Živa Vadnov: Sem kot pepelka

Da je izjemno simpatična, zgovorna in sproščena, je dokazala že na izboru za Miss Slovenije 2004, ko nam je zaupala recept za pripravo ajdovih žgancev. Nad njeno zmago ni bil nihče presenečen.

24. 2. 2005

In čeprav se na Kitajskem ni uvrstila v finale, smo lahko na Živo zelo ponosni. Odlično nas je zastopala in uspešno predstavljala lepote Slovenije. Njeno poslanstvo pa še zdaleč ni končano; v tem letu se namerava posvetiti predvsem dobrodelnosti.

Ko govorite o sebi, pogosto pravite, da nimate občutka, da ste zelo lepi. Potem ko so vas spregledali na nekem lepotnem tekmovanju, ste s tovrstnimi izbori želeli končati.

Res je. Mislim, da sem čisto navadna punca. Lani decembra sem tekmovala na izboru za Miss Hawaian Tropic, v finale sem prišla, a to je bilo vse. Nikoli si nisem predstavljala, da se bom prijavila še za Miss Slovenije. Potem pa mi je to predlagal nek fotograf, dolgo sem se odločala in premišljevala; mogoče je bilo odločilno to, da me je vedno zanimalo, kakšno je ozadje takšnih tekmovanj, želela sem si tudi izvedeti, ali je res vse vnaprej dogo vorjeno, kot jim nekateri pogosto očitajo ... No, zdaj sem vesela, da sem se prijavila. To je res neverjetna in izjemna izkušnja! Pa tudi zatrdim lahko, da je vse potekalo ‘po predpisih’. Nimam zvez ali bogatega očeta, pa tudi jaz sem revna kot cerkvena miš; ves denar zapravim za potovanja.

Ste si zelo želeli zmage?

Nanjo si sploh nisem upala pomisliti. Seveda sem si potiho želela nekaj doseči; priti med prve tri, ali pa dobiti kakšno lento; ampak da bi zmagala, to pa ne. Res je nisem pričakovala, ob razglasitvi sem bila zelo presenečena. Spomnim se, da sem se po imenovanju prve in druge spremljevalke vprašala: “Ja, katera bo pa zdaj zmagala?” Nič mi ni bilo jasno.

Vaša družina je o izboru imela mešane občutke; le mama je bila nad odločitvijo, da se ga boste udeležili, izjemno navdušena, kajne?

Ja, mami je bila čisto iz sebe. Še zdaj je! Spremlja, kaj vse pišejo o meni, shranjuje intervjuje z mano; zelo je ponosna name. Pravzaprav je zdaj ponosna vsa družina, le da prej o tovrstnih izborih niso imeli dobrega mnenja, predvsem moj oči. A sem pred kratkim izvedela, da je že na polfinalnem tekmovanju rekel moji mami, da ima občutek, da bom prav jaz postala mis.

Vaš fant pa je menil, da ne potrebujete potrditve.

Da sem zanj že tako ali tako najlepša. On se je sprva kar malo ustrašil, kako bo, če bom res zmagala, da potem ne bom imela več toliko časa zanj. Zdaj se je izkazalo, da je to res. Vendar se oba tolaživa, da bo kmalu bolje.

Spoznala sta se, ko je izvedel, da v neki diskoteki dela ‘luštna’ natakarica, in jo je prišel pogledat.

Ja. (smeh) Ni pa prišel samo zaradimene, s prijatelji so šli ven. On je imel takrat še drugo punco, jaz sem mu rekla, da novega prijatelja ne rabim, pa tudi obljubila sem si, da svojega fanta ne bom spoznala v diskoteki. No, toliko o obljubah! Sčasoma sva se zaljubila, zdaj sva že dve leti skupaj.

S čim pa vas je osvojil?

Bil je zelo samozavesten. Ko sem ga zavrnila, ni silil vame, rekel je: “Potem pa nič.” Ni se na vso silo trudil, da bi me dobil. To je potem vzpodbudilo moje zanimanje zanj.

V čem je skrivnost uspešnega razmerja?

Predvsem se moraš razumeti, se znati pogovarjati, biti iskren. In upoštevati, da vsakdo rabi svoj prostor; ne smeš kratiti drugemu svobode. Ni dobro, da si nepre stano skupaj. Partnerju moraš pustiti dihati.

Že od šestnajstega leta naprej vsako leto za vsaj en mesec odpotujete. Na kaj se najbolj osredotočite na teh poteh?

Na ljudi. Rada jih opazujem, spoznavam, se družim z njimi. Predvsem radaugotavljam, kako so ljudje v državah tretjega sveta zadovoljni z življenjem. Pri nas nismo; predvsem če nimamo stanovanja, avta, denarja. Oni pa se veselijo, so srečni, se ne obremenjujejo z materialnimi dobrinami; tudi zame so nepomembne. Potovanja me ‘prizemljijo’. Na njih duhovno zrastem in vedno odkrijem nekaj novega o sebi.

Prijateljica Maša je že več let vaša sopotnica.

Sama se na pot najbrž ne bi odpravila. Zdi se mi lepo, da lepe občutke, doživetja z nekom deliš. Hkrati pa se na takšni skupni ‘odpravi’ pokaže, koliko si v resnici strpen. Na teh poteh sem se naučila tolerance, prilagajanja, sebe sem razvila do stopnje, za katero prej sploh nisem vedela, da sem jo sposobna doseči. Hkrati je pomembno, da nisi sam, ko imaš kakšno težavo, potrebuješ pomoč pri organizaciji, mogoče zboliš … Maša je enkratna sopotnica, sicer pa se je tudi zelo izkazal moj fant; lansko leto sva se odpravila v Srednjo Ameriko.

Sprva pa sta nameravala na Kitajsko.

Res je, vendar je potem izbruhnila ptičja gripa in fant se je ustrašil … Zato sem toliko bolj vesela, da sem se letos končno odpravila tja!

In kako se je odrezal fant?

Seveda je bilo drugače kot z Mašo. Ni pa imel izkušenj od prej, ni bil vajen mojega tempa, bil je bolj previden. Jaz na poti rada ves čas tvegam, rada imam izzive. Ne grem čisto po tradicionalnih poteh, kot drugi turisti – in mogoče me je pri tem malo držal nazaj in me hotel od kakšne ideje odvrniti. Sicer pa se je enkratno odrezal; še ga bom vzela s seboj.

Redno študirate, zraven pa še delate in varčujete za počitnice.

Potovanja so draga. Štiri leta sem delala kot natakarica, vmes sem posnela kakšno reklamo, nastopala na kakšni modni reviji – vendar nič posebnega. Predvsem sem stregla. Ni mi žal, tega dela se tudi ne sramujem; spoznala sem ogromno ljudi, se veliko naučila, pridobila spretnosti, ki mi bodo koristile tudi v prihodnje. Ko si za točilnim pultom, postaneš neke vrste psihoterapevt, se naučiš delati z ljudmi … Torej čez leto delam, varčujem, dajem na kupček, načrtujem, imam vizijo, kam bi šla. Pogosto me prime, da bi zapravljala, predvsem za oblačila, a si hitro prepovem. Potem se prepričujem, da ničesar ne potrebujem, se borim, in na koncu denar porabim za potovanje. Za to moraš imeti karakter.

Pravijo, da ste tudi imuni za osvajanje ‘šminkerjev’ z dobrimi avtomobili.

Popolnoma. To se je dogajalo, ko sem delala v baru. Ti fantje so bili prav smešni. Če mi je nekdo všeč, mi je všeč, avto nima nič pri tem. Pomembna je samo kemija. Sicer sem vedno menila, da je denar zato, da ga zapravimo. Mora krožiti. Prej si nisem želela ne vem kakšnega avta; zdaj ko sem dobila sponzorskega, pa sem kar malo ‘važna’. Nikoli prej nisem imela novega avtomobila; ta je nov,lep … Te stvari s sponzorji so enkratne; oblačila, obutev; prej nikoli nisem imela priložnosti imeti takšnih reči. In seveda zdaj uživam v njih. Počutim se kot pepelka; uredili so me, me oblekli kot princesko … To je zelo lepa izkušnja!

Vam je ostal v spominu kakšen poseben dogodek s poti?

Oh, ogromno jih je. V Ameriki so nama z Mašo ukradli kreditne kartice. Potem sva bili seveda čisto brez denarja; na srečo se je to zgodilo tri dni pred odhodom domov. Eno noč sva spali v Mc Donaldsu, potem pa sva cel naslednji dan telefonarili za ‘emergency cash’. Po dolgem pregovarjanju so nama ga odobrili in dobili sva težko pričakovanih 100 dolarjev. In kaj sva naredili z njimi? Šli sva v trgovino s perilom Victoria’s secret, kjer sva nujno morali kupiti hlačke. Ker jih moraš imeti. Potem sva šli še v kino gledat film Dobre mrhe, ker sva cel mesec spremljali reklame, da ga bodo začeli predvajati. No, ni treba posebej razlagati, da sva zapravili skoraj ves denar. Naslednja dva dneva sva spali v ‘luknjah’ in jedli samo kruh. Ampak nove hlačke sva pa imeli!

Vsi pa se še spomnimo vašega recepta za ajdove žgance.

Joj, je bil res tako prepričljiv? Žgance imam res rada; velikokrat prosim očeta, da mi skuha kaj podobnega; rada imam jedi ‘na žlico’.

Pogosto omenjate očeta; vajin poseben odnos …

Zelo sem navezana nanj. Prav tako na mamo. Moja starša nista več skupaj; ko sem se rodila, je bil oči že v zrelih letih, precej zrelih letih … On je moj vzornik, vedno je znal vse narediti, vse je vedel in to sem neznansko občudovala. Ko sem bila majhna, me je nenehno nekaj zanimalo,imela sem nešteto vprašanj, neskončno veliko ‘zakajev’. On pa je imel vse odgovore. Nikoli mi ni rekel, kot pogosto rečejo nekateri starši, da mi bo nekaj razložil, ko bom starejša, ali pa kdaj drugič, ko bo imel čas... Vedno mi je vse povedal, vse razložil, si vzel čas zame. Tudi zdaj je tako; če kar koli potrebujem, ga pokličem, in vse uredi. Prav tako moja mama. Ona je bolj za novosti, za ‘moderne zadeve’. Je moja zaupnica in prijateljica. Tako da imam vse iz obeh svetov.

Si že želite svojo družino?

Seveda; zelo si želim enkrat postati mama, pa komaj čakam, da bom babica!

Babica?!

Ja. Mislim, da si lahko popolnoma zadovoljen z vsakim življenjskim obdobjem. Ne razmišljam, kaj bo čez 10 let, ko bom imela gube. Vedno želim uživati. Ko bom stara, bi imela rada veliko vnučkov, pa ogromno leseno skrinjo; v njej bi hranila spominčke, in potem bi vnukom razlagala, kaj sem počela, ko sem bila mlada, jim pokazala fotografije; pa moda se neprestano vrača; mogoče jim bo všeč kakšen moj star kos garderobe … Resnično se veselim vsega: pomladi, poletja, zime, jeseni, tudi dež me ne moti.

Ste vedno tako pozitivni?

Ponavadi res. Tega sem se naučila z leti. (smeh) Sicer pa na razpoloženje vpliva to, s kakšnimi ljudmi se družiš; če so okoli tebe same ‘limone’, ki se nenehno pritožujejo in so nenehno nezadovoljne, se to razpoloženje hitro prenese na druge. Čeprav se jaz nikomur ne pustim!

Bliža se novo leto; ali naredite v tem času ‘obračun’ za preteklo leto in napišete cilje za naprej?

To počnem na potovanjih. Takrat si zadam cilje za prihodnost in intenzivno razmišljam o sebi; kaj moram spremeniti, kaj bi rada dosegla. Zame se leto začne, ko se vrnem s poti; ne januarja.

Pa že veste, kaj boste ‘gledali’?

Ja. Rada bi omilila svojo trmo; pogosto si zamislim nemogoče stvari in potem pričakujem, da jih moji bližnji naredijo, ne da bi jim sploh povedala, kaj si želim, kaj pričakujem od njih. In potem sem jezna, ker ne znajo brati misli – to svojo lastnost bi rada odpravila.

Savina A. Ritter

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri