Tjaša Železnik: Moški mora dišati po morju

Diplomirana igralka (AGRFT) se je veliko bolj razgovorila o kratkih filmih, v katerih je nastopila. Nikoli, na primer, ne bo pozabila občutka, ko je morala igrati mrtvo dekle. “Kar strese me, ko pomislim na to. Za nagrobnik sem morala celo po portret k fotografu, ki me je samo zgroženo pogledal, ko sem povedala, za kaj potrebujem fotografijo.”

Če vas zanima, ali sta s Primožem Ekartom tudi v resnici romantičen parček, kakšen je njen okus za moške in kako je prebolela prvo ljubezen, se potopite v vprašanja in odgovore, ki bodo potešila vašo radovednost.

Kakšen je tipičen dan Tjaše Železnik?

Ni tipičnega dne, ker je vsak drugačen, ker delam različne stvari. Kadar snemam, vstanem bolj zgodaj in hitim na snemalno lokacijo. Najprej je na vrsti maska, kjer mi poskušajo zakriti podočnjake, in temu ponavadi sledi ves dan dela. Kadar gre za predstavo, je vse skupaj malo bolj umirjeno.

Definitivno pa se mora vse skupaj začeti z dobro jutranjo kavo in kremo za obraz! Če se le da, rada spim nekoliko dlje, čeprav to ne pomeni, da sem v postelji do poldneva. Samo malo potegnem.

Vas Ana Ban zasleduje tudi zasebno?

Ja. Novinarka Ana, ki jo igram v nanizanki, je vedno nekje v senci, se skriva, jaz pa jo odganjam: “Bejž stran! Pejt na TV Dober dan!”

Ste v to vlogo vložili veliko sebe?

V vlogi Ane Ban poskušam biti zelo naravna, želim, da je to lik, za katerega lahko verjameš, da obstaja tudi v resničnem življenju. Ker na snemanjih tudi improviziramo, so kakšne reakcije povsem moje. Sicer pa za vlogo Ane Ban lahko rečem, da mi je že od vsega začetka pisana na kožo, z resnično Tjašo pa ima le malo skupnega. Večina ljudi me prav gotovo pozna po vlogi Ane Ban, čeprav počnem še mnogo drugih stvari. Je pač tako, če se pojavljaš na televiziji, ki je tako močan medij.

Kdaj vas je gledališče zastrupilo?

Ko sem prvič nastopala v mali šoli in recitirala Župančičeve Mehurčke. V začetku so me začarale lutke, kasneje odrske deske, ki kljub delu na televiziji ostajajo moja prva in prava ljubezen. Bila sem mirna, bolj plašna punčka in nisem vzbujala vtisa, da bom nekoč igralka.

Kako je bilo občutiti prvi pravi aplavz? So to mravljinci, je to jok?

Prvič sem se v profesionalnem gledališču preizkusila v igri Psiha in ob koncu predstave mi je šlo na jok. Prepričana sem bila, da nisem pokazala vsega, kar znam. Aplavz je vedno nagrada za trdo delo v gledališču, pika na i. V predstavi Psiha sem neznansko uživala, tudi občinstvo je predstavo vzljubilo.

V nanizanki TV Dober dan s Primožem Ekartom igrata par. Se je iz ljubezni pred kamero kaj posebnega zgodilo med vama tudi v zasebnem življenju?

Zasebno sva prijatelja. Včasih se tudi druživa, saj je njegovo dekle moja prijateljica in sošolka z akademije, in ker ve, kako stvari stojijo, ni na najino televizijsko razmerje prav nič ljubosumna. Sicer pa se nam je tudi ona pridružila in je nova članica ekipe TV Dober dan.

Kaj je najbolj romantična stvar, ki jo je fant naredil za vas?

Nikoli ne bom pozabila, ko me je fant peljal na morje, na jadranje, zame ujel veliko ribo in potem sva jo skupaj pojedla. Bilo je lepo, nadvse romantično!

Kako ste preboleli prvo ljubezen?

To ni bila nekajtedenska agonija, kakor se za prvo ljubezen spodobi. Minilo me je tako rekoč v hipu. Leta in leta mi je bil všeč neki fant, vendar se ni zmenil zame. Potem me je v osmem razredu končno opazil. V istem trenutku je moja zaljubljenost uplahnila in končala sem s tem obdobjem. A vseeno je bila to prva bolj močna ljubezen, taka, ko se mi je zdelo, da se mi v prsih kar nekaj trga.

Kakšen je moški po vašem okusu?

Moški po mojem okusu je nasmejan, iskren, zaljubljen vame in diši po morju.

Kako se znebite stresa? Si vzamete dovolj časa zase? Imate pred predstavami posebno metodo za odganjanje treme?

Stresa, ki mu pred premierami seveda rečemo trema, se ne znam iznebiti. Pred velikimi, zame pomembnimi premierami, do katerih čutim veliko odgovornost, mi ni pomoči. Vseeno poskušam z vročimi zeliščnimi kopelmi, sprehodi v naravo, ali pa grem na obisk k stari mami, kjer je toliko dobre volje in prava oaza miru, da enostavno pomaga.

Prijatelj mi je predlagal, naj v stresnih trenutkih opazujem svoj akvarij z ribami, češ da to neizmerno pomirja. Dokazano – to prav nič ne pomaga. Ja, tudi čas zase si vzamem: kupim si kakšen dober CD, pohajkujem po trgovinah, privoščim si testenine in solato, grem na Šmarno goro, na smučanje ...

Imate kakšno skrivno strast? Vem, da potem, ko boste to zaupali Cosmopolitanu, ne bo več skrivnost, ampak vseeno!

Moja strast, ki ni ravno skrivna, je nakupovanje knjig. Ure in ure lahko preživim v knjigarnah, listam, prebiram. Potem si privoščim dober roman, najnovejši modni časopis, eno kuharsko knjigo (na temo italijanske ali azijske kuhinje, pa tudi kakšne pregrešno dobre sladice so vmes). Skrivne strasti pa morajo ostati skrite, sicer niso več skrivne.

Na kaj ste pri sebi najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosna na svojo družino, na starše, na sestro, ki me imajo radi, me stoodstotno podpirajo in na katere se vedno lahko zanesem. Pa na tistih nekaj prijateljev, ki so od vedno in za vedno. Na to redko naletiš.

Koga najbolj občudujete?

Mamo in staro mamo. Obe sta lepi, srčni in dobri ženski, polni ljubezni, topline in v njuni bližini je neznansko lepo.

Kaj pri ljudeh okoli sebe najbolj cenite?

Iskrenost. Veliko dam na to človeško lastnost in rada slišim, da mi nekdo pove stvari take, kot so, brez olepšav. Čeprav včasih ljudje to težko prenesemo.

Pri kateri stvari nikoli ne varčujete?

Ne varčujem s smehom. Zelo zelo rada se smejim in tudi če ni vse tako, kakor bi si želela, da bi bilo, je vedno malo nad površino prostor za nasmeh na ustnicah. Včasih preveč varčujem s čustvi, ki bi jih morala izražati. V določenih trenutkih bi bila lahko bolj odprta, pa se bojim, da ne bi preveč pokazala – v skladu s filozofijo: manj se dam, manj pokažem, manj bom prizadeta.

Vaša najslajša razvada? Žensk se tako ali tako drži sloves, da se ne morejo upreti nobeni sladki preizkušnji. Kaj pa vi?

Ne morem se upreti sladoledu. Sem za klasiko – jagoda in čokolada. Med vso izbiro ledenih užitkov se vedno odločim za isto kombinacijo. Ko izbiram med okusi, se za mano nabira vrsta, dekle za pultom je že nervozno, ampak na koncu kljub silnemu premišljevanju vedno zmagata jagoda in čokolada.

Se tudi pri drugih odločitvah dolgo obotavljate in nazadnje pristanete tam kot ponavadi?

Težko se mi je odločati takrat, ko vem, da bo odločitev popolnoma spremenila potek dogodkov. Sicer pa zadeve samo dobro premislim.

Vam je kdaj žal, da je igranje nadomestilo atletiko?

Ni mi žal, vendar pa na ta šport nisem pozabila. Spremljam tekme, vedno navijam za Brigito Bukovec, kajti tudi sama sem namreč tekla čez ovire na sto metrov. Sem pa tekla v predstavi Matjaža Bergerja Die Traumdeutung (Interpretacija sanj). Vsi so bili fascinirani nad tem, da so me videli teči čez ovire.

Ste potrpežljivi?

Poskušam biti potrpežljiva, čeprav mi vedno ne uspe. Ne maram čakanja, želim, da se stvari dogajajo hitro, dinamično, in vedno prežim na nove, vznemirljive, še neznane stvari, ki vzbudijo v meni zanimanje, strasti.

V predstavi, ki jo je režiral Tomaž Štrucl, igrate ob enem najbolj zaželenih slovenskih rokerjev, Gregi Skočirju (iz glasbene skupine Big Foot Mama, op. p.). Kako je prišlo do vajinega sodelovanja v tej igri?

S Tomažem sem tokrat sodelovala že drugič. Kot režiser je izbral še Grego, ki je izjemno ustrezal liku v drami. Tako je nastala predstava Millenemy v gledališču Glej. Sodelovanje je bilo prijetno in naporno hkrati.

Nameravate služiti igralski kruh tudi v tujini? Imate že kakšne ponudbe?

Tujina me sicer mika, ampak bolj kot nadaljevanje študija oziroma izpopolnjevanje. Ponudb iz tujine nimam. Vsi vemo, kako trd je igralski kruh na tujem, in le redkim uspe, da se dvignejo med zvezde, zato o tem niti ne razmišljam, prej sanjam.

Vas mogoče mika tudi pevska kariera?

Ne, to pa res ne, čeprav bi rada zelo dobro pela, ampak jaz sem bolj za kaj drugega.

So vam soigralci na snemanju nadaljevanke TV Dober dan že kaj ušpičili?

Primož je tisti, ki vedno kaj ušpiči, da se potem ne morem nehati smejati in moramo ponavljati in ponavljati in ponavljati ... Ja, pa tudi Matjaž (igra pankerja Izidorja) povzroča krohote.

Brez česa ne bi mogli živeti?

Brez morja, dela in prijateljev.

Ste vraževerni?

Ja, sem, kar naprej trkam na les, pljuvam prek leve rame, ne žvižgam na odru ... Naporno je vzdrževati vsa ta vraževerja!

Katere človeške lastnosti vas najbolj spravljajo ob živce?

Sebičnost in neiskrenost.

Se pogosto prepuščate sanjarjenju? Ali trdno stojite na tleh, čeprav ste umetnica?

Stereotip umetnika je, da je sanjač. Jaz pa skušam stati na trdnih tleh, tako je pač najvarneje. Tu in tam pa se vseeno spustim v čarobni svet sanjarjenja in tam je vse čisto po moje, modro, dišeče, svetlo z okusom po sladkorni peni.

Andreja Freyer

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord