Vesna Nisha Dolinar: Superženske so med nami

30. 7. 2013
Vesna Nisha Dolinar

Živahna in polna dobrih idej. Delavna, energična in uspešna. Vesna Nisha Dolinar, predsednica Mednarodnega združenja žensk. Z njo smo poklepetali ob indijskem čaju na dvorišču restavracije Namaste, ki jo kot prava superženska tudi sama vodi.

Kako je sploh nastala SILA?

SILA je nastala pred 20 leti na pobudo žensk, ki so živele v Sloveniji kot predstavnice diplomatov in gospodarstvenikov. Slovenija se je osamosvojila, vsi so se malce lovili, ženske, ki so prišle najpogosteje zaradi dela svojih mož,  niso imele prijateljev, no, pa je nastala pobuda za ta mednarodni klub žena. Če pride nova članica, dobi paket ob dobrodošlici, v katerem so informacije, kje kaj najde, spozna tudi druge članice, med seboj si pomagamo.

In eden izmed vaših največjih projektov je bazar.

To je ogromen projekt, ki vzame približno štiri, pet mesecev priprav. Menim, da je uspešen, ker je nekaj eksotičnega, drugačnega, pa dober sistem zbiranja denarja ima. Človek, ki nekaj da v dobrodelne namene, v zameno nekaj dobi tudi nazaj: špagete, finsko vodko, nekaj. Poleg tega mi je všeč, da nikoli ne podarimo samo denarja.

Plačamo neko stvar, ki jo organizacija oziroma posameznik potrebuje. Kuhinjo za Varno hišo, na primer. Nismo jim dali denarja, ampak smo Svei plačali, da jo je dostavila in zmontirala. Ta vidik mi je zelo všeč. Zberemo tri ponudbe, potem pa izberemo najugodnejšo, ki hkrati največ ponuja.

Katere so glavne značilnosti bazarja, ki vsako leto privabi več ljudi?

Lani smo imele kotiček z rabljenimi oblekami, ki so jih v te namene podarile naše ženske; tudi poročne obleke so bile med njimi, doživele smo zelo dober odziv. Pa Lucky Draw, recimo. To je srečelov, seveda je to privlačno. Od oktobra zbiramo stvari, potem jih moramo zapakirati v lične paketke. Vse to delamo same, sedimo v pisarni in pakiramo v vreče.

Res bi rada poudarila, da vse delamo same. V veliko pomoč je podpredsednica odbora, ki se dogovori za vse podrobnosti, tudi na primer s tistim, ki mora položiti preprogo na Gospodarskem razstavišču, pa vse do organizacije tistih, ki nam pomagajo. Težava je le, ker se članice hitro menjajo, mandati so navadno za tri leta, potem pa gredo.

Koliko denarja pa zberete?

Uspe nam zbrati približno 90 tisoč evrov na bazar. To je kar dosežek, treba pa se je zavedati, da zahteva ogromno dela. Najprej moramo zbrati projekte, prošnje smo izbirali do konca junija, potem odbor te prošnje prouči: pozorni smo tudi na to, da se iz leta v leto ne ponavljajo. Do zdaj je bilo ogromno manjših projektov, ki smo jim namenjali sredstva, letos smo pa rekle, da bomo izbrale pet projektov, pa te velike. Da jim res lahko damo nekaj konkretnega.

Poleg vsega pa ima tudi vsaka svoje življenje, kajne?

O, pa še kako! Žena francoskega veleposlanika na primer predava na Sorboni, saj ni nehala delati. Ko je tu, pa ima otroke. In tudi ambasado je treba voditi po žensko, organizirati večerje, kakšen sprejem, to vse pade na ramena žen. Napačno bi bilo misliti, da te ženske nič ne delajo.

Že 12. leto sem članica SILE, moja mama je tu od vsega začetka. Najprej sem vodila piar, lani sem bila izvoljena za predsednico. Še vedno pomagam pri odnosih z javnostmi, saj me veseli, to je moj osnovni poklic.

Kaj pa vi osebno, je bilo vodenje restavracije vaša ideja?

To je bila želja oziroma sanje moje mame – imeti restavracijo. Moja mama je Indijka, super kuha, hitro kuha – indijsko, jasno. Odkar je prišla sem, je vedno kuhala za koga: za etnografski muzej, različne prireditve, tudi za študente. Jaz sem po izobrazbi univerzitetna diplomirana piarovka. Doštudirala sem v Ameriki v San Franciscu, nato pa delala tukaj in po spletu okoliščin v nekem trenutku nekaj časa nisem imela službe.

Gledala sem oglase in potem sem, spet po spletu okoliščin, našla ta prostor. Takoj ko sem vstopila, sem se zaljubila. Prav spominjam se: hčerka je bila stara leto in pol – vse sem poklicala, mamo, očima, povlekla moža iz službe, vsi so rekli, da sem nora. Mama pa me je razumela. Tudi mož je bil za, vsi skupaj smo potem zagrabili za projekt.

In sprva je bilo verjetno kar težko ...

Ničesar nisem znala, nisem vedela, da sestavine dostavljajo do restavracij. Za tak posel moraš biti gostinec, kar nisem bila, nisem vedela, kaj je kapučino in ne kaj je makjato. Sama sem hodila v nabavo, nabasala sestavine v svoj mali avto in otroka posadila na kup limon. (smeh) Če ne bi bilo moje družine, mame, moža, tašče in vseh drugih, ne bi zmogla. Na začetku smo vsi pomivali posodo. Začela sem z enim natakarjem, potem pa smo razširili ekipo. Zdaj nam štirje fantje kuhajo, eden pomiva posodo, imamo tri natakarice, tu pa sva še jaz in moj mož. Letos smo se udeležili Odprte kuhinje, to je res super projekt. Sicer zahteva ogromno dela, ampak se mi zdi dobro, da sodelujemo.

Pa imajo ljudje radi vašo kulinariko?

Ljudje so se kar navadili na indijsko hrano. Eksotika je bila Slovencem od nekdaj všeč. Nekateri pridejo tudi s strahom, da je morda preveč pekoče. Ko se navadijo, pa radi hodijo. Nekateri si celo na listek napišejo, kaj so jedli, in potem s tem listkom znova pridejo in naročijo to ali nekaj podobnega.

Veste, Indijci smo poseben narod, zaradi močnih začimb so naši želodci navajeni te hrane in brez nje ne moremo. Poskušamo biti inovativni.

Verjetno ste priljubljeni tudi pri turistih?

Odkar je Slovenija v Evropski uniji, je ogromno indijskih turistov. Ker so Indijci večinoma vegetarijanci, včasih težko najdejo tisto, kar bi radi, ko potujejo. Kadar pridejo sem, je normalno, da iščejo svojo hrano. Letos smo gostili tri bollywoodske skupine in jim kuhali. Bilo je kar naporno, količinsko in logistično je bil precej velik zalogaj, ampak jaz se z veseljem lotevam novih izzivov.

Domnevam, da vam vodenje restavracije vzame veliko časa?

Tu sem vsak dan in nikoli mi ni žal. Obožujem to restavracijo. Da mi energijo, to je moja duša in srce. In po mojem mnenju prav to potrebuješ v biznisu, če hočeš biti uspešen.

Iz revije Lea

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"