Pred deževnim popoldnevom sem se neko soboto v oktobru umaknila na udoben fotelj ustvarjalnega kotička, da bi se o poklicu, ki ga opravljata, pogovorila z mojstroma te branže.
'Kraj zločina' je Brown & Black Tattoo Studio, 'zaslišanca' pa malce drugačna umetnika – nesojeni študent arheologije Rok Polanc in Pino Savnik, eden najbolj prepoznavnih tetoverjev pri nas.
Njun kanvas niso papir, platno ali stena, temveč telesa posameznikov, željnih kreacij do konca življenja. Tukaj ni prostora za napake, povesta. In zanimalo me je vse, kar se o tetovažah da vedeti…
Pino, kako si kot ustvarjalec v tem poslu razlagaš problem, da so tetovaže v nekaterih situacijah še vedno družbeno nesprejemljive in tarča tabujev?
Pino: Veste, miti se zdaj, ko se generacije spreminjajo, začenjajo razbijati in čas je, da stereotipe popolnoma podremo.
Zasledila pa sem, da strokovnjaki proces tetoviranja precej radi označujejo kot obliko samopoškodbe.
Rok: Tetoviranje boli, saj z namenom, da vnesemo barvo, poškodujemo kožo. To ni trajno poškodovanje, saj se rana popolnoma zaceli, je pa res, da koža zaradi barve nikoli več ne izgleda tako, kot bi morala.
Pino: Vsak, ki ima tetovaže, jih razume in nima težav s tistimi, ki jih imajo. Predsodke imajo tisti, ki jih nimajo. Postavljajo vprašanja v smislu, kaj se bo zgodilo, ko boš star, kaj boš s službo, kako boš nanj gledal čez deset let … saj jih lahko obravnavaš kot prelomnico v življenju.
Sam imam na nogi tetovirano mašinco, s katero ustvarjamo, in kljub temu da ni ena izmed najlepših, mi je pri srcu. Ima zgodbo.
Torej ne drži prepričanje, da se tetovirajo samo uporniki, 'čudaki' in motociklisti.
Pino: Še zdaleč ne. Razumem, da kot bankir ali sodnik skriješ vidno tetovažo, konec koncev so to pozicije, ki izražajo avtoriteto. No, pa saj tetovirajo se tudi politiki …
Vama je že uspelo 'porisati' kakšnega znanega?
Pino: Politikov ravno ne, so pa naju že obiskali tajnice in bankirji na visokih položajih. Pridejo v kravati in suknjiču, na hrbtu pa imajo skritega volka…
Prvega ne pozabiš nikoli. Torej, vajin prvi tatu je …
Pino: Na zadnjici imam napisano 'tvoje ime'.
Res?
Pino: Res. (Smeh) Rok mi ga je popravljal. Pri šestnajstih se mi je to, po nekaj pivih seveda, zazdela odlična ideja. Pokažem ga tistemu, ki ga hoče videti.
Sicer pa se nikoli ne lotiva človeka v netreznem stanju - takrat imajo drugačno mentaliteto … potem pa odrasteš in vidiš, da je to malo drugače …
Rok: No, to je moj prvi. Prvi, ki sem ga naredil človeku.
Koliko jih imata sicer?
Oba: 4.
Rok, bi za katerega raje videl, da ga ne bi imel?
Rok: Ne obžalujem nobenega, ker so na koži z razlogom. Tako, kot je rekel Pino - tudi če moja miselnost kdaj spremeni, predstavljajo prelomnico v življenju in razmišljanje, ki me je zaznamovalo in postalo del mene.
Sicer pa se glede postopka največ delikatnih vprašanj vrti okoli same higiene. Kako v vajinem studiu Brown & Black skrbita zanjo?
Pino: V najinem studiu imamo redne inšpekcijske preglede, zato je strah za kakršnokoli okužbo odveč. Prav je, da je vse čisto, higiena je na prvem mestu. Tudi vsi izdelki - barve, ki jih uporabljava - so preverjene s strani dobaviteljev.
Prihaja v salone več novincev ali že stalnih gostov, če jim lahko tako rečemo?
Rok: Mislim, da je razmerje približno polovično.
Pino: Ja, koliko nedolžnosti sva že vzela! (smeh)
Story: Več je moških, predvidevam.
Rok: Pravzaprav je približno šestdeset procentov strank ženskega spola.
Obstajajo 'stereotipne' tetovaže oziroma trendi, ki jim podlegajo stranke?
Rok: To so tetovaže, o katerih se ne razmišlja in ki jih kasneje obžalujejo. Podležejo brezpomenskim trendom, zato jih vedno znova skušava prepričati, naj bodo tetovaže nekaj unikatnega.
No, priznam, da me z vodenjem tako obsežnega posla pri mladih letih pozitivno presenečata. Kakšni so začetki vajine zgodbe?
Pino: Spoznala sva se preko Rokovega nekdanjega dekleta.
Rok: No, ne razumite napak, salona nisva odprla zaradi nje. (smeh)
Pino: Takrat sem delal v drugem studiu in Rok mi je omenil, da ga to delo zanima. Tisti studio se je zaradi odhoda lastnika v Španijo zaprl in pojavila se je ideja o lastnem, pri čemer sem potreboval pomoč, za Roka pa vedel, da je edini resen kandidat.
Je ta posel dobra naložba? Je v Sloveniji mogoče živeti od tega?
Rok: Če se vrnemo na prvo vprašanje - ortodoksno razmišljanje se je v zadnjih štirih, petih letih toliko spremenilo, da se za ta korak odloča vedno več ljudi. Ugotovili so, da se na ta račun da živeti, pa še moderno je postalo. Vedno več je tudi domačih tetovarn.
Pino: Od tega se da normalno živeti - Imava do pet strank na dan, ali pa zgolj eno, odvisno, kaj ustvarjamo, termini pa so zasedeni vse do konca januarja. Na začetku je bila kriza, kljub lastnim strankam. Ustvariti si moraš ime, saj se tudi med tetoverji pojavi malo konkurence … Kaj pa ta mulc počne tukaj, rečejo.
Torej se med posamičnimi studii in ustvarjalci ustvarja močna konkurenca.
Rok: To je tiha konkurenca. Vsi se malo med sabo gledajo.
Pino: Saj konkurenca mora biti, to je nekaj pozitivnega. Drugače bi enostavno stagnirali in bi se posel na neki točki nehal razvijati.
Posebnost vajinega studia je ta, da so vsi izdelki avtorski – torej, da sta avtorja skic, ki jih kasneje tetovirata stranki. Je izobrazba na likovnem področju obvezna?
Pino: Podlaga je zaželena, če jo imaš, ni pa obveza. Zgolj plus. Sam sem bil fant, ki je. namesto da bi v šoli poslušal profesorja, risal v zvezke.
Posvetimo še kakšno besedo vajini inspiraciji.
Pino: Ljubezen. (smeh)
Rok: Ta branža je taka, da moraš vsakič narediti nekaj drugega. Vsakič znova se moraš prilagoditi stranki - inspiracija torej izhaja iz tega, da idejo stranke zliješ na papir tako, da ji bo všeč. In to je cilj, da smo z izdelkom vsi zadovoljni.
Sliši se kar malo romantično, da vaša umetnina na nekom ostane do konca življenja. Vzbuja to pri ustvarjanju občutek strahu?
Rok: Ker se s tem ukvarjam šele dobro leto, se še uvajam in posledično je strah stalno prisoten. Spominjam se prve resne stranke, kolega, ki mi je takrat dejal, da imam že dovolj prašičje kože in da lahko tetoviram. Kar tresel sem se.
Prijeti svinčnik in na papirju potegniti črto, za katero veš, da jo lahko zbrišeš, je drugače, kot drseti z mašinco po koži. To je odgovornost. Na začetku je to problem, ampak Pino ti si se tega verjetno že otresel.
Pino, pri triindvajsetih za teboj pravzaprav ne more biti še mnogo let izkušenj …
Pino: Začel sem leta 2010. Seveda je bilo tudi mene strah. Ko nekoga opazuješ, vse izgleda zelo enostavno, v resnici pa se moraš ukvarjati s pozicijo, globino, hitrostjo, iglami … tako kot pri risanju, vsak tetovira malce drugače, in to je umetnost.
V kakšnem slogu ustvarjanja se počutita domače?
Pino: Črno-belo, realizem in geometrija. Glede tega sva kar enotnega mnenja. (smeh) V tej smeri se gibljeva in v večini primerov tudi pridejo k nama z željo po takem slogu.
Obstaja ideja, ki si jo močno želita ustvariti a žal še ni prišlo do realizacije?
Pino: Vedno so izzivi. Zdaj si želim spoznavati barve.
Rok: Jaz se moram še marsikaj naučiti …
Torej je Pino vaš učitelj.
Pino: Bolj slab učitelj. (smeh)
Rok: Nekdo ti lahko da osnove, ampak tetoviraš sam. Tukaj je zelo malo manevrskega prostora in ni časa za hece.
Pino: Zgodi se, da se pri kakšni stranki kaj zalomi. Saj nismo roboti, vsi se učimo. Ampak več ko delaš, manj je tega in manjše so napake.
Odhajata v sklopu izobraževanj tudi na gostovanja preko slovenskih meja?
Pino: Ravno sva se vrnila s konvencije na Češkem, kjer sva osvojila tretje mesto. V planu so še Trst, Dunaj in Anglija, naslednje leto pa vsak mesec nekaj drugega. Med gostovanji obiščeš studio, dobiš svoje stranke in nasvete, ki jih sicer ne bi nikoli.
Na konvencijah pa dodeljeni stranki sam izbereš motiv - cene tetovaž so nižje, tekmuješ pa med ogromno konkurence v več kategorijah, kar prinaša malo pritiska. Vsak dan se zvrsti približno pet kategorij. Konec dneva izdelek pokažeš sodnikom in občinstvu, ki se nato odloči za zmagovalca.
Torej želje in ambicije so.
Pino: Rad bi spoznal svoje vzornike in jim nastavil nogo, da nekaj ustvarijo. (smeh) Žal so to umetniki, ki so rezervirani pet let vnaprej. Zato so konvencije dobre, saj tam spoznavaš ostale tetoverje, s katerimi imaš skupno temo, o kateri se lahko pomeniš. Saj med pogovorom z laiki dobivamo le tista klasična vprašanja …
Rok: Za ljudi izven studia sem študent arheologije. Tako se spretno izognem uri in pol debate o tem, s čim se ukvarjam, kako močno boli in koliko stane.
Napisala: Neja Drozg (za Story)
Kreativni vodja: Tina Tanko
Fotografije: Mark Kucler
Stiliranje: Tina Tanko
Ličenje in pričeska: Tjaša Založnik
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
