Tanja Ribič: Muza plemenitosti, lepote, sprave

Koga njeno ime še ni srečalo? Pred kom se je skrilo to, da je s pesmijo Zbudi se zastopala Slovenijo na Evrosongu ali svojega soproga spremljala na podelitvi oskarjev? Komu ta lepotica ni padla v oči? Tanja Ribič – zmagovalka življenja, diplomirana igralka, pevka, soproga in mati, umetnica …

30. 10. 2003

Na letošnjem Festivalu slovenskega filma je med projekcijami filmov, tudi tistih, ki jih je pozneje nagradila strokovna žirija, občinstvo celo zapuščalo dvorano, pri Kajmaku in marmeladi, v katerem igrate glavno žensko vlogo, pa je v dvorani celo zmanjkalo stolov …

Kaj res? Tega nisem vedela. Videla sem le, da je bila pri nas dvorana nabita, in domnevala, da je bilo na vseh projekcijah tako. “O, poglej, kako lepo! Po toliko letih se Festival vrača v Celje in ljudje, sestradani dogodkov, to budno spremljajo, bučno prihajajo v dvorane,” sem si rekla. Izvedela sem, da nekateri niso mogli več kupiti vstopnice za našo projekcijo. Delali smo film za ljudi in dobili najdragocenejšo nagrado. To nas je v vseh pogledih razveselilo, saj na festival pridejo filmski sladokusci z vseh koncev Slovenije ...

Ali ste po bučnem odzivu dvorane na vašo projekcijo pričakovali nagrado občinstva?

Najprej ne. Ko pa smo prišli iz dvorane in so nam rekli: “Veste, da takšne reakcije občinstva ni bilo še nikjer?” smo se nadejali te čudovite nagrade. Žal mi je, da je zaradi obveznosti nismo mogli sami prejeti, tudi producent se ni uspel zahvaliti občinstvu in županu. Iz srca se zahvaljujem županu Celja za 500.000 tolarjev nagrade, namenjene nadaljnji promociji našega filma, in občinstvu, da so nas ocenili s skoraj samimi peticami.

Kakšna je vaša ocena Kajmaka in marmelade?

Bojim se, da ustvarjalec pogosto izgubi kritično distanco do lastne kreacije, zato bi bilo neumno, da bi hvalila naš film. V njem nisem le igrala, temveč sem spremljala vse faze njegovega nastajanja. Sicer igralci, ko film prvič vidijo, vedo, ali je dober, a sama tokrat svoje ocene ne upam razkriti. Povem lahko le, kaj se je zrcalilo v tistih, ki so si naš film ogledali, ko smo ga v različnih fazah testirali, da bi se prepričali, ali gre pravo pot. Ko smo jih prvič domov pripeljali sedem, ki se ne ukvarjajo s filmom, in jim pokazali Kajmak in marmelado, nam je prvič zrasla samozavest.

V Sarajevu nas je po premieri bučno pozdravilo 2.500 ljudi, na svetovni premieri v tamkajšnjem Narodnem gledališču pa smo doživeli stoječe navdušenje.

Ali se vam je kdaj zdelo, da so zaradi vaše telesne lepote kritike prezrle vašo igralsko nadarjenost, odlično igro?

Ne, kritiki v gledališču ne. Igralec je na odru kot na pladnju, hitro se razkrinka tudi njegova vsebina. No, morda sem krivično kritiko na račun svoje igre občutila, ko sem se ukvarjala s petjem – češ da je petje moj beg od igre, ker me ta ne zadovoljuje ali pa celo ker nisem dovolj dobra igralka ... Zame je bilo le zabaven izlet, izpolnitev otroških želj, nič drugega. Mogoče sem s tem nehote škodovala svoji igralski karieri, a le v očeh površnega opazovalca.

Pevsko pot ste končali ali zamrznili?

Ne. Posnela sem dve zgoščenki, nastopila na Evrosongu, okusila standardne glasbene reči – to me ne zanima več. Petje pa absolutno še, ker ga imam v sebi. Meni duša poje, moram jo izpeti. Tudi v Kajmaku in marmeladi pojem – Loša me je izbral za lead vokal. V filmu je tudi scena, v kateri me na zabavi prepričajo, da svojemu očetu, s katerim sem sprta, zapojem S’noč’kaj sem na vasi bil.

Takšna priložnost je za igralca odlična: upodobiti človeka, ki mora nad kranjskimi klobasami, kračami, kislim zeljem veseli družbi za mizo zapeti S’noč’kaj sem na vasi bil, v želodcu pa ima veliko bolečo kepo. In sicer z minimalnimi izraznimi sredstvi. Zame je vedno velik izziv prikazati veliko čustev s čim bolj dokumentarno, minimalistično igro.

Že pred tem ste z njo – govorico oči in mimiko – menda spominjali na Meryl Streep …

To pa je kompliment, kajneda. Spomnim se, da je to prvi izjavil Jane Kavčič po snemanju Nepopisanega lista. Če moje oči vsaj pol toliko povedo kot njene ... Sicer pa, tudi v gledališču se trudim igrati čim bolj realistično, da resnica pride do gledalca.

Kaj počnete, ko ničesar ne počnete?

O, učim se počivati, mirovati. Zalotila sem se namreč, da se v prostem času bojim, da takrat nisem koristna. Vpisala sem se v tečaj joge. Želim se je čvrsto oprijeti, saj v tem, da človek najde mir v sebi, vidim največjo srečo.

Se zavarujete z masko, preden stopite na ulico?

Ne, mask ne uporabljam, le včasih se zaprem. Ker sem občutljiva in ranljiva, se poskušam zaščititi pred zunanjimi vplivi in si utrditi oklep.

Iz česa izvira vaša preprostost?

Morda bi kdo rekel, da nisem preprosta – ker me napade z banalnostmi ali s plehkimi vprašanji in se zaprem. Če je človek preprost, mu pokažem sebe. Neumno, nepotrebno, zamudno se mi zdi zapletati življenje in mistificirati samo sebe. Pa komu se to sploh še ljubi?!

Kaj je slava?

Stranski produkt nekaterih poklicev, nič drugega. Eden zboli na pljučih, ker dela v cementarni, drugi dobi ocenjujoče poglede, ker je bil nekajkrat na televiziji. In s tem mora živeti. Za ljudi, ki tega niso okusili, je slava verjetno izključno pozitivna okoliščina. Običajno je predmet poželenja, ko je nedosegljiva. Proti priljubljenosti pa nimam nič.

Ali vam je slava prinesla tudi iskrene ljudi?

Prinesla mi je predvsem veliko poznanstev in zanimivih ljudi. No, v Sloveniji bi težko govorila o slavi, gre bolj za poznanost. Slava se šteje v milijonih.

Kako skrbite za svojo lepoto?

To, da se ne zredim, so geni in moj značaj – težko mirujem. H kozmetičarki ne hodim, enkrat sem bila pri pedikerju. Uporabljam vsakdanjo kozmetiko, ničesar posebnega.

Ali sledite modi ali je vaš osebni slog vaša kreacija?

Od okolice se ne moreš izolirati, to pomeni, da sem tudi sama nehote vsaj delno produkt splošnih trendov. Znotraj modnih smernic poiščem svoj prostor, dodam svojo noto, sklepam kompromise. Rada imam nevsiljiva oblačila, v katerih se dobro počutim in sem si všeč. Ne maram pa, da garderoba dela iz človeka atrakcijo.

Kdo so vaši prijatelji?

V Teatru 55 smo vsi prijatelji, kar mi veliko pomeni. Ustvarjamo predstave, ki jih sami izbiramo, vsi pa delamo vse. Ne želimo se dokazovati, ampak ljudi nasmejati, in v tem uživamo. Čudovite prijatelje imam, nekatere še iz otroštva, iz Trbovelj. Dobro prijateljico imam tudi v svoji soseski, njena hči pa je najboljša prijateljica moje Zalike. Z Djurom delim prijatelje od vsepovsod, tudi iz Sarajeva. Če on začuti človeka, ga vzljubi. In njega ljudje ali ljubijo ali sovražijo. Nenehno spoznavava ljudi, ki so nama blizu, kot da bi jih poznala vse življenje.

Nedavno sva na primer tri krasne dni preživela pri Sabrini Ferilli v Rimu, trenutno najbolj priljubljeni italijanski igralki, ki jo je ¤uro spoznal pozimi na snemanju. Joj, Italijani so tako neposredni. Tudi pri nas doma je soba za goste vedno polna …

Kako hči Zala sprejema vse, kar prinaša poklic njenih staršev?

Normalno, to je pač vrsta službe. Nič je posebej ne moti, niti najmanj pa navdušuje. Z nama gre na vajo, tam pa se zabava. Le tega, da kdaj pademo fotografom v roke, ne mara pretirano.

Torej ni medijski otrok …

Sploh ne, ali pa je še premajhna. Obiskuje prvi razred, vsak dan me osupne s kakšno novo zvijačo iz šole. Uživam, ko opazujem, kako šola pospešuje njeno zorenje.

Kako se počutite v materinski vlogi?

Raje bi rekla: v družinski vlogi, ne le materinski, saj mi enako veliko pomeni, da sem žena. Mi trije smo izjemno povezani in smo veliko skupaj. In to – vem, da bo zvenelo kot floskula – je zame najvišje, za tem pa dolgo ni ničesar. Otroci so naše plačilo za minljivost in vse, kar prinese čas. Upam, da bom imela še kakšnega otroka.

Kakšna mama ste?

Poskušam biti stroga, ampak delam napake kot vse mame, ki smo zaljubljene v svoje otroke – nismo dosledne. Otroka okaramo, naslednjo sekundo pa to obžalujemo ...

Ali ste se kdaj ukvarjali z manekenstvom?

Ne, na to sploh nisem pomislila. Gledališče me je že zgodaj posrkalo. Ne vem, kaj pravzaprav dekleta pri tem tako privlači. Sicer pa, da bi vse stavili le na zunanjost, hvala lepa, lepota nam je tako ali tako le naposodo.

Kakšno vlogo igrajo Trbovlje danes v vašem življenju?

To je zelo osebna zgodba … Skorajda se bojim iti tja, bojim se, da bom umazala podobo idealnega otroštva v črnih Trbovljah. Strah me je tudi zato, ker vidim, da v tamkajšnjih socialnih razmerah ljudem ni rožnato. Zapirajo rudnik, odpuščajo delavce, tovarne umirajo ena za drugo – vse to budno spremljam in mi leži na duši. Ob vsaki tovarni, ki umre, me stisne pri srcu, saj se zavedam, koliko ljudi bo spet brez zaslužka.

To je malo drugačna zgodba, kot jo živimo v Ljubljani, kjer si zatiskamo oči pred socialno ogroženimi območji. Djuro je zadnjič posnel neko starogradsko pesem, ki opisuje, kako se boji iti v svoj kvart, ker je slišal, da so zrušili njegovo hišo – očitno imava precej podobno zgodbo, tudi njega zelo boli, ko gre v Sarajevo –, in vsi v studiu, celo tamburaši, ki so ga spremljali, smo podlegli čustvom nostalgije.

Ali ste okusili opazke, ker ste se poročili z režiserjem in uspešnim igralcem?

Da, a to je bilo šele v drugem planu – v prvem pa, da imam Bosanca. Zame je bilo to obrobnega pomena, saj sva se tako zelo ujela; lažje je zadeti milijon eurov na loteriji, kot najti partnerja, ki se ti prilega na dušo.

Zasebnost skrivata, branita pred javnostjo?

Sama sem bila na začetku prostodušna in precej bolj odprta za novinarje kot Djuro, ki je zgodaj okusil popularnost in njene slabosti. Že ko sem ga spoznala, se je tega bal in čutil rahel odpor do novinarjev – bil je korak pred menoj. No, ko so tudi mene ošvrknili, sem se naučila, da je intimni svet najbolje čuvati zase. Pozneje sem videla, kako živijo pravi zvezdniki, ki jih poznamo zgolj iz revij – nič lepše kot mi, prej nasprotno, veliko manj svobodno. Ko uspejo, se zazidajo v svoje trdnjave.

Ali ste si kdaj želeli postati pevka?

Da, že v otroštvu, najprej to. Za AGRFT sem se odločila šele na koncu gimnazije. Do takrat sem bila prepričana, da bom študirala jezike in filozofijo … Človek trenutnih odločitev in trenutnega navdiha sem. V sekundi se navdušim nad čim in za tem grem do konca. Ko so v Celju snemali film Ljubezni Blanke Kolak, v katerem sem statirala, sem spoznala Miro Furlan. Tako me je navdušila, da sem rekla: ‘O, jaz bi pa to!’

Ker ta moja želja ni gorela ali tlela iz otroštva, me ni obremenjevala, ko sem šla na sprejemne izpite. ‘Pa kaj, če jih ne naredim, bom pač kaj drugega študirala,’ sem se tolažila, a te kretnice so me zapeljale v igralsko smer. Tega nisem nikoli obžalovala.

Nisem bila deklica, ki obeta

Le razgrajaška, šaljiva punca. Nikomur ni na kraj pameti padlo, da bom kdaj igralka.

Nisem dobila vsega na pladnju

V gimnaziji sem vstajala ob štirih zjutraj, v Celje sem prispela ob 6.10 in čakala na hudem mrazu, da se je šola ob sedmi uri odprla.

In potem akademija

Starša s skromnima delavskima plačama sta preživljala tudi mojega brata, ki je študiral, kljub vsemu me življenje nikoli ni za nič prikrajšalo, saj sem se znala boriti.

Kje sem doma?

Doma sem tam, kjer sta Zala in Djuro, kjer so moji starši. Želim pa si ustvariti svoj mikrokozmos. To že gradim – mineva 5 let, odkar se nismo preselili, kar je rekord ...

Mojca Vočko

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri