Pred več kot pol stoletja je dr. Ljuba Prenner blestela v sodniških dvoranah in bila ena od glavnih osebnosti tedanjih družabnih krogov. Danes je izjemna odvetnica in nadarjena pisateljica, ki je izstopala tako po svojem neposrednem značaju kot z moškim videzom, ovita v tančico pozabe, za katero je skrajni čas, da jo razkrijemo.
V moški obleki, z aktovko v roki in s klobukom na glavi je dr. Prennerjeva vedno znala narediti nepozaben vtis tako na svoje kliente in kolege kot tudi na prijatelje. Če ne zaradi svoje bistroumnosti in neposrednosti pa prav gotovo zaradi svojega moškega videza in uspehov, ki jih je tedaj kot ena od redkih žensk v pravnem poklicu žela v sodniški dvorani. Kot ženska, ki se je istovetila z moškimi, je v življenju seveda naletela na veliko ovir in neodobravanj.
Ženska v moškem svetu
Velikemu številu moških še danes ni bolj zoprnega kot uspešna in inteligentna ženska. V skladu s tradicionalno spolno delitvijo je ženskam pripadalo mesto pred domačim ognjiščem, moški pa so skrbeli predvsem za materialno blaginjo družine. Če ni bila prikovana za štedilnik ali imela opravka z otroki, je bila ženska s svojimi čari lahko kvečjemu predmet poželenja, trofeja, ob kateri se je moški počutil srečnega in močnega.
Tako ni prav nič presenetljivo, da se je moški znašel v veliki zagati takoj, ko je katera od predstavnic ‘nežnejšega’ in ‘lepšega’ spola odstopala od svoje družbeno vsiljene vloge. V družbi z učeno gospo se je moški počutil manjvrednega, saj so bile s tem ogrožene vrline njegovega spola. V hipu so bili razvrednoteni vsi njegovi poskusi dvorjenja, kavalirstva in pokroviteljske zaščitniškosti, ki je učene in osamosvojene ženske niso potrebovale.
Leta 1906, ko se je v Slovenj Gradcu rodila Ljuba Prenner, ni bilo nič drugače. V skladu s tradicionalnimi krščanskimi vrednotami, ki so tedaj vplivale na celotni družbeni ustroj in ljudem narekovale način obnašanja in seveda tudi življenja, ni bilo nič čudnega, da je bila večini deklet izobrazba težko dosegljiva. Dekleta se tako niso mogla vpisati na gimnazijo, brez mature pa jim je bila posledično zaprta tudi pot na univerzo.
Takšne predpise so omilili šele ob koncu 19. stoletja in tako so začele v času Ljubinega rojstva gimnazije na Slovenskem podeljevati prva maturitetna spričevala tudi dekletom.
Ljuba Prenner se je popolnoma odkrito spopadla s takšno stoletja trajajočo vojno med spoloma, ki je (in še vedno) poteka v družbi, in se je zaradi tega nemalokrat znašla v velikih težavah. Bila je namreč preveč pogumna, preveč inteligentna in preveč ambiciozna, da to ne bi zmotilo njenih moških kolegov in profesorjev.
V tridesetih letih, ko je obiskovala pravno fakulteto na ljubljanski univerzi, je Ljuba padla skoraj na vsakem državnem izpitu, ki ga je opravljala prvič, pa čeprav je na primer za iste izpite inštruirala svoje kolege, ki so naredili izpit brez težav. Ne glede na to, da je zaradi tega namesto štirih za študij ‘zapravila’ šest let svojega življenja, je nazadnje vendarle postala pravnica. Postala je pomemben sestavni del tedanjega ljubljanskega družbenega življenja in se tako hote ali nehote znašla pod drobnogledom radovednih in predsodkov polnih someščanov.
Vse zaradi moškega videza
Glavni kamen spotike je bil seveda njen zunanji moški videz, ki mu je sledila vse svoje življenje. Igralka in pevka Jerca Mrzel, ena od tistih, ki so imeli priložnost s Prennerjevo prijateljevati tudi zasebno, rada pripoveduje anekdoto, ki ji jo je nekoč zaupala Ljuba. Ko se je Ljuba nekega dne kot dekletce, oblečeno v obleko in s klobučkom na glavi, s sestro in z očetom peljala z vlakom, je nenadoma prijela svoj klobuček in ga jezno vrgla skozi okno. Že takrat je namreč v sebi začutila, da njena dekliška oprava ni v skladu z njenimi resničnimi predstavami in čustvi o sami sebi.
Od takrat naprej so jo v rodnem Slovenj Gradcu poznali kot veseljaško in družabno dekle z veliko moškimi lastnostmi. Ko si je v najstniških letih ostrigla dolge lase, ki ji jih je mama rada spletala v kite, je počasi prevzemala moško držo. S cigareto v roki in samozavestno držo je začela nositi moško srajco, kravato, krilo, moške čevlje in moški plašč.
Njen spremenjeni videz očitno ni motil njenih prijateljev, saj je bila vedno znana po veseljaških fantovskih izletih, s katerih se je Ljuba vračala pozno domov. V knjigi Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner, izdani leta 2000 pri Novi reviji, v kateri je temeljito popisano njeno zasebno in poklicno življenje, je zapisana tudi izjava Vinka Cajnka, enega tedanjih Ljubinih prijateljev:
“Bili smo fantovska družba, ki se je vračala pozno ponoči iz gostilne, majali smo se in peli, pa se spomni eden, da gre lulat, vsi smo ga posnemali in šli lulat in tudi Ljuba je lulala tako kot mi. Bila je kot fant in nam enaka.”
Večje težave pri sprejemanju njene moške identitete je imela starejša generacija. Ko se je neko nedeljo v cerkvi prikazala v moški obleki in s klobukom na glavi, so na njej obstale oči in zlobni nasmehi vseh prisotnih. Ljuba je zbežala domov, se zaprla na podstrešje in se razjokala.
Izbruhi joka zaradi zlobnih človeških izpadov in govoric o njej so bili tudi kasneje v njenem življenju pogosti. “Kadar je jokala, je strahotno jokala,” pravi Mrzelova, ki jo je tudi sama vedno klicala ‘striček’ in je lahko na lastne oči opazovala posledice zle in krivične usode, s katero se je morala Prennerjeva soočati vse življenje. “Nekoč je rekla, da je vsak moški vreden več od nje samo zaradi tistega koščka telesa več,” se spominja Mrzelova.
V sodniški dvorani
Seveda je njena moškost šla še posebej v nos njenim kolegom in nadrejenim v odvetniškem in sodniškem poklicu. Ženska v hlačah namreč v moških zbuja ogroženost, saj s prevzemanjem moške identitete moškim odvzame tudi njihovo premoč, ki si jo lastijo nad ženskami. Tradicionalno mnenje, da so moški tudi intelektualno sposobnejši od svojih ‘nežnejših’ družic, je Ljuba v sodni dvorani brez težav spodbijala.
S svojo gorečnostjo in predanostjo je zagovarjala morilce, prevarante, pa tudi takšne, ki so bili po krivem obsojeni na smrt. Marsikaterega nedolžnega obtoženca je tudi rešila pred strašno usodo, vedno pa je poskrbela, da je bila v svoji vlogi odvetnice suverena, vedno na strani svojih varovancev in nepristranska tudi v primeru, ko je sodišče zaradi političnih razlogov vnaprej obsodilo nedolžne žrtve.
Zaradi svoje odkrite narave se je znašla tudi v zaporu, v katerem je preživela tri leta. Ljuba se namreč v povojnem času ni postavila na stran oblasti in njenih političnih prioritet, pač pa na stran ljudi, ki jih je zagovarjala in ki so bili v mnogih primerih nedolžni grešni kozli povojnih čistk.
V času tovrstnih obračunavanj so bili primeri, ki jih je vodila Prennerjeva, tako zanimivi in napeti, da bi po mnenju Mrzelove po njih lahko posneli televizijsko serijo. Ta bi osvetlila zanimivo dogajanje na slovenskih sodiščih v sredini preteklega stoletja, pa tudi človečnost in sposobnosti, s katerimi je narava obdarila odvetnico Ljubo Prenner in ki je bila trn v peti mnogim njenim sodobnikom.
Ker so jo vsakdanji sumničavi in zgroženi pogledi ljudi vedno znova opominjali na njeno večno mučno krmarjenje med žensko in moško identiteto, se je morala prilagajati. Tako se je v zasebnem življenju vedno naslavljala kot moški, v javnosti pa je uporabljala žensko obliko. Vendar je kljub temu njena moška obleka izdajala preveč in ni ji preostalo drugega, kot da se s svojimi težavami spopade na drugačen, nekoliko podkupljiv način.
Ena od njenih dobrih prijateljic Marja Polak se spominja prvega srečanja s slavno odvetnico leta 1954 na sodišču v Kranju. Medtem ko so vsi, dobro poučeni o njenem moškem videzu, napeto pričakovali njen prihod, se je Ljuba pojavila v sobi s pladnjem tortic v roki in dejala: “Jaz sem dr. Ljuba Prenner, ne moški ne ženska, tukaj imate torte, da se boste posladkale.” S svojo karizmo je v hipu osvojila vse prisotne in “odrezala s tem svojim pristopom kot na mah vse tisto skrivnostno pregledovanje, premišljevanje, kaj je, in vse je osvojila taka, kot je bila,” se je spominjala Marja Polak.
Neizživeta pisateljica
Kljub uspešni odvetniški karieri in sposobnostim, s katerimi je presenečala v sodniški dvorani, si je Prennerjeva vedno želela postati priznana pisateljica. Pisala je prozna dela, v katerih je hotela tako kot v resničnem življenju izraziti svoja človekoljubna prepričanja. Z realističnim opisom človeškega hrepenenja, ambicij, razočaranj in trpljenja je svojim knjižnim junakom vdihnila življenje, kakršnega je živela sama in s kakršnim so se spopadali njeni prijatelji in znanci kot predstavniki podeželskega malomeščanstva.
Romana Mejniki ali Kronika malega mesta (1936–38) in Pohorska vigred (1930–31), povesti Trojica (1929) in Življenje za hrbtom (1936) in ostala njena literarna dela se vsak po svoje lotevajo teme prilagajanja malega človeka na življenje, ki ga določajo družbena pravila in iz njih izhajajoča pričakovanja. Prennerjeva se pri tem ne omejuje le na melanholična občutja razočaranja in trpljenja; nasprotno: njena dela so prežeta s humorjem, z ironijo, optimizmom in vero v življenje, katere ji tudi v zasebnem življenju nikoli ni zmanjkalo.
Večina njenih del ni nikoli doživela izdaje in je ostala v rokopisih, nanjo pa so pozabili tudi skorajda vsi avtorji literarno-zgodovinskih knjig in učbenikov. Tako naši otroci v šolah ne izvedo nič o tem, da je Ljuba Prenner avtorica prvega slovenskega kriminalnega romana. Čeprav je bila napeta kriminalka z naslovom Neznani storilec leta 1939 v času izida prava uspešnica, so jo slovenski literarni kritiki mirno spregledali.
V času, ko je v pisateljskih krogih prevladoval socialni realizem, kakršnega sta na primer pisala Miško Kranjec in Prežihov Voranc, ni bilo prostora ne za zabavno žanrsko literaturo, ki je veljala za trivialno, ne za Ljubo Prenner, ki je bila že zaradi svojega značaja in zunanjosti obsojena na družbeno obrobje.
Njene ljubezni
Tako kot vsak človek je ljubila tudi Ljuba Prenner. Kot ženska, ki se je od otroških let imela za moškega, se je čustveno izjemno ujemala z ženskami. Med njenimi prijateljevanji z ženskami izstopa predvsem njen odnos s Štefko Vrhnjak, ki je svoje življenje posvetila učiteljevanju in vodenju osnovne šole na Selah pri Slovenj Gradcu. Kot večina učiteljic v tistem obdobju je bila tudi Štefka samska in samostojna ženska, v čemer je bila zelo podobna svoji prijateljici Prennerjevi.
O njunem medsebojnem odnosu ni veliko znanega, vendar so našli med Ljubino zapuščino dva rokopisa, ki nakazujeta, kako sta se Štefka in Ljuba pravzaprav spoznali in kaj je Ljuba čutila do svoje prijateljice. Čeprav gre za rokopisa, v katerih kot glavna junaka nastopata osebi iz njenega romana Mejniki in bi potemtakem morala biti sestavni del tega romana, zgodovinarji po nekaterih avtobiografskih dejstvih v obeh zapisih sklepajo, da se oba nanašata na Ljubino in Štefkino poznanstvo.
Na prvem listu je med drugim zapisano:
Nekega jesenskega poznega popoldneva v kolodvorski restavraciji v Dravogradu Šribar in Logarjev Miha z otrokoma, ki sta se peljala prvič v šole. Logar je peljal svojo najstarejšo hčerko Štefko k nunam v Maribor, Šribar pa svojega Najčka v Ptuj /.../ Medtem ko sta Šribar in Logar govorila ... sta se otroka spogledovala in Najčku se je posrečilo spraviti Štefko od mize stran.
Da je šlo med Štefko in Najčkom (torej Ljubo) za izjemno pomembno srečanje, lahko bi rekli kar ljubezen na prvi pogled, priča predvsem drugi zapis: Ljuba Štefka! Danes smo se učili pri slovenščini pisati pismo prijatelju in jaz sem pisal Tebi. /.../ Pripis: Ko bom velik, bom dr. in Te bom oženil. Prosim te, ne meni se z drugimi mulci, ampak počakaj na mene in ne pozabi na tisto v Dravogradu. Poljub Najček.
Tako se je rodila ljubezen, ki je trajala vse do leta 1960, ko je Štefka po hudi bolezni umrla. Čeprav je Ljuba ves čas želela, da se bo na starost umaknila in zadnje dni preživela skupaj s svojo mladostno ljubeznijo, ji takšna sreča ni bila usojena. Ob Štefkini smrti je v pismu mladostni prijateljici med drugim zapisala naslednje besede: “Moje srce je razvalina in grob in nikoli v življenju še nisem tako zverinsko trpel.”
Kljub temu, da se je v življenju spoprijateljila še z nekaterimi ženskami, velja, da je bila Štefka Vrhnjak njena največja in po vsej verjetnosti edina resnična ljubezen.
Ljuba danes
Ironično je, da je Prennerjeva leta 1977 umrla za rakom na dojkah. Med njeno bogato zapuščino, katere večina se danes nahaja v njeni spominski sobi v Koroškem pokrajinskem muzeju, se poleg njenih oblek in rokopisov nahaja tudi veliko umetniških del slovenskih umetnikov, s katerimi je veliko prijateljevala in si dopisovala.
Njena korespondenca, ki jo je vodila z vrsto znanih slovenskih osebnosti, od velikih cerkvenih dostojanstvenikov, liberalnih političnih veljakov in umetnikov pa do revnih in trpečih malih ljudi, med drugim priča tudi o tem, da svojih prijateljev ni izbirala na podlagi njihove pripadnosti različnim načelom in političnim idejam, pač pa po njihovi človeški dobroti in poštenosti.
Čeprav njeno življenje in delo ostaja mlajšim generacijam bolj ali manj neznano, se zdi, da je njen borbeni duh, želja po pravičnosti, poštenosti in dobroti, čedalje bolj prisoten v današnji slovenski družbi, ki postopoma spoznava, da mora medse sprejeti tudi tiste, ki na takšen ali drugačen način odstopajo od tradicionalnih in že uveljavljenih družbenih vzorcev.
Če se boste danes sprehodili po ljubljanskih ulicah, na njih sicer ne boste srečali dr. Ljube Prenner, gotovo pa boste po videzu in obnašanju nekaterih mimoidočih v njih prepoznali Ljubino željo in pogum, da skupaj s svojimi soljudmi živijo v skladu s tem, kar v sebi čutijo ne glede na njihovo spolno, versko, rasno in etnično pripadnost ali kakršno koli drugo znamenje, zaradi katerega jih naša družba obravnava drugače.
Marta Pirnar
