"Stara, jaz letos ne grem v kopalke!" (iskren zapis Rebeke Dremelj)

"Ja ženske smo včasih res nore! Priznam," je objavila na svojem Facebook profilu, kjer je zapisala:

"Ali kdaj razmišljate, zakaj za vraga se ženske tako zelo obremenjujemo? Vsako kritiko si ženemo k srcu, komplimente pa kar preslišimo. Čeprav bi seveda MORALO biti ravno obratno! Zdaj, poleti, praktično od vsake druge ženske, prijateljice in znanke slišim: STARA, JAZ LETOS NE GREM V KOPALKE. Da takšna kot je, tako zavaljena, tako celulitasta, tako nesamozavestna še nikoli ni bila.

Poletje je očitno res idealen čas, da se naša samokritičnost še okrepi. In ja, priznam, tudi jaz sem letos ena izmed njih. Še dober mesec dni nazaj sem v varnem zavetju moje kopalnice stokala pred ogledalom, da letos se pa res ne bom na morju razkazovala v kopalkah. Z muko sem pakirala kovčke in vdana v usodo razmišljala, da mi drugega kot to, da pač grem v kopalke, vseeno ne bo preostalo.

Da bodo vsi videli moj celulit in vse kilograme, ki so mi ostali od poroda pred osmimi meseci. Oziroma, če sem čisto iskrena - iz porodnišnice sem prišla z lepšo postavo kot jo imam sedaj. Neprespane noči in čokolada sta naredili svoje:-) In ja, včasih res pomislim, kje so tisti časi, ko sem brez težav pred fotoaparat , če je bilo to potrebno, stopila tudi v spodnjem perilu in se sprehodila v kopalkah po modni pisti? Ali pa nastopala v kratkem krilu pred več tisoč ljudmi.

Potem pa preblisk. Aja, točno! To so časi, ko sem bila “samo” Rebeka Dremelj. Ne žena in mama dveh otrok, ne ženska, ki je prebolela raka, ne ženska, ki se trudi vsak dan sproti usklajevati kariero, posel in družino. In, ko pomislim, kaj vse se mi je v teh letih zgodilo, kaj vse sem doživela in preživela, se vprašam: “Pa dobro, ali si ti normalnaaaa? Se resno ukvarjaš s takšnimi malenkostmi kot je na primer skrb, ali boš dobro videti v kopalkah?”.

Ko se zadnje čase o tem pogovarjam tudi z drugimi ženskami, ugotavljam, da nisem sama in vidim, da nas je žal še veliko, ki smo tako nore ali bolje rečeno, tako zelo neumne, da se s tem obremenjujemo.

Ja, v bistvu je res. Ženske smo nore. Pika. Vsaka sicer na svoj način.

Vedno želimo nekaj, česar nimamo. Tiste, ki imajo skodrane lase, bi bile rade ravne, tiste z ravnimi bi imele skodrane, ker ravni so dolgočasni, blond se barvajo v rjavo, rjavolaske v blond. Torej, velika večina nas preživlja isto. Mogoče le na drug način in z drugačnimi izkušnjami seveda.

Letos sem na morju doživela trenutek, ko sem prišla do spoznanja, da se to, da sem se kar naenkrat izgubila, skorajda že zanemarila in, da je to, da sem razmišljala, da ne bi šla v kopalke, zgolj posledica vsega, kar se je počasi in neopazno nabiralo, ne dogaja samo meni. Da smo vse ženske več ali manj v istem zosu.

Sedela sem na plaži in opazovala mamice, ki bi po tistem dopustu verjetno potrebovale še enega. Takega pravega. Brez otrok. Na moji levi je bila mama treh otrok, eden je bil v invalidskem vozičku, druga dva sta skakala naokoli. Povem vam, da ni minila niti minuta, da ne bi nekdo od njih zatulil: “Mami daj mi vodo, mami kje so moje kopalke, mami kje so moji čevlji za v vodo, mami glej to … Mož poleg nje se je sicer delal, da nekaj dela, ampak nisem imela ravno občutka, da je bil pol toliko obremenjen kot ona. In ko jo je na koncu vprašal še on - “A ti kaj veš, kje je moja maska za v vodo”, me je kar zmrazilo. Revica je morala verjetno poleg treh otrok spakirati še moža. In seveda sem opazila tudi, da je imela oblečene enodelne kopalke. Verjetno zato, da je malo skrila svoj trebuh. Na moji desni strani se je mama dveh otrok, punčke in fantka, še dojenčka, ki ga je imela pri sebi v nosilki, z igračami v rokah ravno odpravljala v peskovnik. Zdaj se bo z njima malo igrala, očka pa je šel plavat. Seveda, ker potrebuje nekaj časa samo zase …

In potem me je prešinilo, da smo vse tri mamice pravzaprav na istem. Pri nas ni popolnoma nič drugače. Spat grem običajno okoli polnoči, vmes ponoči Sijo še enkrat nahranim. Včasih se zgodi tudi, da ji plenička premoči in takrat jo še preoblačim in menjam posteljnino. Sandi ves ta čas na svoji strani postelje spokojno spi in rahlo smrči. In jaz mu to zavidam. In ker mu zavidam, sem jezna nanj. Čeprav ni nič kriv.

Moj dan se tudi na dopustu začne ob 6.00, ko vstane Sija in, da ne bi s svojim vriskanjem (zdaj je ugotovila namreč, da je vriskanje zabavno) in čebljanjem zbudila vseh okoli sebe, jo napokam v nosilko in se dobesedno še vsa zlepljena z njo odpravim na plažo. Tam nekje ob pol osmih se vračava, mimogrede še skočim po kruh za zajtrk, ga pojemo, potem pa se začnejo priprave za plažo: Šajano namažem s kremo za sončenje, enako storim s Sijo, kremo razmažem še po Sandijevem hrbtu, vmes z drugo roko že v torbo mečem obroče, igrače, sandale za v vodo, sončna očala, blazine, brisače … Aja, še Sijino flaško sem pozabila in prekuhano vodo. Pa verjetno še kaj. In seveda, kakšno uro kasneje me na to prva opomni Šajana: “Mamiiii, kje so moje roza kopalkeeee,” in kmalu za njo tudi Sandi: “Ej, a nisi vzela nobenega piva?”

Seveda, kar povejte nam, kaj vse smo pozabile. Graja je tista, ki si jo očitno zaslužimo. To, kaj vse smo naredile, pa ne vidi nihče. Zakaj bi nas hvalili??? Aja, saj res, lahko se pokvarimo. Aaaaaaaa! No, in tako iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz leta v leto …

Vem, da se bo našel kašen moški, ki bo rekel da, ko on zamenja žarnico, mu tudi nihče ne reče hvala. In, ko zamenja gume na avtomobilu, tudi ne dobi zahvale. Ja, res je, tudi moški naredijo veliko! Me pa to počnemo vsak dan, vsako minuto, vsako sekundo. In to je tisto, kar je obremenjujoče. In, če slučajno pride dan, ko smo malo bolj frej, takoj razmišljamo, kaj bi morale početi, kaj vse smo pozabile narediti, ker enostavno nismo vajene brezdelja. Še en dokaz, da smo nore!

In zato drage moje dame… Treba bo nekaj spremeniti. Dejstvo.

Ni težava v moških, ni težava v otrocih, v nas, v meni. Ni težava samo v tem, da smo praktično doma za skoraj vse same, da je samoumevno, da vse zmoremo. Ni težava v tem, kako se vidimo v ogledalu in, kako debele in nezaželene se počutimo, ko zvečer v miru in tišini pridno praznimo hladilnik. Težava ni samo to, da se jaz enostavno v takšnem, 'inteligentno popolnjenem telesu', ne počutim dobro, da nimam dovolj kondicije in, da mi obleke ne stojijo niti slučajno tako, kot bi si želela. Težava je v tem, da nas DRUGI prepričujejo, da so to težave! Prilivajo olja na ogenj.

Vsakokrat ko odprem kakšno revijo, prebiram kaj po spletu, gledam televizijo - me zasipavajo z reklamami in oglasi. Z ekrana se mi smejijo lepotice s popolno postavo (mimogrede, tudi moja je na naslovnicah videti takšna), bleščeče čisto kuhinjo, sterilnim straniščem, kot svila mehkimi podpazduhami, svetlečimi lasmi in lepo enakomerno porjavelo poltjo - vse to prav nič ne pomaga k temu, da se bom jaz počutila bolje. Se počutila kaj bolj koristno in začela hujšati. To mora biti odločitev, ki jo bom sprejela SAMA.

Aja še nekaj, da ne pozabim naslovov v stilu Pet sadežev, ki jih morate jesti za raven trebuh ali V desetih dneh do ravnega trebuha in pokončnih jošk. Seveda, vse namenjeno nam, ŽENSKAM. Pa kdo je tukaj zdaj nor??? Zakaj gledamo to? Zakaj na instagramu sledimo mamicam, ki objavljajo fotografije otrok, ki so oblečeni po zadnji modi, v prestižne znamke?

Modno je že verjetno imeti štrikano kapo na glavi in gole nogice, ampak žal ne odraža realnosti. Kadar otroka zebe, ga oblečeš, če mu je vroče, ga slečeš. AMEN. Srčno pa tudi upam, da tudi ve čakate dan, ko bomo med prenosom fuzbal tekme v reklamnih oglasih gledali oglas za žavbo, ki manjša pivski trebuh. S sloganom Poletje prihaja, znebite se moškega vampa!

Tako! Povedala sem NA GLAS! Mislim, da je napočil trenutek, ko se moram(o) resno vzeti v roke in se začeti zavedati, kako edinstvene smo, kaj vse ženske lahko svetu damo, da začnemo ceniti druga drugo in priti moramo do spoznanja, kako lahko s svojo žensko energijo omehčamo trde čase v katerih smo se znašli. Takrat se bomo tudi nehale ukvarjati z banalnimi težavami kot je ta, da ne bomo šle v kopalke.

Zato vas vljudno prosim, drage moje prijateljice, da ne slišim več nobene jamrati - joj, preden gremo na morje moram nujno shujšati, drugače ne grem v kopalke. NE! Ne in pika.

Hujšaj zaradi sebe, zaradi svojega počutja in nikakor zaradi drugih. Ker imajo tudi tiste, ki se nam zdijo idealne svoje težave. Imam prijateljico, ki ima popolno postavo. Ampak ona je strašansko zakompleksna, menda zaradi svojega (po njeno) premajhnega oprsja. Haloooo!!!! Prenehajmo! Imejmo se rade in dovolimo si biti srečne. S celulitom ali brez njega.

V vzpodbudo vsem vam, ki ste tako nore kot jaz, še fotografija.

Jaz sem šla letos kljub vsemu v kopalke. In to z desetimi kilogrami preveč. In še bom šla. Pika. Ker si zaslužim biti občudovana za vse dobre, lepe in koristne stvari, ki jih počnem vsak dan. Zaslužim si, da se name ne spomnijo samo takrat, kadar me je treba pograjati zaradi tistih nekaj pomanjkljivosti, za katere pa sploh ni nujno, da to so.

CARPE DIEM," zaključi Rebeka.

Fotografija: Facebook

Preberi še: "Izgubila sem tebe, a našla sebe" (iskrena izpoved prevarane Maje)

Priporočamo tudi: Simpatična Tanja Žagar iskreno spregovorila o nosečnosti

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ