Tim Urbanya: “Če ne bi bil didžej, bi bil pilot”

Mariborčan Tim Urbanya že desetletje redno meša glasbo v naših najbolj vročih klubih in na festivalih, delovno pa obiskuje tudi soseščino. Po petih letih ustvarjanja radijske oddaje Rush Hour se je oktobra z Radia Center preselil na Val 202, ki je tako spet dobil redno tedensko oddajo z elektronsko glasbo.

Tim Urbanya (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
6. 12. 2014

Se še spomnite, kdo je bil vaš prvi intervjuvanec?

Saj veste, kako pravijo: prvega ne pozabiš nikoli. (smeh) Prvi intervju za Rush Hour sem posnel s Ferryjem Corstenom, sledili pa so Paul van Dyk, Avicii, Martin Solveig, Dimitri Vegas & Like Mike, Fedde Le Grand, Above & Beyond in mnogo drugih.

V katerem pa ste najbolj uživali?

V pogovoru s Paulom van Dykom. Pri ustvarjalcu z dolgoletnimi izkušnjami, kot jih ima on, ne dobiš nejasnega odgovora. Takoj se opazi, da človek dobro ve, kaj počne, in da je velik profesionalec. V nasprotju z Aviciijem, ki sem ga očitno ujel v napačnem trenutku. Bil je zelo skop z odgovori, nejasen, neodločen ... ali pa samo nezainteresiran.

Se je s premikom na Val 202 vaše delo zelo spremenilo?

Da. Vsebinsko in logistično. Na komercialnem radiu veljajo nekatera pravila, a je vse bolj svobodno, da se jih upogibati in nihče se ne razburja, če kdaj skrajšaš kakšen ovinek. Na RTV Slovenija pa je treba biti bolj dosleden. Držati se je treba nekega nivoja kvalitete. Rush Hour je kot format s transformacijo v RH 202 doživel osvežitev, a duša ostaja ista. Še vedno jaz izbiram glasbo, pripravljam intervjuje, se dogovarjam za gostujoče mikse in vse skupaj povezujem. S selitvijo sem moral oddajo malo zvočno razširiti in se posvetiti tudi nišnim žanrom, smo pol ure krajši, kot smo bili prej, zelo velika razlika pa je tudi v tem, kako resno oddajo spremljajo ljudje na radiu.

Kdo so vaši vzorniki?

Petu Tongu se najbrž ni mogoče izogniti ali pač? Mislim, da je Pete Tong vzornik večine ustvarjalcev glasbenih oddaj z elektronsko glasbo. Njegov Essential Mix je res nekaj posebnega, sploh zame, ki ga spremljam že več kot desetletje, ima res posebno vrednost.

Se še spomnite prve vinilne plošče, ki ste jo kupili? Jo še imate?

Seveda, moje vinilke bodo vedno ostale v mojem arhivu. To je del mene, moja zgodovina. Priznam pa, da sem v obdobju, ko se je vse skupaj digitaliziralo, resno razmišljal, da bi zbirko prodal, a sem vesel, da se nisem odločil za ta korak. Nisem prepričan, katera plošča je bila prva, je pa med prvimi vsekakor bila kakšna izdaja dobro poznane britanske house založbe Defected.

Val 202 se je izkazal s številnimi prenosi vseh mogočih dogodkov, ne spomnim pa se, da bi se v zadnjih 20 letih podal v klub. Je bilo odgovorne težko prepričati o projektu RH 202 Live?

Pravzaprav je bilo vodstvo precej navdušeno nad idejo, da bi nekajkrat letno izpeljali oddajo v živo iz slovenskih klubov. Vesel sem, da imajo takšne ideje močno podporo odgovornih na radiu.

Ko je elektronska glasba postala pop, so didžeji postali zvezdniki. Jih je bilo težje loviti, ko so bili v podzemlju, ali zdaj, ko so milijonarji?

Absolutno težje je zdaj, ko je vse skupaj postal srednji tok, predvsem s tistimi, ki so to postali čez noč, oz. 'one hit wonderji', s temi je najtežje. Obnašanje nekaterih superzvezd, ki še niso dopolnilie 20 let, je primerljivo z Justinom Bieberjem, medtem ko si legende, kot je Carl Cox ali Paul van Dyk, z veseljem vzamejo 20 minut ali pol ure za intervju.

Kaj bi počeli, če ne bi bili didžej?

Najbrž bi se izšolal za pilota. To je ena od želja, ki se skrivajo v meni že od otroštva.

Boste naraščaj vpisali v glasbeno šolo, da se nauči igrati klavir, ali mu boste raje kupili program za ustvarjanje in vrtenje elektronske glasbe?

Najbolj si zamerim, da nisem poslušal staršev in se naučil igrati kakšnega inštrumenta. Upam, da moji otroci ne bodo tako trmasti, kot sem bil jaz. Najprej klavir, potem pa Ableton ali kaj podobnega.

Kaj bi svetovali najstniku, ki se je odločil, da bo postal svetovno znan didžej? Ali sploh obstaja kakšen splošen recept za uspeh?

Tisti, ki se je odločil, da bo to počel, ker želi postati svetovno znan didžej, naj si raje najde kakšen drug izziv. Če pa to počne, ker obožuje glasbo, se mora zavedati, da ga čaka ogromno odrekanja in trdega dela, preden bo zadeva obrodila sadove. Malo je takšnih, ki jim je uspelo z danes na jutri. Pristop, ki prinaša rezultate, pa je, da si v nečem edinstven in ne kopija. Samo tako lahko zasvetiš iz te poplave glasbe in didžejev.

Napisala: Andreja Korenčan za revijo Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri