zelo rada poslušam Lizzo v široki majici z napisom "V razmerju s pico" ali uživam v poznih zajtrkih s prijateljicami, ki so same sebi dejansko dovolj.
Pravzaprav obožujem to, da smo končno sprejeli #SingleLife in slavimo pravo malo vojsko samskih žensk, katerih število se iz leta v leto povečuje (do 2030. leta naj bi bilo kar 45 % američank v letih med 25 in 44 samskih, navaja nedavna raziskava).
Tudi sama sem ena izmed njih, moji prijatelji in družina pa bodo z veseljem potrdili, kako razturam v življenju brez sorodne duše. Strinjam se, ker je res tako.
Namreč, svoje pokovke mi v kinu ni treba deliti z nikomer, vse svoje proste večere lahko preživim v umazani trenirki in gledam najljubše serije (če to želim), edini prstan, ki se mu lahko v bližnji prihodnosti veselim, pa je tisti, narejen iz ocvrte čebule na vrhu mojega hamburgera. Ki ga bom prav tako zmazala brez kakršnekoli pomoči.
A vendar to ne zmanjšuje dejstva, da si resnično želim biti v razmerju. Zakaj se mi zdi, kot da je to nekaj, česar ne smem izgovoriti??? Zakaj se zaradi teh besed počutim, kot da sem izdala vse samske ljudi tega sveta?
En nedolžen stavek in kar naenkrat sem označena kot antifeministka, ki ji ni uspelo obdržati svojega neverjetnega statusa svobodne agentke. Zakaj me moje priznanje, da bi bila še bolj srečna v dvoje v očeh drugih dela obupano in slabo osebo?
Poglejte, še kako se zavedam tega, kakšen privilegij imam, da sploh obstajam na tem svetu v času, ko ženske niso družbeno zavezane biti v razmerju. Če bi živeli v letih pred 1970., zdaj ne bi mogla imeti niti kreditne kartice brez moževega podpisa (ja, resno!).
Danes obstajajo celotna gibanja, ki ženske postavljajo na prestol. Nismo več prisiljene biti dekleta ali žene nekega moškega, da bi napredovale v življenju, in to je definitivno nekaj, česar nikoli ne smemo nehati slaviti.
Po drugi strani pa to ne pomeni, da si določene ženske (beri: jaz) še vedno ne želijo nekoga, ki bi ga lahko z veseljem držale za roko. In z njim delile smešne objave, ki smo jih našle na spletu. In jih označevale v romantičnih Insta-objavah s skupaj preživetega vikenda. Iskreno imam dovolj tega, da sem samska.
Hrepenim po pristnosti nekoga, ki bi zame naredil vse in obratno. Nekaj tednov nazaj sem tako hrepenela po dotikih, da sem se znašla v neprijetno dolgih objemih s praktično vsakim, ki mi je podaril le kanček pozornosti (še enkrat se opravičujem vsem žrtvam omenjenih objemov).
Izogniti se mi ni mogel niti Tinder, na katerem sem preživela ure in ure ter "swipala" levo, ob tem pa se počutila obupno zaradi tega, ker mi ni bil všeč niti en tip, hkrati pa tudi tega, ker sem si tako močno želela, da se to spremeni.
Najhujši del? Sprijazniti se z dejstvom, da pravzaprav sploh nisem rada sama.
V zadnjem času razmišljam o naslednjem: kaj ni fora neodvisnosti v tem, da lahko počnemo, karkoli želimo? Poleg tega pa sem precej prepričana, da feminizem ne pomeni, da lahko svojo žensko moč pokažem izključno s pomočjo doživljenjskega celibata.
Zato je čas za življenje po novih pravilih – mojih pravilih: zagrabi tisto, za kar veš, da te bo osrečilo in se nikoli ne opravičuj za to, ker razturaš v samskem življenju samske kraljice, ki bo z veseljem – v trenutku, ko najde tistega pravega – delila svoj prestol.
Vir: Cosmopolitan.hr
){kind=link}