Tomislav Jovanovič - Tokac: Ženske imajo raje plavolasce

Ali pa tudi ne, a tale nam je všeč. Hja, v evoluciji pač nismo razvile imunosti na rokerje.

26. 7. 2007

Tako se nam je srce (dokončno akutno) vnelo, ko so Dandeji na Viktorjih nastopili skupaj s Siddharto z baladnim križancem Male Roke/Voda (in postali dandyji). Voda je še vedno Tokceva najljubša skladba z že četrtič ponatisnjenega albuma Katere barve je tvoj dan, ki se pije kot grenko-sladki koktalj, te opije kot sla in te reši mačka kot voda.

Od njegovega novoletnega debuta pri nekem novomeškem vodnjaku pa do zadnjega albuma skupine Dan D je preteklo precej vode, dandejevska (z)godba se je pisala počasi, bilo je malo pekla, malo sonca, veliko noči brez spanja, dni čakanja in iskanja ... drugih načinov za isto početje. Skladba Počasi je bila medtem na SRF-u imenovana za naj rok skladbo leta 2005, Dan D je kot skupina leta zmagala v glasbeni oddaji NOD, nastopov je bilo malo morje ter v njem šest Rock Otočcev in en Otok. Album je tudi tretja velika Tokceva avtorska stvaritev, a le majhen delček njegove ustvarjalnosti, je album, ki ga ne snameš z ‘mule’, ker je tudi zbirka poezije, napisana in ilustrirana z njegovo roko.

Iz tvojega nastopa se čuti, da se na odru počutiš več kot okej.

To je moj artistični moment. Na odru greš ven iz sebe in notranji jaz pride na plan. Nastop je najbolj iskren moment, ki si ga lahko privoščim. Navsezadnje si vsi želijo, si želimo, malo katarze.

Album Katere barve je tvoj dan je izšel februarja 2004, pa je še vedno aktualen.

Recimo, da se je album res počasi prijemal, a nismo mi počasni, medijski prostor je. A to ima tudi svoje dobre plati. Prejšnja plošča je šla bolj mimo kot ne in po njej smo bili že tik pred razpadom. Na slovenski glasbeni sceni je bila neka topla voda, nismo več videli smisla. Smo pa trmasti, pa gremo, dokler gremo. Nato smo zamenjali založbo in producenta, Žare Pak je bil ravno prav drugačen in čuden, da se je stvar obrnila kreativno.

Naša edina opcija je bila, da v nov projekt poleg duše in znanja vložimo tudi glavo. Tako ta plošča v produkcijskem smislu dosti odstopa od prvih dveh. Potem smo čakali, da radijski uredniki in poslušalci prepoznajo našo kakovost. Mi smo navajeni čakanja, čakali smo pa tako, da smo ves čas nastopali.

Ta plošča je nedvomno drugačna od prejšnjih dveh, pa je tudi tvoja najljubša?

Najljubša mi je ta, ki je še nisem naredil.

In skladba?

Voda me še vedno pomirja. Na srečo je le pritekla.

Tvoja besedila so zelo poetična.

V pesmi skušam vtkati neke svoje male filozofije. Ja, dosti poezije je. Ta marsikaj prenese, ni pa najbolj popularna panoga. A da bi napol prikrito izrazil neka svoja mnenja, je daleč najboljša.

Iz nje se da izluščiti nekaj glavnih motivov.

Malo je hrepenenja in dosti klasičnega filozofskega spraševanja, ne ponuja pa nobenih odgovorov, ker teh itak nihče nima. Nikoli ne rečem, da sem jaz ta, ki piše. Sem samo prevodnik, zato moram imeti senzorje zelo dobro vključene, da znam iz zraka uloviti prave stvari. Mislim, da je to poanta vsakega umetnika. Da ujameš trenutek. Trenutek je vse. Včasih naredim tudi po dva, tri, štiri komade na dan, včasih enostavno padem v dril. To je praznjenje, a od tisoč pesmi bo mogoče samo ena prava. Pozoren moram biti, da mi ne uide.

In če te zadane ravno trenutku, ko s kruhom čakaš v vrsti pred blagajno?

Potem me bodo vsi slišali, ali bom začel skakati od veselja ali pa se bom zjokal. Mogoče pa bom celo vse vzel in nič plačal – z izgovorom, da je prišel trenutek.

Si tudi avtor vse glasbe.

Vsaka melodija ima svoj tekst in vsak tekst ima svojo melodijo. To je spet proces čakanja, čakanja na pravo melodijo. Ustvarjalne iskre se dogajajo kar naprej. Na prvo stvar, ki mi pride pod roko, si zapišem nek preprost stavek, a v bistvu ne gre zanj, gre za besede in melodijo okrog njega. Redki so momenti, ki jih fizično začutiš s tremi besedami, melodijo in tekst moram začutiti v drobovju.

O čem se največ sprašuješ?

Zanima me najbolj občutljiv del človeka, duša. Ta je lahko v blatu ali v nebesih, razpon je neskončen. Ne moreš opisovati samo lepih prizorov, res pa je, da tudi najbolj banalen tekst lahko zaživi, če se vanj usede čustvo.

Kot tudi novinar velikokrat dobi najboljše odgovore na najbolj banalna vprašanja.

Na primer?

Na primer: opiši se s tremi besedami. No, opiši se.

Zaspan, zaspan, zaspan.

To vidim. Naj ti pomagam: ker sem raztrančirala tvoja besedila, bi rekla, da si strasten.

Kot gejzir sem. Ko izbruhnem, izbruhnem. Okrog mene zna biti tudi mirno, v meni pa ves čas brbota. Je pa res, da se v stiku z ljudmi velikokrat povlečem vase, ker raje opazujem.

Tipična lastnost umetnika. Norega umetnika?

Zdaj z leti bi že lahko našel to primerjavo. Včasih sem se spraševal, kaj neki bo rekla mama, zdaj pa nič več.

Pa je kaj rekla?

Nič. Ko sem ji zadnjič rekel, da sem malo nor, se je samo od srca nasmejala. In tako sem ugotovil, da biti nor niti ni nekaj slabega.

V tvojih besedilih je prisotna tudi močna družbeno­kritična nota.

Rokenrol mora imeti v sebi oboje, nekaj socialnega in nekaj ljubezenskega, to mu daje ta poseben ‘dirty feeling’. Določene zvrsti glasbe prenesejo šablonskost, rok pa naj je ne bi. Je pa izziv, kako to družbenokritičnost zapakirati: ne smeš pridigati in ne smeš soditi, lahko samo postavljaš vprašanja. Jaz se veliko sprašujem in pogovarjam sam s sabo, sam svoj psihiater sem. Ta kritični notranji monolog je po mojem v današnjem času zelo pomemben, ker nas vse oddaljuje od samih sebe, čisto vse lahko kupiš ali pa se tako vsaj zdi. V bistvu ne vemo več, kdo smo.

Kdo si ti?

Vesel bi bil, če bi lahko rekel, da sem. To bi bilo pretenciozno.

Katere so tvoje glasbene ljubezni?

Obožujem Nino Simone, njen vokal me pomirja in postavi na mesto. Potem pa je tu prekrasni, večni Jeff Buckley, ki je izdal eno samo ploščo in potem za vedno odšel. Trenutno poslušam norce iz The Mars Volta. Vsi ti mi dajo intenziteto na različnih ravneh, se pa z vsemi lahko miselno povežem.

Iz katerih umetnosti še črpaš?

Obožujem film. Občasno delam filmsko muziko, to mi je izziv. Pa rad bi naredil še solo ploščo, nekaj popolnoma drugačnega, kot je to, kar delam s skupino. Tako bi svoje delo lahko nadzoroval, se prepustil temu, kar je podobno samo meni. Ko delam za skupino kot avtor, podzavestno razmišljam, s kom sem v skupini, neke stvari so tu neizogibno pogojene, ne na silo, ampak so. V artističnem smislu sem večplasten, a zdaj se moram deklarirati kot roker, sploh glede na dejstvo, da trenutno nosimo slovensko zastavo. In ja, skoraj bi pozabil, včasih še pogledam kakšne eksotične plesalke skozi okence na deset centimetrov ... To je umetnost.

Imaš še kakšne želje za prihodnost, ki niso povezane z glasbo?

Ko si zelo mlad, si želiš vse živo. Odkar me zanima duh, pa je materija prišla v drugi plan. Evo, zdaj rad bi še malo potoval.

Kakšen si bil kot pubertetnik?

Problematičen. V šoli sem se težko prilagodil in sem večkrat končal na hodniku, tam je pa drugačna izobrazba. Ko sem kasneje delal s profesionalnimi glasbeniki, sem videl, da so velikokrat zelo ozko usmerjeni. V glavi moraš imeti odprta obzorja, izobrazba pa je v veliki meri stvar osebne iniciative.

Potem veliko bereš?

Od vsega tega ‘ludila’ mi ostane bolj malo časa. Si pa včasih vzamem teden dni, se zaprem v svojo utico ter samo berem. Rad imam filozofe: Hesseja, Brucknerja, Osha ... Tu dobim sogovornika.

Ga v resničnem življenju pogrešaš?

Ne, imam dovolj ‘odkvakanih’ prijateljev, s katerimi se lahko pogovarjam tudi o stvareh, o katerih bi bili ljudje najraje tiho.

Si zaljubljen? Ljubiš?

Ljubezni je več vrst, a ti bi rada, da odgovorim na tvoje vprašanje. Že sedem let ne. Tako dolgo že nisem bil tesno povezan z nobeno žensko.

Sedem let skomin?

Moja ljubica je glasba. Predal sem se ji popolnoma. A zdaj, ko se z njo lepo razumem, bi bil počasi mogoče že čas za ... Pri meni je gre vse počasi, a zato toliko bolj trdno. Sem pa najbrž v odnosu precej zajeban – ali dam preveč ali pa premalo, imam težave s pravo mero.

Kako se spominjaš svoje prve ljubezni?

Imela sva šestnajst let in oba izgubila nedolžnost. Tako sem rešil svoje problematično obdobje. Bila je fajn punca, oba sva bila kar zrela v tistem kratkem obdobju.

Si bil kasneje velikokrat razočaran?

Naša druga plošča je zelo razočarana. V prvi sem še poln vznesene mladostniške energije, v tretji pa ... no, sem prebolel.

Kaj iščeš v ljubezenskem odnosu?

Jasno je, da če ni strasti, ni ničesar. Najpomembnejše je spoštovanje. Ko opazujem okrog sebe, je tega v odnosu med dvema najmanj. Ljudje ne znajo spoštovati svobode drugega.

Katere lastnosti ceniš pri ženski?

Duhovitost. Živi duh. Ker sem nočna ptica, sem velikokrat zamorjen, pa rabim nekoga, da me dvigne. Če hočem biti banalen, pa imam klasične moške fantazije: sanjam o prsatih blondinkah.

Moški imajo raje plavolaske? Slišala sem, da imaš veliko oboževalk. Žanješ, kar seješ?

Včasih požanjem sebe. A tu sem kar dovolj v pravi meri. Vem, kakšen sem, vem, da me hitro odpelje. A bolj kot za druge znam biti nevaren zase. Pa imam res veliko oboževalk, si prepričana?

Povej po resnici: to je bila glasba za tvoja ušesa.

Ne, to samo pomeni, da imam še nekaj upanja.

Česa te je strah v življenju?

Tistega, česar me je strah, si v enaki meri tudi želim: strastnega, čustvenega razmerja, ki je sicer zajebano, a se mi po drugi strani zdi edino smiselno. Potem lahko vsaj rečeš, da si nekaj doživel. V bistvu sem romantičen, romantika pa je sama po sebi kruta.

Pa strah pred neuspehom?

S tem sem razčistil takrat, ko sem bil neuspešen.

Začetek gotovo ni bil lahek, bilo je leto 1991 in ti si imel za sabo težko izkušnjo.

Star sem bil 21 let, to je bilo mlado telo in mlad duh – zlahka bi se zlomil. Veliko ljudi je bilo prizadetih. Nočem, da se me razume narobe, a iz te vojne sem potegnil tudi veliko dobrega. Tako sem se odlepil od slabih stvari. Sicer nas je ta vojna odtrgala na nenaraven način, tudi moja starša sta imela svojo kalvarijo, a sta zdaj svojo srečo našla v Kanadi. Jaz sem se odločil za Slovenijo, ker sem imel tu svojo sestro.

V Novem mestu sem tako za novo leto pijan igral pri vodnjaku, lastnik nekega lokala me je slišal in mi ponudil “delo”. Za šankom sem potem dobil vse informacije: kdo je bobnar, kdo basist, povabil sem še par starih prijateljev in smo ‘užgali’ ... Tista leta so bila mrtvilo, manjkalo je glasbe. Urice, preigrane in preživete v tem lokalu, so še danes žive, tega se rad spominjam. Sem pa vmes tudi nekaj delal, bolj poskušal sem, prodajal čevlje in turistične aranžmaje, a so bila to birokratsko zapletena leta, jaz pa brez državljanstva. Ampak zdaj je moj potni list rdeče barve.

Pa tvoj dan?

Ti, ne vem, ampak dajva še malo klepetat, ker se raje ne bi fotografiral.

Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri