“Veš, jaz sem slaba za intervjuje,” me je opozorila z zaupljivo iskrenostjo. Prosim? Vesna Milek slaba za intervjuje? Vsak teden hlastamo po njih v Sobotni prilogi, včasih smo jim sledili na televiziji in bogve kje še. Toda verjetno je res lažje spraševati kot odgovarjati. Čeprav je po njenih besedah redko v tako “bizarnem” položaju in se raje izogiba temu, da je na “drugi strani”, mirno, zapeljivo in brez premišljanj privoli v intervju.
Ko se dobiva, se najprej zapiči v moj diktafon, njen fetiš, pravi. Skupaj z mobilnikom. Kako tipično za žensko, ki si je v nekaj letih med kolegi in kolegicami pridobila ime prvega peresa slovenskega estradnega novinarstva. Lepotica z vnetljivim intelektom in s podobo zasanjane in rahlo naveličane dive upravičeno zbuja občudovanje in zavist sogovornikov in bralcev.
Vesnin prvenec, roman Kalypso, bo izšel januarja in razkriva mračne prostore ženske duše, bolečo iskrenost, nečimrnost in ponižnost hkrati. Kaj takšnega od Vesne marsikdo ni pričakoval.
Kakšni so prvi odzivi na roman?
Za zdaj so knjigo brali večinoma moji prijatelji in prijateljice. In ti, predvsem prijateljice, so se večinoma identificirali z junakinjo. Kar je čudno, ker je junakinja res ekstremen, kontradiktoren značaj. A najbrž bi potrebovala desetkrat več takšnih pozitivnih odzivov, da bi lahko brez strahu objavila roman. Gre pač za veliko bolj intimno stvar, kakor če objaviš intervju.
Koliko je v romanu avtobioografskega?
Vse ... (smeh) in hkrati nič. Sicer pa vse to povem že na začetku romana. Gre za zmes fantazij in drobcev realnosti: “Ta roman je vse, kar bi si želela, da bi bila, in je vse, česar si ne bi nikoli želela in česar se bojim ...” Povod za pisanje je bila res ena od tistih čudovitih poletnih romanc, ko si še nepokvarjen in neizkušen in se ti vse skupaj zdi nebeško in patetično do konca.
Vse skupaj je bilo v resnici celo bolj dramatično, eksotično in erotično kot v knjigi. (smeh) Saj vemo, da je resničnost ponavadi veliko bolj vznemirljiva in bolj bizarna kot fikcija, tega papir ponavadi ne prenese. Lahko rečem, da sem temu moškemu hvaležna za navdih, navsezadnje tudi ženske potrebujemo svoje moške muze.
Roman je prežet z ljubeznijo, nenasitno pohoto, nekakšnim vampirizmom. So tudi vaše ljubezni takšne?
Verjetno so. Ampak vampirizem je tukaj bolj metafora. Junakinja je obsedena s krvjo, kar pomeni lakoto po življenju, erotiki, ljubezni. In ko se preveč nažre vseh teh emocij, si jo začne puščati. Metaforično bi to lahko prenesli na vse te “strastne, usodne ljubezni”, ki so nekako vampirske. Če toliko, kolikor izsesaš, tudi vrneš, potem takšne zveze obstanejo. Če pa ne gre več za obojestransko hranjenje, potem odnos razpade.
V romanu se pojavljata dva moška. O kakšnem moškem sanjate vi?
V romanu se pojavlja arhetip temnega moškega, matadorja. To je kliše, ki se pogostokrat pojavlja tudi pri meni. Hrepenenje po moškem, ki se zna boriti, ki zna obvladati svoje strasti prav tako kot temne strasti svoje partnerice.
Ali sploh hočete biti obvladljivi?
Ja! Po moje si prav tiste ženske, ki se zdijo najbolj neobvladljive, najbolj želijo biti obvladane.
Toda vaša junakinja noče biti obvladana. Ko jo ima nekdo pod nadzorom, je nekako več nima v oblasti.
Življenje je en sam paradoks, je rekel že Dragan Živadinov. Nekaj, kar je ledeno, se že v naslednjem trenutku lahko zapeče, kocka ledu na koži, na primer, nekaj, kar je neznosno seksi, se ti že v naslednjem trenutku zdi ogabno. Kot v kontroverznem francoskem filmu, ki sem ga videla včeraj, Posili me.
In potem se zgrožen vprašaš: a to je tisto, kar ljudje počnemo, ko se ljubimo? Trenutki, ko se stvari pretvorijo v svoje nasprotje, so pri meni, tako kot pri moji junakinji in verjetno pri vseh ljudeh,zelo pogosti, pa če si to priznajo ali ne. Tistim, ki trdijo, da je nekaj samo črno in nekaj samo belo, v bistvu zavidam. Življenje je tako veliko lažje, ne?
V romanu pišete: »Pišem, ker sem lažna in pisanje je strah pred izgubljanjem.«
No, pisanje je vse to in še tisoč drugih stvari. Definicij si res ne upam postavljati. Včasih, ko se zgodi kaj norega in se v meni nakopičijo čustva, podobe, vizije, se usedem in pišem prav zato, da bi ustavila, zamrznila trenutek ... Očiščenje, katarza, že res, a hkrati tudi bolestna želja, da ti trenutki ne bi tako izginili v zrak, da bi jih ohranil, kakorkoli. Jaz hočem, da se stvari dogajajo intenzivno, ker se samo takrat počutim zares živa. To je sicer naporno, ampak brez hrepenenja življenje nima pravega okusa.
Gre pri vašem pisanju za iskanje popolnega stila ali za ustvarjalno blokado?
Da ne bo pomote, nikakor si ne domišljam, da imam popoln stil. Imam zelo dober spomin, zato se mi večkrat zazdi, da se začnejo stavki, besedne zveze ponavljati. In glede na to obsedenost z izvirnostjo, s popolnostjo, če hočete, me to včasih frustrira in potem iščem nove besedne zveze, obračam in vrtinčim stavke do onemoglosti. Zelo možno, da gre včasih res za ustvarjalno blokado. Zato pa najraje delam intervjuje. Tam je vedno nekaj, kar te navdahne – oseba.
Ker gre za nekakšno prelaganje odgovornosti?
Ja, prelaganje odgovornosti na drugega. (smeh) Naj on pove tisto, česar si sama ne upam! Včasih se zalotim, da iz sogovornika izvlečem prav tisto, kar hočem pravzaprav povedati sama. Kar, jasno, ni vedno najbolje. Večinoma pa gre za dialog, asociativno odzivanje na sogovornikove odgovore in s tem prodiranje dlje, kot bi sicer v klasičnem intervjuju lahko šel.
Zato so vaši intervjuji tudi nekaj posebnega.
So res? Morda sem v vseh teh letih z rutino prišla do nekega “samoprepričanja”, da čisto zanič intervjuja pa res ne morem narediti, tudi če sogovornik odgovarja z enozložnicami ali medmeti, včasih je tako še bolje. Z minimalističnimi sogovorniki včasih nastanejo izjemno zanimivi dialogi. (smeh)
Intervjuvate prijatelje, ljubimce in tiste, do katerih čutite strahospoštovanje ...
Bivšega ljubimca sem samo enega, lepo prosim. (smeh) Pa še to po naročilu urednika.
Ali je bilo bolje?
Vedno je najtežje delati intervju s človekom, ki ga predobro poznaš. Radovednost je pogoj za dober intervju. Ne vem, ali so intervjuji s prijatelji zato boljši, toda gotovo imaš informacije o psihološki strukturi človeka, ki jih sicer ne bi imel, zato točno veš, kdaj laže, vendar tega ne moreš jasno pokazati ... Gre pač za hojo po tanki rdeči črti med zasebnim in javnim, med zanimivim in rumenim.
Veliko se je govorilo o vašem televizijskem intervjuju z Borutom Pahorjem. Česa tako erotičnega še dolgo nismo videli.
Kriv je bil predvsem snemalec! (smeh) Kamera je pač odlično orodje manipulacije. Pa seveda sonce, morje, ki je dajalo pridih romantike – še posebno, če se sprehajaš s tako čednim gospodom, kot je Borut Pahor. Pa sezul si je superge, ker je očitno takrat, od tega je že kar nekaj let, tudi sam igral na svoj imidž romantika ...
Radi flirtate s sogovorniki?
Ja, s tistimi, ki začnejo flirtati prvi. (smeh)
Zakaj? Zaradi lastne nečimrnosti ali zato, da bo intervju čim boljši?
Zaradi nečimrnosti, jasno. (smeh) O flirtanju imam svojo teorijo. Vsakdo ima svoje mehanizme, kako se odziva na druge in kako koga pridobi na svojo stran. Gre bolj za neverbalno komunikacijo, za preverjanje sebe v očeh drugih, za “odpiranje sebe in s tem sogovornika”, ne toliko za klasično zapeljevanje.
V tem trenutku najbrž podzavestno flirtam tudi z vami. Imam pa nekaj prijateljic, pri katerih lahko opazujem, kakšna umetnost je lahko zapeljevanje. To so res globoki, priprti pogledi, navidezno nedolžni, čutni premiki ustnic, roka v laseh ... Kadar mi je kdo zares všeč, prej začnem igrati nekakšnega klovna kot zapeljivko. Ali pa se iz mene usuje neartikuliran slap besed, s katerimi omamim ali pa preženem sogovornika.
In s čim ste omamili svojega sedanjega partnerja?
(dolg premislek) Pojma nimam. Vem samo, da je bilo z njim drugače kot z drugimi. Pravijo, da je prava ljubezen vedno iracionalna ... torej zanjo ni pravil, pravih razlogov, zakaj te nekdo pritegne. Že res, da je čeden, postaven, seksi, da ga spoštujem kot človeka ... Toda to še ni razlog, da se zaljubiš. Preprosto – se je zgodilo.
V slovenskem medijskem prostoru ste si ustvarili ime. So vam kdaj metali v obraz vašo seksapilnost, češ , tako seksi bejba je gotovo neumna?
Prvič, o svojem seksapilu sama res ne morem razpravljati. Je pa včasih zoprno, da nekdo, ki te sploh ne pozna, v rumenih stolpcih napiše, da si grebatorska in ambiciozna in da si se pririnila do vseh možnih položajev, vemo kako ... To so smešne stvari. Žal se nikoli nisem rinila nikamor. Žal ali na srečo.
Živim od danes do jutri, in to dobesedno. To je velik privilegij in breme hkrati. Čisto resno. Sem svobodnjakinja in nimam obveznosti do kakršnihkoli združenj. Nisem ne zaposlena, nisem ne v šoli, nisem ne svobodni umetnik, nič nisem. Pa tudi na mojem bančnem računu ni ponavadi nič. Manj kot nič. (smeh)
Se zmenite za govorice drugih?
Seveda. Se kdo ne??
Vas je šokirala duplerica v Mladini?
Ne, mene ne, to sem vzela kot štos. Ne vem pa, odkod Denisu Sarkiću (Mladinin fotograf, op. p.) takšna “fatalna” predstava o meni ... (smeh) Govorim o tistih prečrtanih črticah, ki so bile ob sliki in jih je menda “zakrivil” on. Jaz sem najprej naivno mislila, da te črtice pomenijo število intervjujev. Pa so me drugi razsvetlili, da namiguje na nekaj drugega ... (smeh) Sicer pa najbolj zlobnih govoric o sebi največkrat ne slišimo. Na srečo.
In večinoma gre za govorice, ki namigujejo na vaše spolno življenje?
Kako naj to vem, če ne pridejo do mene? (smeh) Najbrž bi se morala vesti bolj “spodobno”, se smejati previdno in po tihem, manj evforično pokazati navdušenje nad zanimivim človekom ... Kar mi seveda ne pade na pamet. Sploh pa sem takšnih situacij navajena že iz otroštva, majhna vas pač.
Zdaj sem deset let v mestu in ni prav nič drugače. Le da te takrat, ko si mlajši, mehkejši in naivnejši, takšne stvari prizadenejo, zdaj pa so me začele že zabavati. Govorice pravzaprav niso tako nedolžne, če drugega ne, te lahko nehote zapeljejo v to, da se začneš drugače vesti samo zato, da bi nekoga zadovoljil in da bi imel mir. In to seveda ni v redu.
Ste zadovoljni z življenjem?
Nikoli nisem zadovoljna. Z ničimer. To je najbrž moje prekletstvo. Ali prednost, saj samo nezadovoljni ljudje ves čas iščejo nove možnosti za “bolj zadovoljno” življenje. Popolnoma zadovoljni ljudje mi gredo malo na živce. Ne vem točno, ali zato, ker sem jim nevoščljiva, ali zato, ker se mi zdijo dolgočasni.
Veliko ste že dosegli, kaj si še želite v življenju?
S tem se seveda ne strinjam. Ampak v tem trenutku bi si najbolj želela predvsem dobro finančno injekcijo od loterije, boga, države, anonimnega mecena, kogarkoli, da bi se za pol leta umaknila na samotni otok, sama, kar sicer zveni zelo klišejsko.
Da si uredim misli, se morda začnem učiti španščino, ki jo obožujem (smeh), in predvsem, da začnem pisati zares “moje stvari”; ne pa da nenehno kombiniram med članki, s katerimi si služim kruh, in idejami, ki čakajo, da se zapišejo, češ, “Vesna, daj pusti te norosti, saj veš, da moraš dokončati intervju”. In potem seveda dam prednost tistemu, od česar živim.
Za pokušino ...
Odlomek iz romana Kalypso Vesne Milek
Tretja noč v raju. Mivka, morje. Menstrualna kri in polna luna. Mivka vsepovsod, mivka v ušesni školjki, v ustih, mivka in kri, kri in morska voda. Jemlje me prvič. Njegovi črni katranasti kodri se lepijo na moj obraz in se vozlajo z mojimi, od mivke in soli štrenastimi lasmi.
Jočem, ko se zabija vame z nezemsko odločenostjo, da bo razbil zidove, izbil še zadnji košček upora in s svojim trdim tičem počistil sledi preteklih ljubimcev. Kot blazen se zabija vame in njegova usta so široko odprta, zapackana od moje črne krvi.
Nezemsko lep je, ko me zgrabi za lase in se zazre vame, preveč globoko se zazre, ne morem gledati, ker bi oslepela, v njegovih očeh je blaznost, njegovo telo sije v blaznosti, naj zgrabi mojo zmedeno glavo in jo raztrešči na najbližjem kamnu, zakopanem v mivki, naj mi razbije lobanjo in posesa naelektrene možgane, naj se zagrize v vrat in z belimi zobmi pregrizne arterijo, naj slišim, prosim, naj slišim, kako škrtnejo zobje, naj začutim bolečino, da me pribije nazaj na zemljo ...
Marta Pirnar
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
