Kako se počuti človek, ki vstopi v prostor, poln ljudi, in nemudoma začuti, da je postal središče pozornosti?
Kaj se mu začne motati po glavi? Da je povsem odvisen od zunanje podobe, od lepote, od blišča, ki lahko z leti izgine? In kako samozavesten mora biti tak človek, da sam zase ve, da je mnogo več kot le podoba, ki jo ljudje obožujejo, ne da bi v resnici vedeli, s kom imajo opravka?
Lepota kot prekletstvo
Britanski filmski superzvezdnik Jude Law brez težav z odgovori na vsa zgoraj postavljena vprašanja nima in, ne, niti najmanj ga ni zmotila izjava režiserke Sally Potter, ki je pred kratkim povedala, da se včasih zgodi, da njegova lepota nehote zasenči njegovo prav tako izjemno igralsko nadarjenost.
"Sally ni edina, ki meni tako," pravi Jude.
"Tudi nekaj mojih prijateljev mi je reklo nekaj podobnega. Žal v naši družbi obstaja prepričanje, da lepi ljudje nimajo drugih talentov, a to preprosto ni res. Drži pa tudi, da vsega, kar filmskega igralca postavi v neko vlogo in posledično v predal, iz katerega je zelo težko splezati, ni lahko prebaviti. Tako se godi tudi mojim igralskim kolegom, katerih videz ni nujno izraz klasične lepote, a vseeno izstopajo. Igralci s posebnim videzom ponavadi zablestijo v vlogi zelo specifičnega lika in potem vso kariero dobivajo podobne vloge."
Želel si je zanimivejših likov
Toda, ali se je Jude Law, ki ponavadi blesti v glavnih filmskih vlogah, kdaj zavestno boril proti temu, se celo zavzemal za vloge stranskih, obskurnejših in morda ravno zato za igralca zahtevnejših in vsekakor zanimivejših likov?
"Seveda!" zatrdi.
"Na začetku kariere sem si obljubil, da ne bom deloval po liniji najmanjšega odpora in se zanašal samo na videz. Zato sem se zelo dolgo otepal vloge mladega gospoda Ripleyja, saj sem se bal, da se me bo potem vso kariero držal sloves filmskega lepotca. Kariera filmskega igralca, če stvari seveda dobro potekajo, lahko traja zelo dolgo, zunanja lepota pa začne izginjati ali pa se relativizira. Star sem 36 let, staram se, na mojem obrazu je vsak dan več gub in vse manj sem podoben lepemu mladeniču iz filma o mladem gospodu Ripleyju. Z leti postaja pomembnejša človekova energija, ki jo izžareva, in zelo rad bi verjel, da so me pri Diorju zaradi osebne karizme izbrali za obraz oglaševalske kampanje za parfum Homme Sport."
Obleka je le kostum
Tudi oblačila se zdijo Judu Lawu pomembna, če ne zaradi drugega, zato ker je vsaka obleka lahko hkrati kostum igralca na dramskih deskah ali na filmskem platnu.
"Obleka pomaga, da se človek spremeni v nekaj drugega in pogosto ima na občinstvo celo večji učinek kot dialog. Obleka veliko pove o človeku in o njegovem odnosu do telesa," zatrdi.
Popolnosti ni
Law je nekoč izjavil tudi, da je perfekcija dolgočasna, ker pomeni konec nečesa.
"Človek, ki doseže perfekcijo v svojem poklicu, ga lahko samo še zamenja, a mislim, da ni do te stopnje še nihče prišel. Tudi najboljši čelist na svetu, ki je za popolno obvladanje instrumenta porabil na tisoče ur osredotočenega dela, vedno znova najde nove izzive in nove poti, ki jih še ni odkril, ga pa vlečejo naprej, da postaja vsak dan boljši. Lepota življenja je skrita v nepopolnih stvareh, seveda pa vsi težimo k popolnosti. Toda trik je v tem, da popolnosti sploh ni."
Nekaj iskric
Jude Law pravi:
- ... da se kot človek ves čas spoznava z novih zornih kotov.
- Nikoli ne bi mogel igrati biografske vloge drugega filmskega igralca.
- Je rekreativni igralec tenisa.
- Ko je lačen, postane nevzdržno tečen.
- Zelo rad ima red in čistočo.
Vir: Nova
