Spoznaj bogataša Richarda Bransona

Angleški podjetnik Richard Branson, ki prav danes slavi 63. rojstni dan, spada med najbogatejše ljudi na svetu, a je povsem drugačen od drugih slavnih poslovnežev. Ni bahav in aroganten, predvsem pa ni dolgočasen, česar za večino njegovih kolegov ne moremo trditi. Njegov vedno prisoten nasmeh razoroži kogarkoli, njegova pristopnost in pripravljenost pomagati pa sta ravno tako znani kot njegovo ime.

Že večkrat je za las ušel smrti (foto: Red Dot in Rex Features) Red Dot in Rex Features
21. 7. 2013

Ko je babica Richarda Bransona dopolnila 99 let, mu je napisala pismo, v katerem mu je razkrila zgodbo o tem, da je bilo zadnjih deset let najboljše obdobje njenega življenja. Predlagala mu je, naj prebere knjigo Kratka zgodovina časa avtorja Stephena Hawkinga, ki ji je bila izredno všeč. Predvsem pa mu je dala moder nasvet:

"V življenju imaš samo en poskus, izkoristi ga na najboljši možni način." Te babičine besede so naredile izjemno močan vtis na Richarda, predvsem zato, ker so zadele srž njegovega prepričanja, da lahko uspeh dosežeš le, če se opreš sam nase. Danes vodja več kot 400 podjetij, ki nosijo ime Virgin, čigar osebno premoženje ocenjujejo na 4,6 milijarde dolarjev, pravi, da je do bogastva prišel, ker je sledil svojim sanjam in jih poskušal uresničiti na najboljši možen način.

Ustanovitelj in gonilna sila poslovnega imperija Virgin Group si je priboril ugled ene izmed najpopularnejših oseb v Angliji. Kjerkoli se karizmatični možakar pojavi, privlači pozornost javnosti in medijev, pa ne le zaradi poslovnih uspehov, ampak tudi zaradi avanturističnega življenja. Na vrhuncu njegove priljubljenosti je bilo ime Richard Branson zelo mamljivo za britanskega premierja in celo kraljico. Njegova finančna razposajenost se je prelevila v resne poslovne podvige, njegova pustolovska osebnost pa je izžarevala avro, ki se je zdela večja od življenja.

Še vedno je ponosni lastnik rekorda v najhitrejšem potovanju čez Atlantski ocean z gliserjem, poleg tega pa je poskušal z balonom obkrožiti naš planet. Vse to so uspehi, ki jih prav nihče ni pričakoval od disleksičnega in kratkovidnega dečka, ki je moral zaradi poškodbe nehati trenirati atletiko in ki ni kazal ravno veliko zanimanja za šolanje. Neki njegov učitelj je celo izjavil, da ima le dve možnosti - ali bo pristal v zaporu ali pa bo osvojil ves svet. Na srečo je izbral drugo možnost.

Nordijski videz in avanturistični duh

Sir Richard Charles Nicholas Branson se je družini srednjega razreda rodil 18. julija 1950 v jugovzhodni londonski četrti Blackheath. Luč sveta je ugledal kot najstarejši izmed treh otrok. Njegov oče Edward James Branson je bil odvetnik in s tem poklicem je nadaljeval družinsko tradicijo Bransonovih. Richard je nordijski videz in avanturistični duh podedoval po svoji mami Eve Huntley Flindt, nekdanji plesalki, igralki in stevardesi.

O tem, kako zelo energična in pustolovska je bila Eve, priča tudi podatek, da se je v času, ko je zelo malo žensk znalo voziti avto, naučila leteti z jadralnim padalom. Letenje ji je šlo celo tako zelo dobro od rok, da je med 2. Svetovno vojno uspešno prestala vaje s piloti kraljevega vojnega letalstva (RAF), kar je pomenilo, da bi se lahko pridružila vojnim operacijam, če bi bilo potrebno. Zakonca Branson sta svoje otroke vzgajala v želji, da bi postali srčni, aktivni in pogumni. Richard pa resnici na ljubo v globini duše ni bil avanturist.

Nekoč ga je mama, ki je znala ceniti vztrajnost in neodvisnost, pustila samega v naravi, dala mu je le inštrukcije, kako lahko čez polja grofije Devon sam najde pot do doma. Takrat je bil star komaj štiri leta in čez nekaj časa ga je našel lastnik ene od sosednjih farm, ki je poklical Bransonova in jima rekel, naj prideta po svojega sina. Mali Richard, ki je dan preživel v znamenju lovljenja metuljev, je bil kljub temu navdušen nad svobodo, s katero se je srečal že v tako rosnih letih, kot odrasel človek pa je večkrat poudaril, da je bila zanj prav ta preizkušnja ena izmed najpomembnejših življenjskih šol.

Šolanje obesil na klin in se preselil v London

Leta pozneje, ko so ga starši vpisali v srednjo šolo Stowe v Buckinghamshiru, je dobil občutek, da ga okolica preveč utesnjuje, zato je šolanje obesil na klin in se preselil v London, kjer si je kruh služil kot založnik, pozneje pa je odprl prodajalno z glasbenimi ploščami. Karizmatični poslovnež si je svetovno slavo zagotovil, ko so njegove kaskaderske poslovne taktike začeli spremljati tudi različni športni podvigi, med katerimi je kljuboval smrti.

Prvega poslovnega podviga se je lotil pri komaj 17 letih, takoj po prihodu v London leta 1967. Takrat je začel objavljati revijo z naslovom The Student, ki je bila namenjena mladim. Prva številka je izšla januarja 1968, zanimiv podatek pa je, da je imela ta revija v času svoje največje popularnosti naklado 100 tisoč izvodov.

Bila je izredno dobra odskočna deska za njegove nadaljnje poslovne podvige, saj ga je njen tržni uspeh motiviral, da je začel razmišljati v smeri razvoja novih poslov. Svojega drugega poslovnega podviga se je lotil leta 1970. Ustanovil je podjetje Virgin. To se je ukvarjalo s prodajo plošč, ki so jih kupcem dostavljali po pošti.

Stavka britanskih poštnih uslužbencev je leta 1971 pomenila resno nevarnost za to podjetje, a se je spretni Richard prilagodil novim razmeram, opustil dostavo po pošti in v Londonu odprl izredno uspešno diskontno prodajalno plošč. Njegovi prvi koraki v kapitalizem so bili opogumljajoči, a so jih na začetku spremljale tudi razmeroma resne finančne izgube. Ko je ugotovil, da so dolgovi njegovih podjetij zrasli na skoraj 20 tisoč dolarjev, se je odločil za prevaro, zasnovano na lažnem izvozu.

Ta mu je omogočila, da se je izognil plačilu davkov za izdelke, ki jih je prodajal. Oblasti je precej dolgo vlekel za nos, a nazadnje ga je vendarle dosegla roka pravice in možje postave so ga aretirali. Da si je zagotovil svobodo, je z mamino pomočjo plačal varščino v 45 tisoč dolarjev. Z napornim in vztrajnim delom se mu je v daljšem časovnem obdobju uspelo otresti dolgov, ki so - vključno s kaznimi in zamudnimi davki, ki jih je moral plačati - dosegli okoli 90 tisoč dolarjev.

Ustanovitev glasbene založbe Virgin Records

Leta 1972 je razširil svoje poslovne interese in ustanovil glasbeno založbo Virgin Records, ki si je za cilj med drugim zastavila tudi to, da pomaga pri razvoju kariere Richardovega nadarjenega prijatelja, glasbenika Mika Oldfielda. Ta je za novoustanovljeno založbo posnel album Tubular Bells z istoimensko pesmijo, ki je postala glavna pesem filma Izganjalec hudiča, ene izmed najbolj znanih grozljivk vseh časov.

Leta 1977 mu je uspelo v svojo založbo zvabiti tudi legendarno pankovsko zasedbo Sex Pistols in s tem poskrbeti za poslovno potezo, ki je majhno diskografsko hišo čez noč izstrelila v sam vrh glasbenega posla v obdobju pank roka. Cenzorji z radia in drugih medijev so takoj prepovedali eno od prvih uspešnic, God Save the Queen, ki jih je skupina posnela za njegovo založbo. Člani skupine Sex Pistols, odločni, da bo njihova glasba prodrla do širokih množic, so na prepoved odgovorili z organizacijo 'brezplačnega koncerta' na reki Temzi.

Koncert je bil tako uspešen, da so v enem samem tednu prodali kar 100 tisoč primerkov svoje plošče. Po velikanskem uspehu te skupine založbi ni bilo več težko pritegniti velikega števila najbolj priljubljenih izvajalcev tistega obdobja. Kljub glasbeni struji, ki ji je pripadal, se ji je pridružil tudi Boy George s svojo skupino Culture Club, s katero je leta 1983 v Veliki Britaniji prodal 1,4 milijona plošč. Bransonu pa je uspelo podpisati pogodbe tudi z največjimi glasbenimi imeni na svetu, kot so Peter Gabriel, Genesis, Roy Orbison, Janet Jackson in The Rolling Stones.

Do leta 1983 se je Bransonov imperij tako razširil, da je vključeval kar 50 različnih podjetij. V želji, da bi držal korak z naglim razvojem svojega poslovanja, je junija 1984 ustanovil mednarodno letalsko družbo, ki je imela na začetku le eno letalo, pa še to je bilo kupljeno na lizing. Letalska družba Virgin Atlantic Airways je preživela grožnje s prisilnim zaprtjem in sčasoma zrasla v tretjo največjo letalsko družbo med tistimi, ki ponujajo čezoceanske lete.

Virgin Enterprises Limited je konglomerat podjetij, ki so v njegovem polnem lastništvu, in tudi tistih, ki si jih deli z zunanjimi partnerji. Branson v vsakem podjetju, ki ga ustanovi, obdrži kontrolni paket delnic. Poslovanje Virgina pokriva številna področja, od maloprodaje, turizma, zabave, hotelirstva in finančnih uslug do kina, radijskih postaj in letalske družbe Virgin Europe. Svoj imperij upravlja iz stare vile v londonskem parku Holland, v kateri živi s svojo družino.

Vsako od njegovih podjetij je poseben poslovni podvig in samostojna pravna oseba. Na začetku poslovanja nadzoruje vsako svoje podjetje, nato pa delegira vodje in preide na naslednji poslovni podvig. Branson se naslanja na kreativne oblike vlaganja in izključno na zasebne holdinge. Kot predsednik uprave ohrani nadzor v vseh poslovnih podvigih, ki so povezani s turizmom, tudi ko potrebuje kapital iz zunanjih virov, na primer pri razvoju železniške infrastrukture.

Kljub Virginovi strukturi konglomeratov se Branson v strateškem smislu trudi, da bi vsako njegovo podjetje ostalo majhno in preprosto za nadzorovati, kar poskuša doseči tako, da z vsakim poslovnim podvigom ravna kot s posameznim majhnim poslom. Njegova podjetja vsem zaposlenim ponujajo prijetno delovno okolje, neformalna komunikacija pa je zaščitni znak Virginovega poslovanja. Osebne potrebe zaposlenih so na prvem mestu, zato ni čudno, da se je Branson celo v najtežjih finančnih razmerah izogibal odpuščanju.

Boleča odločitev

Leta 1992, torej po 22 letih vodenja, je sprejel bolečo odločitev, ki se ji je dolgo upiral, in sicer o prodaji podjetja Virgin Music Group. Za skoraj milijardo dolarjev ga je kupilo podjetje Thorn EMI. Za to žrtev se je odločil v interesu svoje letalske družbe Virgin Airlines, ki se je znašla v finančni katastrofi.

Del denarja od prodaje je porabil za nadgradnjo letal in vgradnjo novih možnosti in uslug, kot so monitorji na vsakem sedežu, brezplačne slušalke, bari s točilnimi pulti, sedeži, ki se spremenijo v postelje, ter luksuzne usluge, kot so masaže, manikire in brezplačni prevozi z limuzino za potnike iz višjih razredov. British Airways, njegov največji tekmec, je takrat začel uvajati izredno agresivne metode tržne bitke proti Bransonovemu podjetju. Na podlagi sodne tožbe proti British Airwaysu zaradi nelojalne konkurence je Branson januarja 1993 dobil skoraj milijon dolarjev odškodnine.

Tradicionalnim vlagateljem nikakor ni uspelo dojeti strukture Virginovih resursov, ki so bili v Bransonovem lastništvu in so sestavljali kompleksno mrežo fundacij in holdingov, ki se je razprostirala tudi čez Atlantik, vse do Britanskih Deviških otokov. Leta 1997 je še dodatno sprovociral finančne strokovnjake, saj je lastna sredstva investiral v niz železniških linij in ustanovil Virgin Trains. Kot številni drugi Bransonovi podvigi je bila tudi ta investicija v popolnem navzkrižju z vsemi tradicionalnimi poslovnimi taktikami in ustaljenimi praksami, ki so jih uporabljale korporacije, a Bransonu je tudi v tem primeru uspelo uresničiti njegove cilje.

Seveda ne smemo pozabiti niti na napitke Virgin Cola, resno konkurenco podjetju Coca-Cola, knjige Virgin Books in na njegov morda celo najpomembnejši dosežek, Virgin Mobile, ki je danes eden izmed največjih mobilnih operaterjev na svetu. Zaradi njegovega poslovnega sloga so v reviji Forbes zapisali, da je Branson 'eden izmed najplodnejših svetovnih poslovnežev z izredno neobičajnimi metodami poslovanja'.

Prvi komercialni poleti v vesolje

Njegova želja, da napreduje in se širi na nova področja, na katerih še nihče ni bil, ga je leta 2004 pripeljala do ustanovitve podjetja Virgin Galactic, ki naj bi konec tega leta omogočilo prve komercialne polete v vesolje. Luč sveta so medtem ugledala še podjetja Virgin Health Bank, Virgin Fuels, Virgin America, nova letalska družba v ZDA, in Virgin Oceanic, ki bo zainteresiranim ljudem s pomočjo posebne podmornice ponujalo potope do najglobljih točk v oceanih.

Branson pa ni postal priljubljen le zaradi svojih poslovnih podvigov, ampak tudi zaradi svojih pustolovščin, ki bi se včasih skoraj končale tragično. Leta 1987 je s kopilotom Perom Lindstrandom prepotoval Atlantik, in sicer v največjem balonu, ki so ga kdaj izdelali. Z njim je poletel z gorovja Sugarloaf v Mainu, preletel Atlantik in pristal na Irskem, s čimer je postal prvi človek, ki je v balonu preletel Atlantski ocean.

A ta dosežek ni minil brez zapletov. Že med pripravami na polet se je namreč udeležil tečaja padalstva, ki bi ga skoraj stal življenje, saj si je v trenutku nepozornosti odpel padalo. Na srečo ga je rešil pogumni inštruktor. Med pristankom na Irskem pa je naletel na zelo velike težave z vetrom in se komaj izognil smrti v valovih neizprosnega in ledenega Atlantika. Leta 1991 je postal prvi človek, ki je z balonom preletel še Tihi ocean.

Na 11 tisoč kilometrov dolgi poti od Japonske do Kanade je v določenih trenutkih dosegel hitrost skoraj 400 kilometrov na uro. Tudi to potovanje je bilo prežeto s stresom, med drugim sta z balona padla dva plinska rezervoarja. Izguba možnosti kontrole višine leta balona je posadko prisilila, da je letela na zastrašujočih višinah, ki so včasih presegle celo 12 tisoč metrov! Pilot in kopilot sta na koncu za več kot tri tisoč kilometrov zgrešila želeno mesto pristanka.

Namesto v Los Angelesu, ki je bil njihov prvotni cilj, so pristali na oddaljenem kanadskem skalovju. Med letoma 1995 in 1998 je skupaj z že omenjenim Lindstrandom in Stevom Fossettom večkrat poskušal uresničiti željo, da bi postal prvi človek v zgodovini, ki bi mu z balonom uspelo obkrožiti zemeljsko oblo. Poleteli so iz Marakeša v Maroku in uspelo jim je preleteti Malo Azijo in Azijo, ko so prišli do Tihega oceana, pa jih je orkan prisilil, da so pristali nedaleč od obale Havajev.

Zaradi takšnih in podobnih dejanj ga je tednik Businessweek razglasil za pripadnika nove generacije 'kaskaderjev' med top menedžerji. Njegova ljubezen do ekstremnega smučanja in dirkanja s hitrimi čolni je le dodatek njegovi pravi strasti do skakanja s padalom in vožnje z balonom. Seveda pa se Richard kot vsak navaden smrtnik sem ter tja rad tudi povsem sprosti in ne počne ničesar, zato si je leta 1978 kupil karibski otok.

Necker Island je del Britanskih Deviških otokov in meri približno 30 hektarjev. Zanj je takrat odštel okoli 200 tisoč dolarjev, od takrat pa je v njegovo urejanje vložil že 20 milijonov ameriških zelencev. Na njem je zgradil vilo z desetimi spalnicami, dve hiši za goste in tovarno za razsoljevanje morske vode, ima pa tudi več generatorjev in vrt z najrazličnejšimi vrstami zelišč, ki se popolno ujemajo z grmički, po katerih je otok dobil ime.

Otok tudi oddaja, za eno noč je treba odšteti približno 60 tisoč dolarjev, med njegovimi gosti pa so seveda številne slavne osebnosti, med drugim manekenka Kate Moss, režiser Steven Spielberg, igralci Mel Gibson, Robert De Niro, Harrison Ford in Eddie Murphy, pevka Mariah Carey in televizijska voditeljica Oprah Winfrey, oddih tam pa si je zelo rada privoščila tudi žal že pokojna princesa Diana.

Ni tipični ženskar

Kljub medijski priljubljenosti in velikanskemu bogastvu pa se Branson ni veliko spremenil, kar med drugim dokazuje tudi to, da se še vedno rad oblači v neformalna oblačila, v katerih se pač počuti udobno. Je tudi svetlobna leta oddaljen od kakšnega tipičnega ženskarja. Leta 1972 se je poročil s Kristen Tomassi, s katero je v zakonskih vodah plul do leta 1979.

Deset let pozneje je večno zvestobo prisegel Joan Templeman, kar je - po predlogu svoje takrat osemletne hčerke Holly ∑ storil na svojem posestvu na otoku Necker Island. Tudi ob tej priložnosti nikakor ni mogel iz svoje pustolovske kože in se je na poroko pripeljal tako, da je visel iz helikopterja. Poleg omenjene hčerke ima z Joan še sina Sama, britanskemu televizijskemu voditelju Piersu Morganu pa je v nekem intervjuju razkril, da sta imela še hčerko Clare Sarah, ki pa je leta 1979, ko je bila stara komaj štiri dni, umrla.

Zelo nepošteno bi bilo, če bi pozabili na njegovo dejavnost na področju reševanja humanitarnih težav, kot so aids, revščina in globalno segrevanje. Za reševanje teh težav je namenil že ogromno denarja, določen odstotek od zaslužka svoje letalske in železniške družbe pa namenja raziskovanju ekoloških goriv. Zgodba o uspehu tega britanskega poslovneža je verjetno ena izmed najlepših poslovnih zgodb, zgodba, ki ji mirno lahko prilepimo pridevnik pravljična. Le upamo lahko, da bo takšnih zgodb še čim več.

Tim Jeras za revijo Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri