Diplomi naproti – hitro, počasi (ali sploh ne)

Študentska leta so zelo raztegljiv pojem, saj se ciljem vsak približuje v svojem ritmu. Nekateri končajo hitro, drugi nikoli, tretji pa so nekje vmes. Se tudi ti najdeš v katerem od teh predalčkov? Ker sta študij in konec fakultete ravno v tem času spet glavni zvezdi pogovorov, so nam Maja Martina, Špela, Katarina in Sanja zaupale svoje (zelo različne) izkušnje v zvezi s tem, za strokoven komentar pa smo prosili mag. Andrejo Jereb, raziskovalko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Z nadpovprečno hitrostjo

Maja Martina Merljak, 26, igralka
Študirala je: igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo
Začetek študija: takoj po srednji šoli
Diplomirala: pri 23-ih letih

"Diplomirana dramska igralka in umetnica besede sem postala približno pol leta po končanem zadnjem letniku. Zakaj tako hitro? Preprosto – želela sem začeto stvar čim prej dokončati in pustiti akademijo za seboj. Študij na AGRFT je zelo specifičen, pusti veliko lepega, da veliko znanja, vendar pusti tudi kar nekaj ran. Res pa je tudi, da je moja želja po hitrem končanju akademije sovpadala s tem, da sem šla kmalu v službo, v novih časih pa je diploma potrebna tudi v gledališčih.

Kljub vsemu sem imela med študijem čas tudi za potovanja. Poleti sem si privoščila daljša potovanja, čez leto pa krajša, na primer v evropske prestolnice, kjer sem si ogledala predstave, razstave, koncerte ... skratka  širila obzorja. Za delo je ostalo bolj malo časa. Na akademiji velja nepisano pravilo, da prvi dve leti študija ne smeš nastopati, med drugim zato, ker smo študentje na začetku premalo izkušeni in preveč 'zeleni' za nastopanje sploh, s čimer se strinjam.

Na začetku akademije sem med vikendi in ob redkem prostem času delala za blagajno v večjem hipermarketu, pozneje pa tudi v nekaterih ljubljanskih barih in klubih. Tu in tam me prešine misel, zakaj nisem (tako kot povprečni študentje) vlekla študija, dokler se da, še posebno kadar polna stresa divjam po svetu in se ukvarjam s pogosto nepotrebnimi podrobnostmi, ki pridejo same od sebe, ko nisi več študent – študentje mojih let pa mirno naročajo študentsko kosilo in njihova edina skrb, karikiram seveda, je, ali bi jedli študnentsko kosilo št. 1 ali 2. Ampak ti trenutki so vseeno bolj redki.

Dejstvo pa je, da izobraževanja nisem končala. Odkar sem končala akademijo, se izobražujem dalje, lahko pa se celo zgodi, da bom prav kmalu vpisala nov študij. Zame velja, da je ni stvari, ki je ne bi delala. Sprejela sem tako rekoč vse, kar so mi ponudili, in sicer zato, da sem si prišla na jasno, kaj želim delati in česa ne, kaj me zanima in kaj ne. Če ne poskusiš, v resnici ne veš, ne? Zase lahko rečem, da ni rečeno, da bom vedno (samo) igralka."

V čem je ključ do uspeha?

Največ štejejo notranja motivacija, pridnost, vztrajnost in dobre študijske navade.

"Študenti vstopajo na fakulteto različno osebnostno zreli," poudarja mag. pedagogike Andreja Jereb. "Nekateri so globoko notranje motivirani, prihajajo z osebno izkušnjo uspešnega šolanja iz srednje šole, imajo pred seboj vizijo kariere, ki ji želijo slediti, in so se že tekom srednje šole naučili učinkovito se učiti, kar so dokazovali njihovi dobri šolski rezultati.

Ti praviloma zlahka in hitro študirajo, dosegajo višje povprečne ocene, si želijo dodatnih znanj, sodelujejo pri različnih projektih, študijskih izmenjavah ali raziskovalnih projektih med študijem ... Vedno več takih študentov študija ne konča z diplomo, temveč nadaljujejo s podiplomskim študijem ali izpopolnjevanjem znanja v tujini."

Menjava fakultete – skok na bolje

Špela Grošelj, 25, pevka in voditeljica
Najprej je študirala: novinarstvo na Fakulteti za družbene vede
Zdaj študira: multimedije na Institutu in akademiji za multimedije

"Ko sem se odločila za študij novinarstva, smo z Atomiki začeli svojo glasbeno pot. Nastopov in obveznosti je bilo res veliko, jaz pa sem bila na predavanjih vedno polovičarska, saj je bilo vsega preveč. Poleg tega sem pri študiju na FDV pogrešala praktično delo – prevladovala je teorija, jaz pa nisem najbolj teoretični tip človeka. Tako je naneslo, da sem po prvi polovici prvega letnika ta študij pustila.

Zdaj sem v drugem in hkrati zadnjem letniku multimedijev. Če bi še naprej študirala novinarstvo, verjetno nikoli ne bi odkrila veselja, ki ga imam ob medijski produkciji. Oči je bil zaradi menjave sicer nejevoljen, ampak mislim, da je danes, ko vidi, da z veseljem študiram na IAM, na to že pozabil – moja starša me podpirata v vsem, česar se lotim.

Verjamem v to, da je bolje prenehati z nečim, kar te obremenjuje, zato mi zaradi odločitve ni nič žal. S kakšno osebno krizo se ob menjavi faksa nisem soočila, verjetno zato, ker je vmes minilo nekaj let. Ker sem izredna študentka, tudi ni bilo nič čudno, da sem spet brucka, saj so moji kolegi večinoma starejši od mene ... Če pa bi na predavanja hodila z rednimi študenti, mislim, da bi se počutila kot stara mama.

Vesela sem, da študiram multimedije, ki me resnično zanimajo. To me motivira in navdušuje, poleg tega pa imam zdaj, ko so se stvari umirile in nastopam ob vikendih, tudi več časa za študij. Diplomirati imam namen drugo leto, ne vem pa še, če morda ne bom celo nadaljevala študija.

Zagotovo je najbolj cenjena in uporabna 'življenjska diploma', kot jaz temu rečem. Poznam mnogo ljudi, ki so študirali, bili pridni, vse končali v rokih ... pa danes ne dobijo službe, ker se ne znajdejo. Ni vse v papirju, je pa kljub temu dobro, da ga imaš. Če ne zaradi drugega tudi zato, da ljudje že v startu nate ne gledajo podcenjevalno."

Odločitev o menjavi ni lahka

Študentom pa sprememba pogosto prinese pozitivne posledice.

"Menjava študija ima na študenta pozitiven vpliv, če je za drugo izbiro bolj motiviran, vidi v njej večjo perspektivnost glede želenega poklica ter načina dela in mu je tudi boljše poznavanje narave študija v korist pri učinkovitejšem učenju," je prepričana mag. Jereb. "Kar nekaj študentov pa v paniki menja študij zaradi doživetih padcev pri izpitih in bi se ob neuspehu pri drugem študiju vpisali še na tretjega itd. Taki študenti potrebujejo resno pomoč pri učenju temeljnih študijskih spretnosti, morda tudi v obliki tutorja, ki jim bo svetoval, kako se učinkovito pripravijo na uspešno opravljanje izpitov.

Študent se mora glede svojega študija samostojno odločati. Starši in drugi mu lahko sicer svetujejo in ga spodbujajo, ni pa njihova dolžnost v nedogled podpirati in 'servisirati' svojega otroka študenta, ki nima volje, motivacije in vztrajnosti za študij."

Dolga, dolga je cesta ... do diplome

Katarina Čas, 34, igralka in voditeljica
Študirala je: trženje na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani
Začetek študija: takoj po srednji šoli
Diplomirala: pri 31-ih letih

"Na faks sem se vpisala takoj po srednji šolo in naredila prva dva letnika, potem pa sem začela delati na televiziji in bila kar naenkrat tako zasedena, da oboje (študij in delo) ni šlo. Za nekaj let sem pustila faks, odločena, da se bom že še vrnila ... in sem tudi se, vendar kar nekaj let pozneje. Prav tako so minila tri leta (ali celo več?) od zadnjega izpita do diplome.

Spomnim se, da sem bila tako zelo srečna, ko sem naredila zadnji izpit, ki je bil zelo zahteven, pa še devet sem dobila. Zame je to pomenilo konec guljenja šolskih klopi, konec študiranja na Ekonomski fakulteti! Vsi so me opozarjali, da to še ni konec, da me čaka še diploma, pa sem zamahnila z roko, češ, to bomo že.

V vsem tem času sem bila trdno odločena, da bom diplomirala in nikoli se mi ni zdelo, da mi ne bo uspelo, čeprav bi šlo verjetno lažje, če bi diplomirala v roku. Jezilo me je tudi to, da me je moj ati tedensko opozarjal: "No, Katarina, kako pa kaj diploma?" in mi vztrajno nabijal slabo vest ter me s temi vprašanji spravljal v slabo voljo – predvsem zato, ker mi je stopal na žulj. Vedela sem, da želim diplomirati, in to zaradi sebe, ne zaradi mame, očeta in babice ter drugih, ki so mi težili. Vedela sem, da bi bilo res bedno, da po vseh letih in končanih izpitih ne bi naredila diplome. Vedno sem si namreč želela imeti končano fakulteto!

V končni fazi me je motivirala želja, da končam nekaj, kar sem začela. Za diplomo sem porabila precej energije, ker sem perfekcionistka in znam komplicirati. Ko pa je bilo konec, sem si oddahnila in zelo razveselila starše. Z diplomo ni v življenju sicer nič lažje – poznam ogromno ljudi brez diplome, ki so zelo iznajdljivi, pametni in uspešni, čeprav niso diplomirali. Ampak če imaš diplomo, to nič ne škodi oziroma ti da neko samozavest."

Manjka le še diploma

Razlogi za odlašanje so lahko različni.

Andreja Jereb pravi: "Odlašanje z diplomo večkrat nakazuje strah pred začetkom dela po zaključku študija ali obremenjenost absolventa s čim drugim, kar mu začasno onemogoča zaključek študija (začetek dela, ustvarjanje lastne družine ...), nekateri pa radi odlašajo z diplomo iz povsem praktičnih razlogov – številnih ugodnosti, ki jih prinaša status študenta.

Ne glede na razlog študentom svetujem, da dnevno najdejo po dve šolski uri časa za pisanje diplome ali pa strjen čas recimo enega meseca, kot je komu lažje. Takrat naj si ustvarijo čas samo za študij, naj jih zares nič pri tem ne moti, tako da bodo ob intenzivnem delu uspeli narediti čim več. Diplomsko nalogo si lahko tudi razdelijo na manjše dele in se koncu vsakega uspešno zapisanega poglavja naj se pohvalijo, nagradijo, si kaj privoščijo – to jim bo dalo zagon za vztrajanje do oddaje naloge in uspešen zagovor."

(Še) nedokončana zgodba

Sanja Grohar, 26, pevka in voditeljica
Študirala je: menedžment na Fakulteti za organizacijske vede Kranj
Začetek študija: takoj po srednji šoli

"Menedžment sem študirala eno leto, potem pa sem leta 2005 postala Miss Slovenije. Po tem dogodku se mi je življenje obrnilo na glavo. Spala sem po tri ure na noč, vsak dan je bil prenatrpan z nastopi, fotografiranji, intervjuji, pripravami na tekmovanje za Miss World ... Pozneje sem se posvetila glasbeni karieri, nato pa sem začela delati še kot televizijska voditeljica. Delo me je tako potegnilo vase, da sem imela prepoln urnik, in to je bil razlog, da študija nisem nadaljevala.

Seveda me je mučila slaba vest, saj zagovarjam dejstvo, da je izobrazba pomembna – sploh danes, ko je težko dobiti službo. Sprva so pri tem, da bi dokončala faks, vztrajali tudi moji starši, ampak očitno je bilo vendarle namenjeno, da me je življenje usmerilo na drugačno pot.

Vsekakor obstajajo ljudje, ki tudi brez diplome uspejo v velikih poslih, če si to zadajo, če so podjetni in iznajdljivi. Pomagajo pa tudi zveze.

Poznam veliko ljudi, ki so brez diplome, a so na položajih, služijo lep denar in jim nič ne manjka, ter mnogo takih, ki so tako bistri (to so izkušnje in življenjska šola), da bi lahko predavali marsikateremu profesorju. Imam pa tudi znance, ki so komaj naredili srednjo šolo, a so končali faks in imajo diplomo samo zato, da jo imajo. Je pa žalostno – ljudje z diplomo ali magisterijem so še vedno na Zavodu za zaposlovanje ... Dandanes se je očitno treba znajti tako ali drugače.

Imam to srečo, da sem spoznala veliko vplivnih ljudi, s katerimi sem lahko sodelovala, ter da sem tako podjetna, da lahko normalno živim s svojimi prihodki. Ne vem, kdaj bom dokončala študij, verjetno se vsak sam pri sebi odloči, kdaj je pripravljen. Mislim, da je izobrazba zelo pomembna, vendar nas življenska šola največ nauči. Če imamo oboje, pa je še toliko bolje."

Včasih se študij konča na začetku

Nekateri dajo pred koncem študija prednost karieri.

Po besedah mag. Jerebove 'večni študenti' velikokrat niso nič manj inteligentni od študentov, ki hitro končajo študij, ampak imajo (ob ustreznih pogojih bivanja brez finančne stiske) druge težave: morda se ne znajo pravilno učiti, jim manjka vztrajnosti, za študij niso dovolj motivirani, mogoče drugim stvarem posvečajo več časa ali pa niso dovolj disciplinirani za učenje.

"Mnogo študentov se predvsem v prvem letniku 'izgubi', saj pri študiju ni zahtevane sprotnosti učenja in preverjanja znanja, kot so je bili vajeni iz srednje šole. Če so se takrat naučili kampanjskega učenja in so jih le preverjanja znanja silila k nujnemu učenju, jim manjkajo samoiniciativnost, organiziranost in lastna motivacija za uspešen študij. Če k temu prištejemo še njihov obup ob doživljanju trenutne neuspešnosti, je uspešno nadaljevanje študija še toliko težje," zaključuje sogovornica.

Manca Kraševec

Za strokovno pomoč pri pripravi članka se zahvaljujemo mag. Andreji Jereb.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol