Zgodnje življenje mladega laboda ni bilo z rožicami postlano. Njegovi prijatelji in celo družina so ga tretirali kot 'grdega račka'.
Bil je preveč bel, veliko prevelik in preneroden, da bi jim ne bilo nerodno v njegovi družbi ...
To je usoda mnogih
Pravljica Hansa Christiana Andersona je tudi danes zelo aktualna, saj je arhetip grdega račka uglašen z usodo mnogih.
A stvari se počasi le spreminjajo.
Če so mnogi še do nedavnega verjeli, da so lepota, talent in izjemne sposobnosti ‘dane od boga’, ker se zdi, da vzniknejo spontano in na en mah, pa zadnje, obetajoče raziskave kažejo, da je takšno pojmovanje napačno.
Karte razdeljene ob rojstvu
... geni namreč delujejo na svojstven način.
Na začetku nihče med nami z ničemer kaj dosti ne izstopa, potem pa se počasi, zlagoma pričnejo kazati najrazličnejše danosti. Osebnostne lastnosti in specialne sposobnosti se tako ne aktivirajo že z rojstvom, temveč pričnejo druga za drugim vznikati iz mnogoterih genetskih zapisov in se razvijajo iz zlagoma aktiviranih genetskih kombinacij. Večina genetskih predispozicij se bo – ali pa ne bo – udejanila šele, ko bo zanje napočil pravi trenutek: naj gre pri tem za pravšnjo zrelost organizma in uma ali pa vpliv ključnega stimulansa iz okolja.
Še več. Velja, da imajo geni za določeno lastnost lastno razvojno strategijo.
In igra pokra se prične
Ker določene lastnosti opredeljujejo številni, pa tudi med seboj kompleksno povezani genetski zapisi, je kaj mogoče, da se različne sposobnosti posameznika razvijajo časovno neodvisno druga od druge.
Praksa je to teorijo že ničkolikokrat nazorno podprla:
- značilno je, da talentiranemu in na nek način čudežnemu otroku, ki lahko naravnost zablesti na določenem področju (npr. ima izjemen posluh za glasbo, izjemne lingvistične sposobnosti ali neverjetno likovno obdarjenost), zaradi pomanjkanja življenjskih izkušenj ter umske in čustvene nezrelosti umanjka nujnih preživetvenih in socialnih veščin.
- po drugi strani pa številne novejše raziskave sovplivanja genetike in okolja, pritrjujejo pa jim tudi številni primeri iz življenja, kažejo, da je razvoj večine človeških lastnosti, raznoraznih danosti in posebnosti (in mednje kaj lahko štejemo tudi fizično lepoto in privlačnost, tako kot se je to zgodilo v primeru grdega račka) večinoma pod nadzorom genetike in zato lahko traja tudi do nekaj desetletij, preden se posamezniki resnično razcvetijo.
Tris asov v rokavu
Velik del tega težko ulovljivega fenomena je namreč pogojen s številnimi genetskimi povezavami, zato tekom življenja posameznika bistrost uma in misli nikakor ni konstantna.
Medtem ko se lahko v danem trentutku nekaj genov (avtomatično) aktivira, se jih lahko nekaj drugih, v nekem drugem trenutku, izklopi. Stvari torej še zdaleč niso same po sebi umevne ...
Vse to pomeni, da tisti, ki ‘zacvetijo pozno’, pravzaprav nevede ... ‘čakajo’. Čakajo, da se morda zgodi. In nikoli ne moremo vedeti, kdaj se bo - in če se bo - vklopil in aktiviral še tisti ‘zadnji’ manjkajoči segment, ki je potreben, da se racveti tisto nekaj, kar bi nas lahko naredilo odlične.
Do konca v negotovosti
Po mnenju enega od vodilnih razsikovalcev genetike, Deana Simontona, naj bi bil ‘zgodnji razcvet’ prej izjema kot pravilo. Čudežen otrok se namreč lahko zgodi le na en sam način - je ‘proizvod’ enkratnega vklopa ravno prave genetske kombinacije, medtem ko se ‘pozen razcvet’ lahko zgodi na tisoč in en način. Nič čudnega, da večina ljudi tako spada med slednje.
Pri čudežnih otrocih, za katere se zdi, da so jim bili ‘vsi pravi geni’ položeni v zibko, tudi ni nikakršne garancije, da bodo enako ‘čudežni’ tudi ostali. A da se razumemo: lahko pa se seveda zgodi tudi to! Pa vendar. Večinoma se kasneje v življenju namreč kaj lahko vklopi takšna kombinacija genov, ki bodo njegov čudežen talent zasenčili ali celo blokirali do te mere, da bo nadaljevanje izjemnega uspeha v zrelejših letih izostal. Obstaja torej možnost – na kar kažejo številne resnične anekdote - da bo izvirni dar sčasoma tudi popolnoma izginil.
A samo zato, ker obstaja ta možnost, še ne gre spregledati in zanemariti zgodnje otrokove danosti, temveč ga gre spodbujati, da svoj talent neguje. In upajmo, da smo zdaj že dokazali, da prav tako ne gre otroka, ki v ničemer ne izstopa ali kaže celo podpovprečne sposobnosti, prehitro etiketirati z ‘izgubo’.
Življenje je polno presenečenj
Nedoumljivi tango genov bo človeka vedno puščal v nevednosti za vse, kar mu je namenil delilec kart - 'kreator'.
Ta trenutek pa nam je nekaj stvari vendarle že jasnih:
- velja, da bolj kot je kompleksna neka sposobnost, dlje časa običajno traja, da se razvije,
- saj velja, da se sposobnosti in talenti, ki jih družba najbolj ceni (npr. kreativnost in vodstvene sposobnosti) le redko izrazijo že pri zelo mladih posameznikih, še redkeje pa pokažejo vse naenkrat.
Nauk črnega račka bi zato bil:
“Obravnavaj ljudi tako, kot da se v vsakem od njih skriva potencial za veličino!”
Konec koncev so možnosti za to precejšnje!
