Za Sharon Stone so dovolj možate le ženske

Igralka Sharon Vonne Stone se je kot drugi od štirih otrok tovarniškega delavca Josepha Stona in občinske računovodkinje ter gospodinje Dorothy Lawson rodila 10. marca 1958 v malem industrijskem mestecu Meadville v ameriški zvezni državi Pensilvanija.

V otroštvu je bila zelo močno navezana na očeta, ki jo je z nekonvencionalno vzgojo že od malih nog učil, da se mora zavedati svoje posebnosti, če želi narediti kaj več v življenju. Pravzaprav Sharon v ničemer ni bila povprečen otrok. Precej zgodaj je spregovorila in shodila, v predšolskem obdobju se je sama naučila brati in pisati, poleg tega pa je že od majhnega kazala zanimanje za različne stvari. Ko je bila še majhna deklica, je imela veliko težav pri spoznavanju prijateljev in iskanju primerne družbe za igro. Vrstniki je niso razumeli, ker jim je bilo šolanje nujno zlo, njej pa je pomenilo prav vse na svetu.

Z inteligenčnim kvocientom 154 je danes članica Mense, združenja najinteligentnejših ljudi na svetu, tako da je tudi uradno najpametnejša igralka na svetu.

Bila je najboljša dijakinja v šoli, daleč pred svojo generacijo, zato je že pri 15 letih dobila štipendijo za univerzo Edinboro, na kateri je študirala književnost in umetnost. Sicer ni nikoli diplomirala, so ji pa zato leta 2007, ko je obiskala omenjeno fakulteto, podelili častni doktorat. Glavni razlog za to, da je študij predčasno obesila na klin, so bile sanje, ki jih je sanjala že v zgodnjem otroštvu. Želela si je namreč ustvariti igralsko kariero. Želela je postati nova Marilyn Monroe.

Prvi korak na poti do slave je naredila na lokalnem lepotnem tekmovanju, na katerem je le nekaj mesecev pred polnoletnostjo osvojila lento najlepše. Prav na tem tekmovanju so jo opazili skavti znane modne agencije Ford, ki so ji po hitrem postopku priskrbeli tudi prvi manekenski angažma.

Zahvaljujoč kontroverznemu režiserju Woodyju Allenu pa je leta 1980 modne brvi zamenjala za filme. Woody ji je namreč prvi ponudil vlogo v svojem filmu Stardust Memories, a takrat pred kamerami ni izgovorila niti besedice. Kmalu zatem se je podala v Evropo, da bi poskusila srečo in pridobila uradno izobrazbo s filmskega področja, a je na stari celini igrala le v filmih B-produkcije. Po vrnitvi v Ameriko je prvo resnejšo vlogo dobila v grozljivki slovitega režiserja Wesa Cravena z naslovom Deadly Blessing. Uspeh v poslu se je kazal tudi v njenem zasebnem življenju - leta 1984 je večno zvestobo obljubila producentu Michaelu Greenburgu, a to menda ni bil njen prvi zakon. Prvič naj bi se poročila že s producentom Georgeem Englundom mlajšim, a podrobnosti njune romance nikoli niso bile objavljene v javnosti. V nasprotju z Georgeem pa Michaela ni skrivala, a kljub temu tudi o njuni ljubezni ni ravno veliko podatkov. Spoznala sta se na snemanju filma The Vegas Strip War in slovela kot zelo zaljubljena, a je njuna strast hitro izgorela. Ločila sta se že po treh letih, ločitveni postopek pa je bil uradno končan šele leta 1990.

Devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ki jih je Sharon obeležila kot igralka in tudi kot fatalna ženska, je začela na naslovnici revije za moške Playboy, kar ji je odprlo vrata nekaterih filmskih studiev. Ker sta igralki Michelle Pfeiffer in Julia Roberts zavrnili ponudbo režiserja Paula Verhoevena, je Sharon padla sekira v med.

Ob slavnem Michaelu Douglasu je zaigrala v erotičnem trilerju Prvinski nagon in prav vloga Catherine Tramell ji je prinesla svetovno slavo. Scena zasliševanja na policijski postaji, v kateri Sharon v kratki oblekici, pod katero ne nosi spodnjic, zapeljivo prekriža noge, spada med kultne. V mnogo deželah je bil zaradi te scene film prikazan v cenzurirani verziji ali celo prepovedan, igralka pa je prav zaradi njega postala fatalna ženska, ki so jo vsi želeli imeti ob sebi. Kljub temu je kmalu oznanila, da se je zaročila s producentom Williamom J. MacDonaldom, ki ga je spoznala leta 1993, in sicer na snemanju filma Vročica. William je zaradi nje celo zapustil svojo ženo Naomi Baca.

Toda Sharon se je že naslednje leto zapletla v afero s producentom Bobom Wagnerjem, kar je bilo seveda usodno za njeno razmerje z Williamom.

Že nekaj mesecev pozneje sta Sharon in Bob oznanila zaroko, konec razmerja pa je sledil že po nekaj tednih.

''Vsak moški Hollywooda me lahko ima, če si jaz to zaželim. Ne, popravite to v vsak moški tega SVETA,'' je nekoč izjavila z veliko mero samozavesti.

Na seznamu njenih ljubimcev so se med drugim znašli tudi monaški princ Albert, nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton in igralci Jared Leto, Russell Crowe, David Duchovny in Christian Slater. Njeno ljubezensko življenje pa je nekako utonilo v pozabo po njeni vlogi v filmu Kazino slovitega režiserja Martina Scorseseja, v katerem je bil njen soigralec legendarni Robert De Niro. Takrat se je namreč dokazala kot zelo kakovostna igralka, ki je za omenjeno vlogo prejela zlati globus in bila nominirana za oskarja. Je pa res, da so njeno kariero zaznamovale tudi tri veliko manj prestižne nagrade za najslabšo igralko, zlate maline. Zadnjo si je prislužila za vlogo v nadaljevanju kultnega erotičnega trilerja Prvinski nagon.

Tretji obisk matičarja se je zdel kot skrajno pravilna odločitev, saj je njeno razmerje s Philom Bronsteinom, urednikom časnikov San Francisco Examiner in San Francisco Chronicle, delovalo kot dokončni konec iskanja idealnega moškega. Usodni da sta si dahnila 14. februarja 1998, torej na dan zaljubljencev, dve leti pozneje pa sta posvojila sina Roana Josepha. Družinska idila je trajala pet let, zaradi nepremostljivih razlik pa se je končala z mukotrpnim bojem za skrbništvo nad sinom.

Na koncu je sodnik odločil, da bo Roan Joseph ostal pri Philu, Sharon pa ima pravico do obiskov. Roan je pred sodno bitko z očetom že štiri leta živel v San Franciscu, Sharon pa seveda v Los Angelesu, zato je zahtevala, da se posvojenec preseli k njej, a je sodnik menil, da selitev ne bi bila dobra za otroka in da mu Phil lahko zagotovi varnost in stabilnost, Sharon pa ne.

''Sharon je starš, nagnjen k pretiravanju, ki je šel s svojimi zahtevami predaleč. Predlagala je, da je treba dati Roanu injekcijo botoksa v noge, da mu stopala ne bi več zaudarjala,'' je izjavil sodnik in dodal, da je njen soprog Phil kot rešitev težav s smradom predlagal čiste nogavice in dezodorant za noge, kar je po njegovem mnenju seveda primernejše:

''Phil je sodišču pokazal, da ima brezpogojno rad sina. Na žalost pa se mama ni vključila v ta proces v meri, ki je potrebna in ki smo jo od nje pričakovali.''

Ker je izgubila skrbništvo nad posvojencem, je prekinila zvezo s 26 let mlajšim fantom Chasom Dreyfousom. Za to potezo se je odločila, ker je bitka za skrbništvo terjala vso njeno pozornost, zato se je ohladila tudi njena ljubezen do Chasa.

Sicer pa je filmska zvezdnica pred kratkim šokirala svet z razkritjem, da si je že od nekdaj želela imeti otroke, a je doživela dva spontana splava, obakrat ob koncu petega meseca nosečnosti. Sicer ni izdala imen očetov, a je z javnostjo delila osebno tragedijo, ko je izjavila, da sta njena otroka umrla, njo pa so morali operirati, da je ne bi doletela enaka usoda. Ker ni imela bioloških otrok, je praznino v duši zapolnila s posvojitvijo, zato se ji je takrat, ko je izgubila skrbništvo nad sinom, ki ga je z nekdanjim soprogom posvojila že kot dojenčka, zdelo, kot da se je znašla v peklu.

''Mislila sem, da nikoli ne bom prišla k sebi. Toda po določenem času sem se znova počutila dobro. Na dobrodelnih dogodkih sem hodila na odre, ljudje so strmeli vame, jaz pa sem gledala v tla in v sebi molila, da bi mi bog dal moč,'' je bila iskrena Sharon, ki je z veliko muke vendarle dobila sodno dovoljenje, da obiskuje posvojenega sina. Sonce je v njeno življenje ponovno posijalo leta 2005, ko je bil končan postopek posvojitve njenega drugega sina Lairda Vonna Stona, že naslednje leto pa jo je razveselil še en posvojenec, ki mu je nadela ime Quinn Kelly Stone. Danes z obema živi v svoji vili na Beverly Hillsu.

V zadnjih letih je čedalje pogosteje prisotna tudi na področju dobrodelnega dela, velikokrat jo je mogoče videti na dražbah, na katerih zbirajo denar za revne in nerazvite dežele ali pa za znanstvene raziskave v farmaciji, s katerimi si prizadevajo izumiti zdravilo proti aidsu. Sharon je dobitnica nagrade National Center for Lesbian Rights Spirit, ki si jo je prislužila z aktivizmom v boju za pravice gejev in lezbijk. Ker je njena spolna privlačnost burila domišljijo tako moških kot žensk, so se zaradi njenih neuspešnih zakonov in razpadlih zvez med heteroseksualci in homoseksualci razvnele vroče debate o tem, ali je lezbijka ali ne. Domišljijo istospolno usmerjenih žensk je še dodatno razburkala z izjavo, da se je znašla pred veliko preizkušnjo, ker se sprašuje, ali bi morala začeti hoditi na zmenke z ženskami. Do takšnega razmišljanja so jo pripeljali moški, ki po njenem mnenju preprosto niso več 'dovolj moški'.

''Vsak je biseksualec v določeni meri. Danes se čedalje več moških obnaša kot ženske, dame se vedejo kot moški, jaz pa imam ljudi rada na starinski način. Rada imam prave, staromodne moške, ki jih je danes zelo težko najti. Rada imam možatost, danes pa so ženske tiste, ki so možate. Danes se samo še ženske obnašajo kot pravi moški. Jaz sem hetero, a to prav nič ne pomeni,'' je precej dvoumno komentirala svojo spolno usmerjenost.

V nasprotju z večino hollywoodskih kolegic Sharon dobro prenaša leta in se dostojanstveno stara brez botoksa, liftinga in silikona:

''Pogosto se vprašamo: 'Kako zelo nezaželena sem? Sem previsoka, prenizka, presuha, blond ali rjava?' Ko sem edinkrat v življenju dobila injekcijo v ustnice, sem bila videti kot postrv, in takrat sem si prisegla, da ne bom imela nobenih plastičnih operacij.''

Sharon je pač klasična filmska lepotica s svetlimi lasmi, ki že 20 let velja za nesporen simbol seksa. Odločila se je, da bo ohranila videz, ki je v skladu z njenimi leti, zato se na njenem obrazu lahko vidijo gubice. Čeprav živi in dela v zelo krutem hollywoodskem svetu, ni popustila pod pritiskom trendov in se ni predala spretnim rokam lepotnih kirurgov. Trdi, da bi se rada dostojanstveno starala in da je srečna, da je - v nasprotju s številnimi kolegicami - videti svojim letom primerno.

''V različnih obdobjih življenja imamo drugačne obraze. Če se trudiš ohraniti videz, ki si ga imel, ko si bil še mlad, končaš ves obupan,'' pojasnjuje in dodaja, da je v šestem desetletju življenja srečna:

''Menim, da so si vsi v Los Angelesu podobni, in ne želim biti del tega. Ne rečem, da nekega dne morda ne bom spremenila videza, a za zdaj bom ostala takšna, kakršna sem.''

Priznava pa eksperimente z videzom v mlajših letih, a takrat rezultati niso bili vidni.

''Ko sem bila mlajša, sem preizkusila nekaj stvari, a mi ni bilo všeč, kako sem bila videti pred kamero. Moja glava je bila kot ogromen balon in dojela sem, da to ni zame,'' pojasnjuje zvezda, ki je bila zaradi stereotipa, da pamet in lepota nista združljivi, pogosto v težkih psihičnih krizah.

Pogosto pa je z izjavami tudi šokirala javnost. To je med drugim storila leta 2008 na filmskem festivalu v Cannesu, ko je izjavila, da je Kitajska zaradi nadlegovanja Tibeta nase navlekla zlo, zaradi katerega je to deželo prizadel katastrofalni potres, v katerem je življenje izgubilo več kot 70 tisoč ljudi:

''Nesrečna sem zaradi načina, na katerega se kitajska vlada obnaša do Tibeta, saj nihče ne bi smel biti nesramen do drugih, še posebej ne do nekoga, kot je dalajlama, moj dobri prijatelj. Ko se je zgodil potres na Kitajskem, sem pomislila, da je to karma. Nekaj grdega se je zgodilo tistim, ki grdo ravnajo z drugimi.''

Po tej izjavi so kitajske oblasti reagirale tako, da so prepovedale njene filme, predstavniki mednarodnega filmskega festivala v Šanghaju so ji dosmrtno prepovedali prihod na njihov festival, modna hiša Christian Dior, katere zaščitni obraz je bila, pa je prekinila pogodbo z njo, saj je Azija zanje ogromen trg. Še korak dlje je naredila PETA, organizacija za zaščito živali, natančneje njena predsednica Ingrid E. Newkirk, ki je Sharon poslala pismo, v katerem jo je prosila, da bi pregledali njene možgane. Predsednica je v pismu izrazila zaskrbljenost nad stanjem frontalnega režnja igralkinih možganov in se pri tem sklicevala na znanstvene raziskave, ki pomanjkanje empatije pripisujejo prav nerazvitosti tega dela možganov. Seveda pa PETI ni všeč niti to, da se v javnosti pogosto pojavlja v krznenih oblačilih. Vsi ti primeri so Ingrid spodbudili, da ji je ponudila brezplačno testiranje možganov in profesionalno pomoč pri razvijanju njene empatije. Verjetno se je zaradi vsega tega Sharon pozneje vendarle opravičila Kitajcem:

''Zelo mi je žal, da sem z neprimernimi besedami prizadela kitajski narod. Pripravljena sem sodelovati v dobrodelnih prizadevanjih in pomagati ljudem, ki jih je prizadel potres.''

Na njen odnos do življenja pa je usodno vplivala tudi zdravstvena težava, s katero se je spopadla leta 2001. Takrat je namreč doživela blag izliv krvi v možgane, kar je na srečo preživela brez posledic. Menda jo je prav to spodbudilo, da se je začela posvečati duhovnemu življenju.

Prekinila je vse stike s kontroverzno scientološko cerkvijo, ki ji je bila dolgo časa naklonjena, in prešla na budizem. Pred kratkim je pojasnila, da ji je to sicer prineslo mir, da pa še vedno pogreša tisti pravi spokoj:

''Ljubezen in življenje sta kot ocean. Včasih je plima, včasih oseka, včasih pa deluje kot prekleta puščava Mojave. Na srečo sem jaz puščavska roža, zato me to ne moti pretirano. Nenehno me 'napadajo' dvajsetletniki. To je verjetno zato, ker vedo, da je v mojem hladilniku hrana, in zato, ker mislijo, da sem nekdo, ki bi jim prisluhnil in jih vprašal, kako so preživeli dan.''

Za Story napisal Tim Jeras, fotografije Profimedia.si in Getty Images

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ