‘‘Heroin je v moje življenje treščil kot bomba”

Ko mi je urednica Cosmopolitana predlagala, da napišem svojo zgodbo, sem si predstavljala, da bo lažje. Vedno sem si tako zelo želela povedati svojo izkušnjo s heroinom, želela razložiti svetu, kako, predvsem pa, zakaj se je vse skupaj dogajalo in me tako hitro potegnilo vase.

Zdaj sedim tukaj in vse znotraj me boli, ko kopljem po spominih, ki so tako boleči in živi, kot da bi se zgodilo včeraj. In vendar – letos bom sredi pomladi preživela svoje deseto leto brez heroina, za kar si vsak dan čestitam. Vsak dan je podarjen in hkrati zaslužen, vsak dan je tiha borba, enkrat bolj, drugič manj doživeta, ki pelje k srečnemu koncu.

Mladost na dvorišču

Stara sem 31 let in že vse življenje živim v Ljubljani. Nikoli nisem imela občutka, da bi mi tukaj kaj manjkalo, saj sem tisto, kar sem si zapičila v glavo, vedno tudi dobila. Življenje sem dojemala kot avanturo, vsak dan se mi je moralo zgoditi kaj vznemirljivega, že kot otrok sem bila hiperaktivna in polna domislic, večkrat neposlušna in nevodljiva.

Starši niso imeli ravno lahkega dela z menoj, saj so tudi oni spadali v kategorijo avtoritet, ki sem jih upoštevala, kadar se mi je ljubilo, ne pa tudi, kadar bi jih morala. V obdobju pubertete sem vsem zrasla čez glavo, a ker sem bila v šoli vedno odlična, veljala sem za zelo prodorno, so mi nekako gledali skozi prste. Z ničimer nisem nakazovala, da se bom še pred koncem srednje šole razvila v narkomanko, sploh pa nisem do 17. leta niti pila niti kadila.

Vsi so govorili, da sem pač še ena naporna najstnica, ki se rada potepa po dvorišču, ker jo dajejo hormoni. Danes vem, da je bilo tako le videti, takrat svojemu nemiru nisem videla konca.

V sebi sem živela čisto drugačno življenje, ki se nikakor ni pokrivalo z dejanskim, življenje, v katerem mi nihče ne bo več težil, me silil k učenju matematike ali mi govoril, ob kateri uri naj bom doma. Počutila sem se drugačno od vseh prijateljev in prijateljic, s katerimi sem se družila, in čeprav smo bili kar naprej skupaj, sem čutila odtujenost. S starši sem popolnoma izgubila stik.

Začela sem prebirati vse mogoče o mamilih, kar seveda pomeni življenjepise raznih zvezdnikov, ki so se drogirali in bili kul, ne pa člankov o škodljivosti droge. Najbolj kul od vsega pa je bila knjiga Mi, otroci s postaje Zoo, ki je o heroinu pisala tako lepo, da sem se tisti trenutek, ko sem jo prebrala, odločila, da ga bom poskusila. Vse sem sprejemala kot le še eno avanturo, s katero bom opravila mimogrede, takoj ko se je bom naveličala.

Rokenrol izguba

V tretjem letniku gimnazije sem podivjala, končno se mi je začelo dogajati. Zahajala sem v družbo, ki ni poznala vsakdanjih pravil, kar me je navduševalo. Zdelo se mi je, da se ti ljudje nikogar ne bojijo in da jih nič ne omejuje. Kdo bi se še vznemirjal zaradi neopravičenih ur, če si lahko zviješ džoint in podpišeš svojo mamo, potem pa se zadeto režiš naprej! To je bil pravi balzam za mojo uporniško držo, ki ni ostala neopažena.

Doma so bili besni, zato sem se jim izo­gibala, šola ni obstajala, čeprav sem nekako rinila dalje, stik z resničnim svetom sem popolnoma izgubila in se gibala le še v svojih omejenih krogih. Ampak meni se je zdelo, da sem na vrhuncu, da obvladam zadeve in sem kon­čno lahko drugačna. To je pomenilo, da sem bila tako ali drugače vsak dan ali pa vsaj vsak drugi dan zadeta. Najraje od vsega sem imela travo in tablete, alkohol je bil preveč vsakdanji, tripov niti nisem marala.

Proti koncu tretjega letnika se mi v šolo sploh ni ljubilo, če nisem bila zakajena, tako zelo se mi je zdela dolgočasna. Medtem ko so moji sošolci premišljevali, kdaj bodo opravili vozniški izpit, sem se sama ukvarjala s tem, kje dobiti heroin.

Ni se mi bilo treba ravno pretegniti. Živela sem v velikem blokovskem naselju, ki je bilo kot mesto v malem. Vse si lahko dobil, če si vedel, kje iskati. Imela sem starejšo prijateljico, ki je bila medicinska sestra v dveh dneh sem jo prepričala, da je heroin izziv za naju in da ga morava poskusiti.

Intravenozno, seveda, ker mora izkoristiti dejstvo, da je ona medicinska sestra; ki zna dajati injekcije. Nobenega dvoma, nobenega strahu, na juriš sem zdrvela v to sranje. Ljudje se vedno znova čudijo, kako neumen moraš biti, da poskusiš drogo, kot je heroin, ko pa vendar povsod piše, da potem postaneš odvisen. Ampak tudi od nikotina in alkohola postaneš hudo odvisen, morda je pot do razkroja daljša in bolj legalna, vendar nič manj prekleta.

V letih drogiranja in zdravljenja sem nehala priznavati razlike med zasvojenci, vsaj v povezavi z diskriminacijo, ni boljših ali slabših, vsi so enaki reveži.

Brezno brez dna

Dejstvo je, da od heroina fizično nisi takoj odvisen, sama sem za to potrebovala skoraj eno leto, ker sem se zadevala ‘kampanjsko’. Zato pa je njegov učinek na duševnost prav zahrbtno očarljiv, saj misliš, da si nategnil boga samega, ker nimaš krize po nekajkratnem uživanju. Ne da bi se zavedal, si pravzaprav psihično odvisen, takoj ko misliš, da moraš to še enkrat ponoviti. Tukaj se začarani krog šele začne in ni treba, da si videti kot zombi, da si odvisen in imaš težave.

V moje življenje je heroin treščil kot bomba. Bil je odgovor na vsa moja vprašanja, zaprl je usta vsem, ki so mi težili doma ali v šoli, lahko bi rekla, da sem z njim dobila najboljšega prijatelja. Z njim so se vsi problemi zdeli, kot da jih ni, kot da sem skrbno spravljena pod steklenim zvonom, iz katerega sicer vse vidim, vendar me nič ne gane.

Najlepše pri vsem pa je bilo, da sva ga pogosto uživala skupaj s fantom, prepričana, da naju povezuje globoka ljubezen in ne odvisnost. Razpoke so se hitro pokazale. Najprej sva nehala seksati, ker po tem nisva imela več ne želje ne volje, družila sva se le še s sebi enakimi, prekinkala sva dneve in noči, kradla staršem denar, čeke in kreditne kartice, da o nakitu, umetniških slikah in avdio-video tehniki sploh ne govorim. Če bi lahko, bi ukradla in prodala še staro mamo.

Poleg tega sva heroin preprodajala tistim, ki so imeli še manj kot midva, da sva si lahko privoščila toliko, kolikor sva potrebovala, kar je bilo več kot gram na dan na enega. S takšnim tempom sva hitro pristala tudi na metadonu, tako da sva bila potem odvisna od obojega – od heroina in metadona, s katerim naj bi se odvisnosti od heroina ozdravila. Noro!

Še bolj noro je bilo to, kako sva se lagala staršem, ki so si zatiskali oči pred očitnim in niso več vedeli, kam naj se obrnejo, saj takrat v Sloveniji ni bilo veliko uradnih naslovov, na katerih bi se ukvarjali s heroinskimi odvisniki. Pravila sva jim, kako sva utrujena od izmišljenih naporov, prozorno suha sva bila zato, ker se veliko gibljeva v naravi, obleke so bile prežgane od dišečih palčk – kaj se vam to ne dogaja, sva vpila.

Sredi poletja sva hodila okoli v volnenih jopah z dolgimi rokavi in trdila, da je sveže, če ne celo mrzlo. Svojih starih prijateljev sploh nisem več videvala in niti nisem hotela imeti stikov z njimi, kaj pa naj bi jim povedala? Tako in tako se mi je neprestano mudilo nabavljati ali pa sem si razbijala glavo s tem, kje bom dobila denar za svojo dozo.

Po dveh letih je počilo. Bilo je poletje, starši so se vrnili z dopusta in našli naše stanovanje precej razsuto, bančni račun pa prazen. Utrgalo se jim je! Še nikoli nisem svojih staršev videla tako ‘sesutih’ in prestrašenih, mama je dva dni prejokala, mislila sem, da se ji bo zmešalo. Kar naprej sem ponavljala, da ne bom več, da mi je žal, da to nisem jaz in da ni tako hudo, kot se zdi.

Namesto da bi me poslali na zdravljenje, so z mano na čelu verjeli moji skesanosti in me za en mesec zaprli v oddaljeno počitniško hišico na Dolenjskem, kjer sem počasi brodila čez fizično abstinenco. Na trenutke se mi je zdelo, da bom kar umrla, tako sem se potila, zvijala v krčih in bruhala, hotela sem iz svoje kože, ki me je bolela, ker mi je bila pretesna, drugič pa spet prevelika, da me je zeblo do solz.

Prehoditi pet stopnic naenkrat je bil podvig, ki bi ga pripisala le najboljšim alpinistom, ne sebi. Vendar sem se trudila, resnično trudila, da bi mi uspelo, bolj zaradi drugih kot zaradi sebe, ker me je bilo tako sram, da sem jih prizadela. Oh, ko pogledam nazaj, ne morem verjeti, da smo takrat res vsi verjeli vame, tako očitne se mi zdijo vse naše napake. Ko se je zgodba ponovila, je bilo še slabše kot prvič, le da je bilo z naivnostjo mojih staršev za vedno konec.

Zdravljenje v komuni???

Mislim, da nisem poskusila droge, potem ko so vse izvedeli starši, kakšne tri mesece. Nato se je nadaljevalo po starem, le da sem bila veliko bolj premetena in me je bilo težje ujeti. Na urinski test sem vedno prinesla urin kakšne punce, ki se ni zadevala z drogo, hodila sem na faks in sem ter tja naredila kakšen izpit, celo družinskih srečanj sem se redno udeležila, da bi dajala normalen vtis.

Nisem se več fiksala v roko, ampak v dlani, v stopala na nogi, v manj očitne in izpostavljene dele telesa. Starši so se naveličali nategovanj, začeli so prisluškovati mojim telefonskim pogovorom in me postavili pred dejstvo – ali zdravljenje v komuni ali pa so mi vrata doma zaprta. Če mi tega ne bi rekli, bi se verjetno fiksala še pol stoletja, tako pa sem odšla od doma in se čez pol leta prikazala kot neprepoznaven okostnjak, ki prosi, naj mu plačajo zdravljenje.

To, da so me vrgli iz stanovanja, je bilo največ, kar so starši naredili zame, poleg ljubezni, ki so mi jo dajali. Na zdravljenje sem odšla v komuno v Francijo, kjer sem ostala eno leto. Abstinenčno krizo sem premagala po naravni poti, bila sem med ljudmi, ki so vse to že preživeli, kar me je navdajalo z upanjem. Počasi se mi je vračala volja do življenja, vrnile so se barve, okus za hrano, želja po seksu, sanje o prihodnosti.

Vrnitve domov sem se veselila in bala hkrati, pa ne le zaradi droge. To vprašanje in te skomine sem razčistila, preden sem se odšla zdravit, v komuni sem jih le še utrdila. Strah me je bilo predvsem tega, kako me bodo ljudje sprejeli, kako se bom po štirih letih zadetosti vklopila v družbo. Saj nisem vedela niti za vojno na Hrvaškem, kaj šele za to, kaj se dogaja na sceni oziroma kaj počnejo tisti mladi, ki se ne fiksajo.

Življenje po Življenju

Včasih se mi zdi, kot da sem se po zdravljenju ponovno rodila. Kot da mi je bila dana še ena priložnost, ki je ne smem zapraviti. V to resnično verjamem, sploh kadar je vse zelo črno. Svoje narkomanske preteklosti ne morem ne izbrisati ne pozabiti, zato jo uporabljam kot navdih, kar se bo komu morda zdelo absurdno, pa ni.

Morda je težko razumeti, da si enostavno ne morem privoščiti, da bi zamahnila z roko in rekla, da so to mladostni grehi. To je zame prenevarno, prelahkotno. Tako neresno ne morem razmišljati, sicer se mi jutri lahko zazdi, da sem dovolj močna, da se z drogo lahko spet malo poigram. Pa nisem, veste. Nihče od nas ni, le da sem jaz svoj bonus že porabila.

Danes še vedno čutim posledice droge, kot je nezaupanje do ljudi, občutek stigmatiziranosti in nemoči, depresivnost. Ne vem, komu naj se zahvalim, da nimam hepatitisa in aidsa. Če me vprašate, ali bi vse skupaj še enkrat ponovila, vam težko odgovorim. Heroin mi je vzel vse, visoko ceno sem plačala za svoje početje in menim, da se življenjskih resnic lahko naučiš drugače.

Vem pa, kakšno je življenje na drugi strani zrcala, kar poskušam dojemati kot ‘dragoceno’ izkušnjo. Trudim se biti srečna, kar koli že to pomeni – pripravljam se na poroko, imam dva psa, družino in prijatelje, ki jih imam rada. Poleg tega se vsak dan spomnim, kako lepo je, da ničesar ne potrebujem zato, da lahko stojim na nogah. Tisto, kar se mi je kot najstnici zdelo dolgočasno, me danes spravlja v smeh. Na svetu ni majhnih in bednih stvari, razen če sami tako mislimo. In jaz ne mislim več tako.

Najnovejši trendi

1. Kokain

postaja v Evropi vse bolj pomembna droga, poroča Agencija EU za droge (EMCDDA), ki ocenjuje, da je okoli 9 milijonov Evropejcev (3 % vseh odraslih) že uporabilo kokain. Od 3 do 3,5 milijonov (1 % vseh odraslih) Evropejcev naj bi drogo poskusilo v zadnjem letu, medtem ko naj bi bilo rednih uporabnikov, mednje štejemo tiste, ki so kokain uživali v zadnjem mesecu, okoli 1,5 milijonov (0,5 % vseh odraslih). Uporaba kokaina je razširjena predvsem med mlajšimi odraslimi (15–34 let), zlasti mlajšimi moškimi, in tistimi, ki živijo v mestnih območjih.

2. Ekstazi in amfetamini

Raziskava je pokazala, da trend uporabe ekstazija in amfetaminov med mlajšimi odraslimi v večini držav EU narašča, med odraslimi ga je v zadnjem času zaužilo 2, 6 milijonov, kar predstavlja 0,8 % vseh odraslih. Najvišjo stopnjo uporabe amfetaminov so zabeležili na Danskem, v Estoniji in Veliki Britaniji, od koder poročajo, da se je ustalila poraba ekstazija. V svetovnem merilu ostaja Evropa glavno središče proizvodnje ekstazijev in amfetaminov, zdi pa se, da njena pomembnost upada, saj se proizvodnja širi drugod po svetu.

3. Naravni halucinogeni

Uporaba sintetičnih halucinogenov, kot je LSD, ostaja v vsej Evropi nizka, po najnovejših raziskavah pa je med šolsko mladino (15–16 let) pogosto eksperimentiranje z ‘norimi gobicami’, katerih uporaba ponekod v Evropi že postaja enaka uporabi ekstazija.

4. Marihuano

je vsaj enkrat poskusilo 62 milijonov Evropejcev ali več kot 20 % odraslih, od tega 20 milijonov v zadnjem letu (več kot 6 % odraslih). Okoli 9,5 milijonov (skoraj 4 %) odraslih Evropejcev naj bi drogo uporabljajo redno, približno 3 milijone mlajših odraslih, med katerimi prevladuje moška populacija, pa naj bi marihuano uživalo vsak dan ali skoraj vsak dan.

Katja G., novinarka Cosmopolitana

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja