Tinkara Kovač: Glasbenica z zgodbo

“V eni od črtic Cirila Kosmača junakinja Tinka simbolizira srečo,” pove med pogovorom z nasmehom, s katerim jasno izraža, da je tudi sama v enakem obdobju. Domači in nekateri ožji prijatelji jo še kličejo Tinka, slovensko občinstvo pa jo pozna kot Tinkaro Kovač, izredno uspešno in ambiciozno glasbenico s Primorske.

31. 7. 2003

Dobitnica številnih nagrad, zelo izobražena mlada ženska, komaj 25-letna Tinkara, je po duši rokerica, kar ji pomeni več kot le glasbeno opredelitev, bolj življenjsko vodilo, ki združuje ustvarjalnost z racionalnim pogledom na svet. Kot taka tudi ruši stereotip o rokerjih, ki so obdani z opojnimi substancami, prav tako tudi ruši stereotip o svobodnem poklicu, ki ga ljudje navadno enačijo z izgubljanjem časa. Prav nasprotno – Tinkara verjame, da je vsak gospodar svojega časa. Sama v teh dneh barva svoj čas z oranžno barvo.

Tinkara, od prvega javnega nastopa na Veselem toboganu, na katerem ste ‘padli v uho’ velikemu mojstru Bojanu Adamiču, je minilo petnajst let. Odtlej je šlo le strmo navzgor. Je bilo prehitro?

“Beseda prehitro v tem kontekstu zveni malce negativno, zato bi zdaj raje rekla, da je vse potekalo zelo hitro. Glasba zame nikoli ni bila obveznost, ravno nasprotno; bila je igra, ki je ravno zaradi tega sčasoma postala moj način življenja, kar se trudim tudi ohraniti. Predvsem zato, ker je delo v glasbi poseben poklic, čustven in človeku izredno blizu. Seveda tistemu človeku, ki si tega želi. Spomnim se, da so se drugi otroci igrali, medtem ko sem sama vadila. In ko so se vrnili domov, sem jaz že znala en sonatni stavek več, kar me je zelo veselilo.”

Starši so v odločilnih trenutkih znali poseči vmes in niso dovolili, da bi vam kar koli ukradlo dragoceno otroštvo.

“Že takrat, ko bi morala iti v prvi razred, so se starši, čeprav sem bila po testiranjih že popolnoma pripravljena, odločili, da bom še eno leto doma, saj sem dopolnila komaj šest let. Želeli so, da se še eno leto igram … Druga odločitev, najbrž še bolj pomembna, je bila pred petnajstimi leti, ko se je ravno legendarni mojster Adamič sešel z mojimi starši in jim predlagal, da bi se družina preselila v Ljubljano, jaz pa bi pela v Cankarjevem domu in Operi. Jaz sem si takrat predstavljala (in še danes si tako predstavljam), da bi bila kot majhna Shirley Temple. Odločili so se, da ne.”

Na tistem omenjenem testiranju v prvem razredu ste na vprašanje, kaj si želite postati v prihodnosti, zelo suvereno odgovorili, da boste slaščičarka.

(smeh) “Res je, točno tako sem rekla. Na drugo mesto pa sem vseeno postavila glasbo. In zakaj sem rekla, da bom slaščičarka, vam najbrž tudi ni težko ugotoviti. Iz preprostega razloga, ker so mi od nekdaj všeč slaščice.”

Še danes so vam ljube čokoladne tortice, mar ne?

(smeh) “Oh, mhm, ne omenjajte jih …”

Izdali ste že štiri albume. V vsakem se je jasno odražal tako vaš glasbeni kot osebni razvoj. Je v resnici težko najti lastni glasbeni izraz?

“Če predpostavljamo, da je rok svoboden način razmišljanja, opazovanje sveta okrog sebe, v določeni meri tudi družbena angažiranost, je bila moja glasba vedno rok, tudi če sem igrala klasično glasbo. Rok je zame miselnost, določen izraz in način življenja. Kar se tiče glasbe, pa je zame znotraj roka mogoče raznovrstno dogajanje, kar je verjetno najbolj očitno prav pri mojem zadnjem albumu. Ko govorite o tej moji rasti, se mi zdi predvsem pomembno poudariti, da zdaj večinoma pišem vse sama. No, ne čisto vsega, pa vendar … Čeprav sem to potrebo začutila že pri drugem albumu, zdaj pri zadnjem albumu z naslovom O-range res lahko rečem, da je to to.”

Po prvem albumu Ne odhaja poletje, ki vas je izstrelil v nebo, je bilo treba vztrajati in spet ponuditi nekaj tega neba in zvezd svojim oboževalcem. Sledil je torej drugi album Košček neba. Zdi se mi, da je za vas najbolj značilno prav trdo delo.

“Ogromno časa posvetim svojim pesmim. Zadnji album je, denimo, nastajal eno leto. Še preden smo se sploh lotili dela, je bilo za mano na tone besedil, na tone zmečkanega papirja, listov, ogromno datotek v računalniku z različnimi posnetimi melodijami, iz katerih smo izluščili najboljše ... Konkretno pa je bilo vedno takole: od ponedeljka do petka sem hodila v šolo, poleg tega pa sem se ves čas posvečala glasbi (Tinkara se je že v drugem razredu vpisala v glasbeno šolo in se učila igrati flavto, kasneje je med drugim obiskovala džez šolo, op. p.).

Sicer pa se spomnim besed vrhunskega kitarista Tommasa Lame, pri katerem sem obiskovala tečaj za džez harmonijo in petje, ki je dejal: “Vi, glasbeniki, vsi, ki ste tukaj, imate talent, ja, ampak vi ste tudi mazohisti.” Saj, če pogledate, po osem ur na dan smo vadili en sam ‘rif’ … Je trdo delo, je, a jaz sem vedno videla pred seboj cilj. Prvi je bil ta, da interpretiram glasbo, ki jo je napisal nekdo drug, kasneje pa, da igram glasbo, ki bi predstavljala moj izraz, ki bi bila jaz sama.”

Tretji album je nastal z novo skupino in pri novi založbi. Imenoval se je Na robu kroga, ena od uspešnic na tej plošči je tudi pesem In sta šla. Kako občutite vsa ta odhajanja, razhajanja, poslavljanja?

“Še prej je bila pesem Grem, ki prav tako govori o tej tematiki, in sem jo tudi prvo napisala sama … Ne morem reči, da mi je vseeno, če se razidem s prijatelji, sošolci, z moškim, po drugi strani pa to doživljam tudi drugače. Prave vezi namreč ostanejo in pravi ljudje bodo vedno s teboj. In če to razvijam še naprej: prednost tega, da sem se tolikokrat poslavljala, je ravno v tem – to se bo slišalo strašno grdo – da sem spoznala res ogromno ljudi, ki so v končni fazi šli skozi nekakšno rešeto, in na koncu so ostali tisti pravi.”

V zadnjem albumu so besedila v glavnem vaša. Najbrž je to povezano z željo, da ste poleg glasu ljudem vedno želeli dati tudi zgodbo.

“Če doživiš ogromno stvari, to seveda želiš povedati tudi drugim ljudem. Če greš na neko potovanje, z veseljem organiziraš družabni večer in prijateljem pokažeš, kaj si prinesel sebi, kaj si prinesel njim, predvsem pa z ostalimi deliš spomine. Na ta način potovanje ostane za vedno živo. Enako je z izkušnjami, ki jih želiš ohraniti pri življenju. Druga stvar pa je, da se z glasbo in prek nje pozdravim. Torej s pripovedovanjem te zgodbe poteka neke vrste zdravljenje. V neki knjigi sem prebrala misel Dalaj Lame, ki pravi, da se o svojih težavah pogovarja z različnimi ljudmi, torej z ljudmi ne glede na izobrazbo in status. S tem obnavlja, kar je zanj pomembno, obenem pa duhovno in osebnostno raste.”

Zdravljenje je torej mogoče s pogovorom in z glasbo.

“Sama si vedno, že ko kupim album določenega glasbenika, vse preberem in poskušam ugotoviti, kaj je glasbenik želel povedati in kakšna je ta njegova zgodba. To, da poslušam glasbo, mi že poteši željo, še bolj pa se zadovoljim, ko potem odkrivam zakulisje tega glasbenika; kako razmišlja, kako živi. Nenazadnje je glasba za določene ljudi lahko filozofija.”

Zadnji album bi označila kot sinonim za svobodo. Nič več življenja med zemljo in zrakom. Obračun s preteklostjo in obenem letenje?

“Zdaj sem z nogami trdno na tleh in letim, ko je treba. (smeh) Ali pa sem nekaj metrov nad zemljo, a je tako, kakor sama hočem. Sem na zemlji in sem zgoraj, nad njo. Če pa vas album spominja na svobodo, mi je to zelo všeč. V besedilih ne želim biti zamorjena, ampak sprejemam stvari in ljudi take, kot so. Seveda pri tem nočem iti v skrajnosti in dopuščati, da z mano vsak dela, kot se mu zljubi. Na svet in vse skupaj skušam gledati z oranžnimi očali. V ljudeh in v sebi, v vsakem dnevu želim prepoznati dobro.”

Torej ste zdaj srečni?

“Res sem srečna.”

Zero-range pomeni v pilotskem žargonu tudi trenutek, ko je letalo tik pred ciljem. Na čem bi zdaj pristali?

(smeh) “Pristala bi na pomaranči, na tem albumu in odtod bi gradila naprej. S tem albumom sem si resno zastavila visoke cilje, upala sem stvari spremeniti; ne le na glasbenem področju, temveč v vsakem atomu sebe. To je cilj, ki ni pozabil na tisto, kar je bila Tinkara v preteklosti, in tako pesmi Ne odhaja poletje in Veter z juga še zdaleč nista drug planet. Druga stvar pa so glasbeni sodelavci in, kot pravijo Angleži, sem svoj glasbeni zemljevid zarisala še širše.”

Še dobro, ker bi sicer lahko kdo to, da ste tik pred ciljem, razumel, kot da greste v pokoj? (smeh)

“Včasih bi si kar želela ‘izležavati’ … (smeh) Moram reči, da sem s tem ‘zero-range’ hotela izpostaviti, da je to ničta razdalja, ki je zelo blizu cilja.”

Menda pa je pomembna pot, kajne?

“Točno to, čeprav je nadaljevanje tega reka, ki pravi, da ostaneš prazen, ko dosežeš cilj. Jaz pa moram povedati, da nisem prazna, saj ta album še vedno živi, čeprav sem z mislimi že pri naslednjem projektu.”

Zemlja, zrak, nekaj vmes. Tuje pa vam ni niti potapljanje?

“Pred leti sem bila v Avstraliji in se tam, na koralnem grebenu, turistično potapljala. Takrat sem se tako zelo navdušila, da sem se odločila, da naredim izpit, kasneje sem bila na kar nekaj lokacijah, na katerih sem se potapljala, na Baliju, v Piranu, v Dalmaciji …”

Pri vas je čutiti vse štiri osnovne elemente, tudi ogenj.

“Ja, vse se prepleta, čeprav menim, da sem bolj zemeljski človek, rdeče barve. Verjamem pa, da sem lahko tudi zračni, da se v meni skriva tudi nekaj sončnega, rumenega. Če pa to vse zmešamo, pride ven oranžna, ki mi je še najbolj blizu.”

Kaj pa vam pomeni modra barva?

“Morda mi predstavlja umirjenost in morje, ki je zame modro, znotraj te umirjenosti in stanovitnosti ustvarja nemir, ustvarjalni nemir. Ko pogledam morje, se mi zdi, da opozarja na to, da še nismo prišli do konca, da so še drugi svetovi, drugi cilji, da se vse nadaljuje, kar pomeni, da je vse mogoče, da lahko še več dosežemo, še dlje sežemo …”

Denimo, da lahko osvojimo druge svetove, morda planete. Vi bi menda kar pristali na odhod tja, na prvi obisk novo odkritega planeta?

“Upam, ja … To me je od nekdaj navduševalo. Vesoljci, vesoljske ladje … Verjamem oziroma upam, da so nekje v vesolju živa bitja in da se ne bo zgodilo tako, kot je prikazano v Mobyjevem videospotu, ki mi je nadvse všeč, in sicer, da vesoljčki pridejo na Zemljo, a ker so tako majhni, jih kljub tablam, na katerih piše ‘Ej, tukaj sem,’ nihče ne opazi.”

Vaše sodelovanje z Andreo Flegom je poleg uspešnega sodelovanja pri albumu obrodilo več sadov – bolj žarite tudi kot ženska.

“Dejstvo je, da sem našla nekoga, s komer se enostavno dobro počutim. Tako je najbrž pri vseh ljudeh. Če so zadovoljni doma, so prav gotovo zadovoljni tudi pri vseh drugih stvareh, ki jih počnejo. To je predpogoj za vse. Lahko imaš medalje in nagrade, a če tega ne moreš z nikomer deliti, je ta sreča … To ni več sreča. To je samo fasada.”

Bi to z moškimi lahko imenovali varnost?

“Varnost v tistem smislu, da smo z nekom, ki nas ima rad takšne, kot smo. To pomeni, da smo lahko, kakršne smo, in to je tisto, kar je pri tem najdragocenejše.”

Njeni štirje grehi

Vsak človek, tudi najbolj vesten, marljiv, urejen, ima svoje slabosti. Tinkara je za Cosmopolitan priznala svoje štiri najslajše razvade.

1. Čokolada

Že kot majhna punčka je ugotovila, da želi postati slaščičarka. Zakaj? Ker je preprosto imela rada slaščice. Ljubezen do čokolade je ostala do danes.”

2. Mehka blazina

Tinkara pove, da jo obožuje, vendar pa na njej redko počiva toliko časa, kot bi si želela, saj meni, da bi s tem izgubila preveč dragocenega časa.

3. Potovanja

Tinkara veliko nastopa, nekateri o njej celo povedo, da spada med deloholike. Poleg poti, ki so povezane z njeno kariero, pa si večkrat pokloni kakšno zanimivo potovanje tudi za svojo dušo.

3. Maratonski spanec

Potovanja, novi ljudje in delo človeka utrudijo. Tinkara ima recept, kako nadoknaditi izgubljeno energijo: “Privoščim si maratonski spanec, ne da bi se pri tem obremenjevala z izgubljenim časom.”

Vesna Tripkovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri