Kaj premami ženske, da kradejo?

Priložnost dela tatu. Ali pač ne? Pred časom, ko je v javnost pricurljala novica, da so pri kraji zasačili filmsko zvezdo Winono Ryder, se je celotna svetovna javnost spraševala, zakaj je žensko, ki ima v življenju vse, tudi slavo, predvsem pa zajetno vsoto denarja, premamilo, da si je z lepljivimi prsti postregla pregrešne oblekice kar sama. Verjetno je bil prizor presenečenje tudi za prisotne v prestižni trgovini na Beverly Hillsu.

Vendar stvar še zdaleč ni tako preprosta. Nekateri ljudje se kraje lotijo zaradi premoženjske koristi, drugi spet iz navade, vsak ima torej svoj razlog. Toda vsakega tatu pač ne naredi priložnost. Znanstveniki zatrjujejo, da se ljudje, ki trpijo za kleptomanijo, ne spuščajo v krajo zaradi premoženjske koristi, temveč zgolj zaradi občutka nezadržne draži po kraji sami. Gre za krajo stvari brez prave vrednosti, ki jo spremlja občutek vzburjenja in siljenja, ki se mu oseba ne more upreti.

Kako se začne?

Strokovne analize kažejo, da kar trije od petih malopridnežev pričnejo s tovrstnimi dejanji že v najstniških letih ali še prej, ko izvršijo manjše in na videz nedolžne kraje stvari iz mamine torbice. Ta dejanja so sama po sebi del odraščanja. Le pri bolj ranljivih med njimi se razvije ponavljajoč se neobvladujoč občutek vznemirjenja, ki jih sili k temu, da kaj izmaknejo.

Prim. Dušan Žagar, dr. med., pojasnjuje, da so vzrok za pojav zlasti okolje, odraščanje in vzgoja. Razlog za pojav motenj v otroštvu naj bi bil bodisi v želji po nadomestitvi ljubečega odnosa mati-otrok bodisi agresivno dejanje, kot je iskanje kaznovanja za dejanje. Prav s krajo žrtev nezavedno poteši notranjo bolečino in zapolni praznino, ki jo pušča pomanjkanje ljubezni že v zgodnjem otroštvu. V iskanju rešitve in potešitve se mnogi oprimejo rešilne bilke, ki jo predstavlja kraja, ki pa je hkrati past, iz katere se je težko izvleči.

Ko posameznik ali posameznica spozna občutke zadovoljstva ob svojem dejanju, postane to užitek in rešilni ventil pred notranjo stisko. Kraja postane neke vrste droga, zasvojenost. Vendar pa ne smemo vsake kraje povezovati ali enačiti s kleptomanijo.

Znanstveni pogled

Čeprav je pojav kleptomanije še vedno relativno redek, se ta motnja pojavlja vse pogosteje. Tako se je že nekaj časa loteva tudi znanstvena stroka. Kleptomanija ni le hiba, pomanjkljivost ali napaka, je mnogo več. Strokovno obrazložitev je podal prim.

Dušan Žagar, dr. med.: “Kleptomanijo oziroma patološko krajo uvrščamo v kategorijo motenj navad in nagibov. Zanjo so značilna ponavljajoča se dejanja, ki nimajo jasne racionalne motivacije. Ljudje, ki kradejo, ne morejo pojasniti dejanja, kradejo kljub gmotni preskrbljenosti. Impulza ne morejo nadzorovati, kljub temu, da se zavedajo, da tovrstna dejanja škodujejo lastnim interesom in interesom drugih ljudi. Osebo žene močan impulz, ki se mu skuša, a se mu ne more upreti.

To vedenje običajno spremlja naraščajoč občutek napetosti pred dejanjem in občutek zadoščenja med dejanjem in neposredno po njem. Sledi olajšanje, ki je pogosto vezano celo na spolno zadovoljstvo.” To pomeni, da kljub temu, da se oseba, ki trpi za tovrstno motnjo, zaveda, da s pogosto nesmiselno krajo škoduje sebi in lastnemu ugledu, ne more nadzirati nezadržne želje po kraji.

Dejanje spremlja vznemirjenje, ki bi ga lahko primerjali z naraščajočim spolnim poželenjem in napetostjo, ki se sprosti z orgazmom in preraste v zadovoljstvo ter potešenost. Vendar so ti prijetni občutki kratkotrajni. Olajšanju, ki ga oseba občuti po dejanju, sledi občutek krivde in sramu. Prav zato ljudje o tem pojavu neradi govorijo na glas.

Lajšanje izgube

Petra, devetindvajsetletna poslovna sekretarka, o svojih težavah ne govori na glas. Že vrsto let trpi zaradi kleptomanije. Sprva so se znaki kazali kot nezadržna sila po kraji manjših predmetov brez prave vrednosti, brez večjega pomena, kar tako. Kasneje pa je to preraslo v veliko težavo. Svojih dejanj se sramuje, a notranja sila je premočna. “Po dejanju čutim neizmerno praznino, kot da bi manjkal del mene.

Sprva je lepo, vendar se občutek zadovoljstva kmalu zatem razblini. Ne glede na to, koliko predmetov izgine iz vitrin in razstavnih polic – ko mine zadovoljstvo, se še vedno počutim prazno. Kot bi imela znotraj sebe veliko črno luknjo, ki je nikoli ne morem zapolniti do vrha,” razlaga Petra. “Prva me je pri kraji zalotila prijateljica, ko sem ji ukradla prstan, ki ji ga je podarila mama. Ne vem, kaj me je napeljalo k dejanju, a to sem enostavno morala storiti. Bila sem kot začarana, uročena.

Prijateljica je bila osupla nad mojim dejanjem, sama pa sem se počutila ponižano. Ko so podobna dejanja postala že del vsakdana, sem se na prigovarjanje prijateljic odločila za terapijo, ki mi je pomagala odkriti vire mojih duševnih težav. Mlada in neizkušena sem se spustila v razmerje in pri sedemnajstih zanosila. Fant me je zapustil, razmere doma pa so bile nevzdržne in večino časa sem bila prepuščena sama sebi.

Takrat nisem videla drugega izhoda, kot da splavim. Ta izkušnja je pustila v meni globok pečat. Sedaj razumem, da so bile kraje odraz pekoče rane iz mladosti in pravzaprav klic na pomoč iz vrtinca čustvenih kriz ter pomanjkanja ljubezni in razumevanja.”

In statistika?

Ta pravi, da je kleptomanija precej redka. Le pet odstotkov vseh primerov tatvin zagrešijo kleptomani. Povečini razkrijejo težavo šele takrat, ko jih zasačijo pri samem dejanju. Podatki kažejo, da večji del, kar 80 odstotni, strukture kleptomanov predstavljajo ženske. ‘Tipična’ oseba, ki trpi za motnjo patološke kraje, je torej ženska, katere povprečna starost je 35 let, ki je začela krasti pri dvajsetih letih, čeprav se znamenja tovrstne motnje lahko pokažejo že v zgodnejših letih.

Po vsej verjetnosti ta oseba trpi za ponavljajočimi se avtodestruktivnimi nagnjenji, za katera si ni poiskala ustrezne terapije. Prav tako ima verjetno motnje v spolnosti in je lahko nesrečno poročena s hladnim, nerazumevajočim moškim. Večinoma je to labilna oseba, ki že leta trpi za motnjami prehranjevanja, bodisi anoreksijo bodisi bulimijo in je preživljala stresno in vihravo otroštvo, polno vzponov in padcev. Pogosto se pri teh osebah pojavljata tudi depresija in tesnoba.

Prim. Dušan Žagar, dr. med., odgovarja tudi na vprašanje o tem, zakaj se kleptomanija pojavlja večinoma pri ženskah. “V izražanju stiske se ženske ne nagibajo k agresivnim dejanjem. Pri moških se v večji meri kot motnja pojavlja piromanija, patološko požiganje, težnja po tem, da nekaj poškodujejo in s tem sprostijo napetost.”

Miranda, diplomirana pravnica, 34, nam je zaupala svojo zgodbo: “Zaročenec preživi večino časa v tujini, na poslovnih srečanjih,” zatrjuje, “ponavadi sem ga spremljala na potovanjih, potem pa so se pojavile zdravstvene težave in od takrat potuje sam. Skupaj sva že enajsto leto, vendar se mi zdi, kot da živim z neznancem. Ko se vrne domov, je seveda na moč utrujen, ves čas me kritizira in se ne zmeni kaj dosti zame.

Nežnost in toplina že dolgo nista več del najinega življenja. Vznemirjenje v razmerju sem nadomestila z razburljivim občutkom, ki ga občutim pred krajo. Še zdaleč ne trpim pomanjkanja materialnih dobrin. Preprosto je vznemirjenje premočno in ne morem se upreti napetosti in občutkom, ki jih povzroči moje dejanje,” je bila iskrena Miranda.

Zakon na preizkušnji

Kraje vplivajo na vsa področja življenja. Prizadenejo pa ne le osebo, ki trpi za motnjo patološke kraje, temveč tudi bližnje. Benjamin, 41, nam je zaupal, kako je ženina kleptomanija prevzela nadzor nad njegovim zakonom. “Življenje z Aleksandro je bil pravi pekel,” zatrjuje Benjamin. “V majhnem kraju, v katerem se vsi poznamo in v katerem vsak ve o vsakem praktično vse, se je prav kmalu razvedelo, da moja partnerka ob dnevnih nakupih marsikatero stvar tudi izmakne.

Še posebej neprijetno je bilo, da so se kraje pogosto dogajale v trgovini, v kateri sem bil zaposlen kot poslovodja. Vse bolj me je prežemal bes in to se je poznalo tudi v najinem odnosu. Prišlo je celo tako daleč, da sem se zaradi občutka nemoči pričel odmikati in zapirati vase. Vendar tak odnos ni vodil nikamor, saj se je prepad med nama še poglobil in Aleksandrine težave so se povečale.

Pomanjkanje ljubezni in topline, ki bi ju moral nuditi, je zapolnjevala s krajo. Stanje je postalo tako resno in zamotano, da sem občasno tudi sam izgubil občutek treznosti in se Aleksandre lotil tudi fizično. Vse to zaradi občutka nemoči in izgubljenosti, saj besede in opozorila niso našli prave poti. Pomoč psihiatra je bil edini izhod. Ne le, da je Aleksandri pomagal, da se je zavedala težav, temveč je tudi meni pomagal dojeti težavo s popolnoma drugačne perspektive.

S tem se je spremenil tudi moj odnos do Aleksandre. S strpnostjo in z razumevanjem sem sprejel njeno težavo. Kadar se zgodi, da Aleksandra izmakne kakšno malenkost, je ne kaznujem, temveč diskretno plačam njen dolg. Že nekaj časa Aleksandra sodeluje s terapevtom in napredek je opazen. Toda pot bo še dolga in naporna. Za oba.”

Kako naj vem, da trpim za kleptomanijo?

Simptomi kleptomanije se ponavadi pojavijo ob večjem stresu, kot je izguba bližnjega, ločitev in konec pomembne zveze:

• nezadržna želja po kraji, ne da bi jo načrtovali vnaprej
• ponavljajoče se prisvajanje stvari, ki nimajo večje vrednosti in jih ne potrebujete za osebno rabo
• občutek napetosti pred dejanjem
• kraja ni izvršena kot dejanje maščevanja ali izraz jeze
• občutek olajšanja in zadovoljstva med in neposredno po izvršenem dejanju.

Če se vam navedeni simptomi zdijo znani in se v teh občutkih prepoznate, se lahko tudi sami spopadate z motnjo patološke kraje. V tem primeru je priporočljivo, da obiščete osebnega zdravnika, ki vas bo napotil k psihiatru ali terapevtu, ki bo vaše stanje strokovno ocenil in določil potek nadaljnjega zdravljenja. Takojšnje zdravljenje v obliki terapij je velikega pomena, saj gre po mnenju stroke v veliko primerih za klic na pomoč iz brezupnih položajev, v katerih posameznica ne najde pravega izhoda iz stiske.

Soočite se s težavo

‘Za vsako bolezen raste roža,’ pravi pregovor. Tudi za bolezni in težave psihičnega izvora, med katere sodi tudi kleptomanija, obstajajo rešitve. S težavo se je treba soočiti pogumno. Zdravljenje poteka v obliki psihoterapije in svetovanj pri terapevtu ali psihiatru. Če sta pri osebi prisotna tudi tesnoba in depresija, se zdravljenje dopolni z ustreznimi zdravili, anksiolitiki oziroma antidepresivi.

Vsekakor sta za uspeh potrebna pogovor in zaupanje. Ker je ta proces dolgotrajen, zahteva od bolnika in najbližjih veliko potrpežljivosti. Vsekakor pa teh ljudi ne smemo obsojati.

Nekaj kratkih nasvetov, kako si lahko pomagamo sami, če opazimo znake kleptomanije:

• soočite se s težavo in si jo priznajte, vendar se zavedajte, da jo lahko odpravite
• razmišljajte o posledicah in o tem, kako le-te vplivajo na vašo prihodnost
• zapisujte si svoje misli, občutke in spoznanja
• kadar začutite nezadržno željo po kraji, si predstavljajte velik napis ‘prepovedano’
• ne nakupujte sami in kupujte s pomočjo nakupovalnega seznama
• opogumite se in se lotite aktivnosti, ki vam prinaša zadovoljstvo – s tem se boste zamotili, povečali samozavest in spoznali nove prijatelje.

V Sloveniji ni kleptomanov?!

Po podatkih pristojnih inštitucij kleptomanija v Sloveniji sicer obstaja, a je nihče ne obravnava kot pereč problem.

Na Inštitut za varovanje zdravja je bilo leta 2001 prijavljenih pet primerov kleptomanije, leta 2002 pa nobeden.

Po besedah Mirana Korena, predstavnika Slovenske policije za stike z javnostmi, slovenska policija v evidencah na podlagi Zakona o policiji ne beleži podatkov o kleptomanih. Primeri, pri katerih gre za kleptomane, so vključeni v statistiko, ki govori o številu tatvin (kaznivih dejanj po členu 211 KZ). Ker policija ne zbira podatkov o kleptomanih, ne razpolaga s podatkom o deležu kleptomanov v skupnem številu kaznivih dejanj tatvin.

Ana Širec