Potovati s tokom (kolumna Anamarije Lukovac)

Kot posamezniki smo že od samega začetka naravnani ali usmerjeni k temu, da si zamislimo lastno prihodnost, da poznamo odgovore na vprašanja, kaj želimo postati čez deset let, in se oblikujemo v to.

Te stvari v nekaj letih tolikokrat izgovorimo na glas, da postanejo del naše identitete.

Sledimo jim, ne da bi vsake toliko pomislili, ali so to še vedno naši cilji v življenju, ali smo to še vedno mi. Odstopati od tega, kdo si nekoč bil, pač ni dobro.

Pri približno 13 letih sem se odločila, da si želim pisati za revijo National Geographic, izdati knjigo, živeti v Ameriki, prepotovati svet, in bila sem prepričana, da nočem imeti otrok.

Šele pred kratkim sem spoznala, da te ideje o svoji prihodnosti še vedno ponujam kot odgovor o njej. Že več kot 10 let.

Čeprav ob ideji, da bi pisala za National Geographic, ne čutim nobenih metuljčkov več, ampak samo obvezo do mlajše različice sebe, in čeprav mi materinstvo zadnje leto sploh ni več tako nemogoča misel, kot mi je bila nekoč.

Čeprav sem ravnokar na poti in potovanj v mojem življenju ne manjka, ne vem, ali je to res nekaj, čemur bi rada posvetila življenje.

Potovanja te izpolnijo, a so precenjena. Trenutno so celo prevelika modna muha.

Napisati knjigo? V samem jedru zgrešena naloga. Šele ko bom želela povedati določeno zgodbo, si bom dovolila napisati knjigo.

In življenje v Ameriki? Lepo vas prosim, saj ne živimo več v tridesetih. In tako so v zrak izpuhteli vsi približki mojih glavnih ciljev.

Zakaj imam občutek, da vsi ljudje, pred katerimi sem svoje nekdanje sanje izrekla na glas, od mene pričakujejo, da jih bom tudi dosegla in izpolnila?

Predvsem pa se ne morem otresti misli, da bi razočarala sebe. Pa čeprav samo sebe iz preteklosti, ki ni več jaz v sedanjosti.

Želela bi si reči, da so pretekle ideje o prihodnosti zamenjale nove, a jih niso zares.

Morda je težava ravno v tem, da se oklepam starih, ker mi očitno brez nadomestila živeti ni. Ali pa se mi je lažje prepustiti toku in me je zaradi preteklih izkušenj strah postaviti nove. Kdo ve.

Radi si zamislimo potek lastnih življenj. Diploma ob času, poroka pri tridesetih, dobra kariera pred tem in otrok šele, ko bo vse na svojem mestu. Pa bo kdaj sploh vse na svojem mestu?

Tudi vse druge podrobnosti imajo svoje mesto na zemljevidu naših načrtov, pa čeprav se tega v resnici sploh ne zavedamo. Oklepamo se daljinskega upravljalnika in panično pritiskamo na tipke, čeprav v njem ni baterij.

Stvari se zgodijo. Ko se zgodijo. Ali pa se ne zgodijo. Nismo premladi, da bi se nečemu zavezali, in nismo prestari, da bi poskusili znova. Če se nekaj dogaja in nam je smer dogodkov všeč, potem je čas pravi.

Sledimo presenečenjem, ki jih za nas pripravlja življenje, z radovednostjo in odprtostjo, in ne s strahom in odporom, ker si sami nismo zamislili, da bo šlo tako. Pot, v katero ne silimo sami, je toliko bolj zanimiva in nepredvidljiva!

Težko gledam ljudi, ki sprejemajo same racionalne odločitve. Ljubezen svojega življe­nja si spoznala desetletje prej, kot si si predstavljala?

Imenitno poslovno idejo si dobila, preden so ti v roke potisnili certifikat, da si štiri leta sedela v predavalnici?

Želiš si okoli sveta, pa misliš, da je za to že prepozno? Poslušaj se malo! Tvegaj! Naj te ne bo strah neznanega. Sprejmi pustolovščino.

Nazdravimo vsem dogodkom, skozi katere nas je poslalo življenje, vsem krajem, za katere smo mislili, da jih ne bomo nikoli obiskali, vsem ljudem, s katerimi ne govorimo več.

Vsem resničnim zgodbam, ki si jih pred tem ne bi znali niti zamisliti. Osebi, kar smo nekoč bili. Nato pa se zazrimo v obzorje in se nasmehnimo neskončnosti možnosti za vse, kar se nam še lahko zgodi.

Čez deset let bi si želela biti nekaj, kar si trenutno niti predstavljati ne morem. Želela bi si samo, da nisem zamujala in izpuščala priložnosti. In da sem bolj zvesto poslušala trenutno sebe kot sebe iz preteklosti in okolico, ki v resnici ne ve prav nič več kot jaz.

Preberi še: "Ujeta sem med dvema ljubeznima" (iskren zapis naše novinarke )

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja