Tim Roth: "V Hollywoodu ni nič naravno"

Čeprav je angleški igralec Tim Roth odigral številne uspešne vloge, med drugim tudi Archibalda Cunninghama v filmu Rob Roy, ki mu je že leta 1996 prinesla ugledno britansko nagrado BAFTA ter nominaciji za oskarja in zlati globus, je širšemu občinstvu še vedno najbolj znan kot dr. Cal Lightman v seriji Laži mi. 

Igralec je postal zaradi šolskega nasilneža (foto: Profimedia) Profimedia
14. 12. 2014

Tim Roth je igral v več kot 90 bolj ali manj uspešnih filmih in televizijskih serijah, leta 1999 se je preizkusil tudi kot režiser, in sicer v odlični drami Vojno območje, a tu se njegove ambicije še zdaleč ne končajo.

O tem je med drugim govoril tudi v številnih pogovornih oddajah na najrazličnejših ameriških televizijskih mrežah, ki so želele, da bi bil njihov posebni gost prav igralec, čigar vloga v kriminalni dramski seriji Laži mi, ki so jo predvajali med letoma 2009 in 2011, je dvignila toliko prahu.

Laži mi

"Paradoksalno je, da sem v zasebnem življenju pravo tele, ko gre za odkrivanje laži. Čeprav nisem v cvetu mladosti, sem še vedno nagnjen k temu, da verjamem ljudem, kar kaže, da nisem dovolj zrel, ali pa, da sem preprosto neumnejši, kot sem pripravljen priznati. Po drugi strani pa sem igralec, kar pomeni, da je moje delo, da lažem, da čim bolje prepričam igralce, da sem nekdo drug. Življenje te očitno zelo pogosto pripelje v absurdne situacije," je nekoč priznal brez pomislekov. Znaki, da bo v življenju tako ali drugače 'nekdo drug', so se začeli pojavljati že v njegovem ranem otroštvu.

Timothy Simon 'Tim' Roth se je rodil 14. maja 1961 v londonski četrti Dulwich, in sicer družini, ki je do štiridesetih let prejšnjega stoletja nosila drug priimek.

Njegov oče Ernie, novinar, slikar in član komunistične partije Velike Britanije, je namreč potoval v različne kraje, kjer Britanci niso bili priljubljeni, zato je v želji, da bi se izognil neprijetnostim, svoj tipični britanski družinski priimek Smith nadomestil z Roth.

Timova mama Ann je kot slikarka predavala likovno vzgojo v neki londonski šoli in tudi sina že od malih nog usmerjala k slikarstvu. Na njeno veliko srečo je imel Tim dejansko umetniško žilico, že v osnovni šoli je kazal nadarjenost za kiparstvo, za katero je dolgo mislil, da bo njegovo življenjsko poslanstvo. Šolanje v Londonu pa zanj žal ni bilo preprosto.

Poteza, ki mu je spremenila življenje

Bil je zadržan, zaradi skromne telesne višine pa je Tima, ki s 170 centimetri tudi danes ne spada ravno med najvišje moške, mučila izrazita negotovost. Zaradi tega je seveda postal lahka tarča šolskih nasilnežev, ki se jih je - kot je priznal pozneje - poimensko spominjal celo 30 let pozneje. No, eden od teh nasilnežev pa je nevede vendarle storil nekaj dobrega zanj.

V želji, da bi ga spravil v situacijo, v kateri bi bil še bolj izpostavljen zasmehovanju, ga je nagovarjal, naj se prijavi za sodelovanje v šolskem muzikalu Dracula Spectacular, kar je Tim - v največji meri iz strahu, da bi z zavrnitvijo izzval nov val gneva nasilnežev - tudi storil. Izkazalo se je, da je bila prav to poteza, ki mu je povsem spremenila življenje. Na bolje, seveda.

"Imel sem takšno tremo, da sem se pred nastopom dobesedno polulal v hlače. Toda predstava je bila tako dobro sprejeta, da sem po njej postal 'faca' v šoli, vse moje frustracije pa so nekako izginile. Še več, postal sem bahat, delal sem se blazno pomembnega, začel sem kaditi, eksperimentirati z lahkimi mamili, obiskovati pivnice, skratka, vedel sem se kot prava budala," se spominja.

Londonski Camberwell College of Art, na katerem je začel študirati kiparstvo, je kmalu zapustil in se na vse pretege trudil čim prej dokazati, da ima potencial, na katerega filmski ustvarjalci lahko računajo.

Veliko pozneje, leta 2002, je priznal, da je v tistem obdobju nadobudno pisal pisma svojim najljubšim režiserjem Francisu Fordu Coppoli, Stanleyju Kubricku, Martinu Scorseseju in Françoisu Truffautu, v katerih jim je sugeriral, da lahko računajo nanj, če bodo kdaj potrebovali kakovostnega britanskega igralca.

Čeprav se je pozneje izkazalo, da je eden od teh režiserjev shranil njegovo pismo in ga dejansko angažiral v svojem filmu, je do njegove igralske potrditve preteklo še veliko vode.

Prva vloga

Prvo vlogo je dobil leta 1982, ko je v televizijski kriminalni drami Made in Britain upodobil agresivnega obritoglavca, že tri leta pozneje pa je bil za vlogo v kriminalni drami The Hit nominiran za nagrado BAFTA v kategoriji najboljšega novinca.

Tim

Pri 25 letih mu je BBC ponudil vlogo v seriji King of the Ghetto, po tem, ko je v domovini posnel še nekaj filmov in nastopil v približno desetih uspešnih gledaliških predstavah, pa se je zanj začel zanimati sloviti ameriški filmski režiser Robert Altman. Ta mu je leta 1989 kar brez avdicije namenil vlogo slikarja Vincenta van Gogha v biografski drami Vincent & Theo.

Njegova selitev v ZDA je predstavljala veliko prelomnico:

"Ni bilo lahko sprejeti odločitve. Ne glede na to, kako zelo vsi skupaj to zanikamo, je Hollywood središče svetovne filmske industrije, in če ti je res veliko do uspeha, moraš oditi tja. Igralci v Veliki Britaniji v večji meri životarijo, tu in tam odigrajo kakšno pomembno vlogo, a pokojnino večinoma dočakajo kot iztrošeno blago iz povprečnih žajfnic ali pa si zadovoljno manejo roke, če dobijo dolgotrajen angažma v kakšni policijski televizijski seriji. Seveda obstajajo tudi izjeme, a to je pravilo. In to sem dojel že pred tridesetim. Seveda ne zato, ker bi bil genij, ampak zato, ker sem bil večno brez pare v žepu, stalno v dolgovih."

Na srečo pa je Tim že kot zelo majhen deček usvojil veščino, ki jo je iz gole radovednosti dolga leta vztrajno izpopolnjeval - imitiranje različnih naglasov, med drugim tudi pogosto zelo zahtevne variacije britanske, ameriške, avstralske in kanadske angleščine, kar mu je velikokrat pomagalo, da je dobil določeno vlogo.

Prva neposredna ameriška izkušnja v njegovem življenju pa vendarle ni bila povezana s filmom. Leta 1983 je namreč spoznal Američanko Lori Baker, s katero se je zapletel v burno razmerje, ki pa ni trajalo dolgo.

Potem ko se jima je leta 1984 'nenačrtovano, a na veliko srečo', kot trdi Tim, rodil sin Jack, sta se po hitrem postopku odtujila. Res pa je, da nikoli nista povsem prekinila stikov, in sicer prav zaradi sina, ki ga oba obožujeta. Po rojstvu Jacka, ki je danes uspešen igralec, je Tim korenito spremenil svoj sistem življenjskih vrednot:

"Ko sem ga prvič vzel v roke, sem bil ves iz sebe od sreče! Bil je tako majhen, krhek, povsem odvisen od naju, jaz pa sem bi pripravljen storiti vse, kar sem lahko, da bi mu bilo dobro. Pravzaprav me je najbolj presenetila prava ploha nežnosti, ki sem jo prvič občutil s takšno intenzivnostjo."

Čeprav mu je Hollywood na stežaj odprl vrata, je bil še nekaj časa pogost potnik na letalih na relaciji Los Angeles-London. To se je spremenilo, ko ga je pod svoje okrilje vzel režiser in igralec Quentin Tarantino, ki mu je leta 1992 ponudil vlogo gospoda Orangea - Freddyja Newandyka v kriminalni drami Stekli psi.

Tim

"Obožujem Tarantina. Je noro zabaven, hkrati pa je največja koncentracija človeškega ega, ki sem jo kdaj srečal," je po premieri omenjenega filma poln vtisov izjavil Tim.

Očitno je bilo navdušenje obojestransko, saj ga je Tarantino dve leti pozneje ponovno angažiral, in sicer v svojem najbolj znanem filmu, kriminalni drami Šund. Že leto dni pozneje je Tim zaigral v še eni njegovi uspešnici, komediji Štiri sobe.

Tim

K njegovemu vrtoglavemu uspehu na drugi strani velike luže pa je vendarle največ prispevala vloga v na začetku omenjeni biografski akcijski avanturi Rob Roy, v kateri je leta 1995 igral v družbi že uveljavljenih igralskih imen, kot so Liam Neeson, Jessica Lange in John Hurt, ter osvojil niz slovitih priznanj, med drugim tudi njemu najljubšo nagrado BAFTA, ter nominaciji za zlati globus in za oskarja v kategoriji najboljšega igralca v stranski vlogi.

Tim

Čeprav ga po uveljavljenih hollywoodskih standardih ne bi mogli uvrstiti ravno med lepotce, je po seriji uspešnih filmov postal izredno popularen med Američankami, ki se jim zdi njegov britanski naglas neverjetno seksi.

Priložnost, da ga ima samo zase, pa je pravočasno zgrabila ameriška modna oblikovalka Nikki Butler, s katero se je 25. januarja 1993 sprehodil do oltarja.

Tim

Tim je sicer dolga leta ostro napadal institucijo zakona in celo sodeloval v kampanjah proti tistim, ki v zakonu vidijo garancijo za osebno in družbeno stabilnost, a vse skupaj se je korenito spremenilo prav v trenutku, ko je spoznal Nikki.

"Ljudje običajno pravijo, da si želijo z neko osebo preživeti preostanek življenja. Ko sem zagledal Nikki, sem vedel, da si ne želim preživeti niti enega dneva brez nje," je igralec pojasnil po poroki v Belizeju, majhni srednjeameriški državi ob Karibskem morju.

Poroka je bila neformalna, potekala je v vaški cerkvi, slavje pa se je končalo z nočnim kopanjem nekaj povabljencev. Parček je leta 1995 razveselilo rojstvo sinčka Timothyja Hunterja, že naslednje leto pa je na svet prijokal še en fantič, Michael Cormac.

Tim

Tim se je s sinovoma ponosno sprehajal, ju učil voziti kolo in se z njima zabaval na igriščih, res pa je, da je že pred rojstvom prvega otroka sprejel varnostni ukrep, ki je med ameriškimi igralci čedalje pogostejši - odselil se je iz Los Angelesa.

"V Hollywoodu ni nič naravno. Tam imaš občutek, da je vse plastično, od vrta okoli hiše do pice v restavraciji. Preden sta se rodila otroka, me to ni tako zelo motilo, ko je Nikki prvič zanosila, pa sem poiskal stanovanje v New Yorku," je pojasnil selitev iz sončnega mesta angelov v ne tako zelo sončno Veliko jabolko.

Tim med drugim slovi tudi po neusmiljeni samokritičnosti. Ko ga je nekoč neka televizijska voditeljica vprašala, ali meni, da je zvezda, je povsem iskreno bruhnil v glasen smeh:

"Lepo vas prosim, kakšna zvezda neki? Celo osnovno šolo so me zaradi izbuljenih oči klicali žabec, neka moja prijateljica pa mi je rekla, da hodim kot lutka iz cunj."

Na njegovo srečo pa tako zelo kritični do njega niso bili režiserji, ki so ga čedalje pogosteje uvrščali v svoje ambiciozne projekte, za katere so potrebovali odlične igralce. In tako je imel Tim v začetku novega tisočletja vse več dela, ki pa se mu je še kako izplačalo, saj je bil za vlogo Thada v znanstvenofantastični akcijski avanturi Planet opic nominiran za več prestižnih nagrad.

Šele leta 2007, torej po tem, ko je sodeloval že s številnimi uglednimi filmskimi ustvarjalci, pa je izvedel, da je Francis Ford Coppola pazljivo shranil pismo, ki mu ga je poslal pred davnimi leti in v katerem mu je kot mlad in obetaven igralec ponujal svoje usluge.

Coppola ga je na to spomnil po avdiciji za vlogo v zgodovinski fantazijski drami Youth Without Youth, v kateri je Tim sijajno odigral vlogo profesorja lingvistike Dominica Mateia.

Tim

Resnici na ljubo se je film v Evropi izkazal veliko bolje kot v ZDA, a je bil glavni igralec deležen najboljših kritik z obeh strani oceana. Kljub kakovostnim filmom, v katerih smo ga lahko gledali, in tudi zelo uspešnemu režiserskemu prvencu Vojno območje pa se mu še vedno ni uspelo znebiti kronične igralske bolezni - paranoičnega straha, da bo ostal brez dela:

"Groza me je ob misli, da me nekega dne nihče več ne bo angažiral. To ni vprašanje eksistence, zdaj mi ni treba več skrbeti zanjo, a moje nočne more zato niso nič manjše. Edina tolažba, če se temu sploh lahko tako reče, je spoznanje, da je med igralci to zelo razširjen sindrom."

Že leta 2009 pa se je izkazalo, da si lahko oddahne. Dobil je namreč vlogo v priljubljeni seriji Laži mi, ki jo je predvajala ameriška televizijska mreža Fox in ki odstopa od klišejev. Tim je bil na začetku sumničav in je po krajši preučitvi scenarija celo zavrnil vlogo dr. Cala Lightmana, psihologa, ki je skoraj do popolnosti razvil veščino tolmačenja nezavednih premikov mišic obraza in telesa, ki razkrivajo, kdaj ljudje lažejo.

Šele po vztrajnem nagovarjanju scenarista Samuela Bauma je še enkrat proučil scenarij in vendarle sprejel vlogo:

"Odločitev je bila kompulzivna. Imel sem izkušnje z delom na televiziji, to mi ni predstavljalo nobene težave, a v tistem obdobju sta moja sinova zakorakala v najstniška leta in odločilno se mi je zdelo to, da sem s tem angažmajem dobil več časa za druženje z njima, kar je pri snemanju filmov praviloma drugače."

Paradoksalno pa je, da je največji zvezdnik serije Laži mi v času, ko je bila ta še zelo vroča, brez oklevanja priznal, da še vedno ni sposoben ugotoviti, kdaj ljudje lažejo in kdaj govorijo resnico:

"Če me moja sinova, stara 16 in 15 let, lahko še vedno prineseta okoli, potem sem verjetno totalno brezupen primer. " To, da ne zna razkrinkati laži drugih ljudi, pa pravzaprav sploh ni pomembno. Pomembno je, da - ko gre za igralstvo - Tim po enoglasni oceni kritikov in gledalcev 'laže' popolno.

Napisal: Tim Jeras za revijo Story

Značke: Roth tim

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri