Špela Lenarčič: Ob pravem času na pravem mestu

Špela Lenarčič: sprva uspešna plesalka džez baleta, potem dolga leta iskana in priznana manekenka, zadnje leto vse bolj uveljavljena stilistka, ki jo odlikujejo hitre odločitve, marljivost in trdna volja. K temu bi lahko pridali še srečno zvezdo, ki jo spremlja tako rekoč na vsakem koraku.

Pred desetimi leti ste po maturi odpotovali v Francijo, da bi se izšolali v džez baletu in francoščini, po dobrem mesecu bivanja v tujini pa ste e imeli v rokavu mamljivo ponudbo za manekenko. Ste jo potihem pričakovali, morda celo vedeli zanjo?

Ne, saj se je zgodilo povsem naključno. Ko sem šla s francoskimi prijatelji na otvoritev razstave, so ti tam srečali znance iz sveta mode, ki so bili hipoma navdušeni nad mojim obrazom. Še isti večer so me povabili, naj se jim pridružim pri delu, in ponudbo sem sprejela.

Ste se torej čez noč odločili džez balet, ki ste mu bili od otroštva predani z vsem srcem in v katerem ste bili tudi zelo uspe ni, postaviti na stranski tir?

Sprva sem bila velika utopistka, kajti nadejala sem se, da bom zmogla oboje. Pa ni šlo! In džez balet je res odpadel tako rekoč čez noč. Raje sem izbrala manekenstvo, čeprav dotlej to ni bila moja velika želja. A ker se mi je ponudila priložnost in ker sem verjela, da lahko uspem tudi na tem področju, poleg tega sem vedela, da v Sloveniji manekenka ne more zaslužiti dovolj niti za preživetje, mi je bila ponudba toliko večji izziv. Zato je nisem hotela izpustiti iz rok.

Se tudi sicer v življenju hitro odločate?

Na svoji poti sem spoznala, da imamo ljudje zelo dobro lastnost: to je prvi občutek, ki nam pravo pot pokaže isti trenutek, ko dogodek doživimo. Takoj, ko se prepustimo tehtnemu premisleku, ki ga pogosto pogojujejo naše dotedanje izkušnje, morebiti celo strahovi, odločitev ni več najboljša. In tako nam stvari lahko vse življenje uhajajo iz rok, mi pa ostajamo nesrečni, ker se nam vse izmuzne. Na srečo zmeraj velike odločitve sprejemam hitro: z občutkom in ne z glavo!

Ste z odgovorom v hipu postregli tudi Antoniu Spinozi, ko vas je zasnubil?

Pri tej odločitvi sem si vzela čas za premislek in sem šele po tretjem dvorjenju privolila v poroko.

Četudi je odločitev prava, se v asih na poti do cilja srečamo s številnimi trdimi orehi. Kateri je bil za vas najtrši, tisti, ki mu dolgo niste mogli streti lupine in pogledati, kaj se v resnici skriva v njem?

Dolgo me je glodal dvom, ali sem se prav odločila, ko sem namesto študija ekonomije v Ljubljani izbrala manekenstvo. Naposled pa sem le spoznala, da diploma ni edina pot do uspeha, še posebej ne v tujini, kjer bolj kot papirje cenijo človekove sposobnosti, njegov značaj in marljivost. Poleg tega sem našla še eno dobro lastnost v prid svoji odločitvi: to so številna potovanja v manekenski karieri, za katera bi me študij zanesljivo prikrajšal. Opeharil bi me za dragocene izkušnje, ki človeku na nadaljnji poti pomagajo preskakovati ovire in ga lahko popeljejo še bliže poslovnemu uspehu.

Številni strokovnjaki poudarjajo, da ve ji uspeh zagotovi dobro znanje psihologije. Ste doma na tem področju?

Nekoliko že, saj sem se veliko naučila iz svojih in tujih izkušenj, precej so mi pomagali pogovori s prijatelji, ki sem jim težave zaupala, imela pa sem tudi obdobje, ko sem se posvetila branju psiholoških del.

Tudi sicer veliko berete?

Romani in podobne knjige mi niso bili nikoli blizu. Raje prebiram časopise, v katerih je tudi nekaj tragičnih poročil, ki me razžalostijo. A življenje se vrti naprej in na srečo se z njimi ne obremenjujem.

Zavržete tudi slabe izkušnje, razočaranja in bridkosti ter pripomorete, da je vaš življenjski nahrbtnik lahkoten in vam prinaša prijetne in brezskrbne dni?

Da. Res pa je, da je to zelo težko in dolgotrajno, kajti nekaj neprijetnosti se je nabralo že v otroštvu, ko sem bila velikokrat podvržena mnenju drugih in me je to potrlo. Zelo hudo je bilo zame, ko so me vrstniki zbadali zaradi mojih velikih ust in mi pridali vzdevek žaba. To me je tako ranilo, da sem žaljivko potisnila globoko v nezavedno in sčasoma nanjo pozabila. A občutek je ostal in me spremljal na številnih korakih ter botroval, da sem se na nekatere dogodke odzvala zelo ostro.

Ker sem si skušala pojasniti, zakaj se vendar tako čudno vedem, sem začela brskati po globinah svoje duše in iz nje izvlekla davno pozabljeno žabjo žaljivko. Šele takrat sem se soočila tako z žaljivko kot z velikimi usti, obenem sem v tej telesni značilnosti poiskala številne pozitivne lastnosti in se otresla bremena, ki sem ga dolga leta tovorila s seboj. Pri tej zgodbi sem se tudi naučila preslišati govorice, ki sicer človeka lahko hitro zlomijo. Še posebej, če ni dovolj močan in trden.

Pa ste bili pri osemnajstih letih, ko ste se povsem sami in dale od doma znašli v modnem svetu, dovolj trdni in samozavestni?

Takrat sem celo sama sebe prijetno presenetila, saj sem kljub strahu nastopila samozavestno. To je bila odskočna deska, da sem začela še bolj verjeti vase, brez česar seveda ne gre, saj dokler nimaš samozaupanja, ne moreš zaupati nikomur in do takrat tudi ne moreš uspeti. Poleg tega se lahko le tako izogneš bridkostim, ki jih prinaša delo manekenke. Denimo drogam.

Velika tegoba sodobnega manekenstva je tudi anoreksija. Ste kdaj poskusili s kakšno dieto?

Hrani se nisem nikoli odrekala in tudi nisem preštevala kalorij. Vedela sem namreč, da odklanjanje hrane vzbudi še večjo željo po njej, saj so prepovedani sadeži zmeraj najslajši. Hrano zaradi tega vselej izberem glede na to, kaj imam rada in kaj mi tisti hip zadiši. Tako so na mojem jedilniku tudi kremne rezine in čokoladne torte. Res pa je, da nisem imela nikoli težav z odvečnimi kilogrami. Imam pač srečo, da mi je mati Narava poklonila vitko telo.

Kljub lepemu stasu pa vas očitno niso vsi kovali v zvezde, saj ste nekajkrat javno potožili, da ljudje premalo spoštujejo manekenke. Ste imeli kak no bridko izkušnjo?

Včasih sem bila res tarča številnih zbadljivk, neprijetnih in ostrih besed. Sprva so me prizadele, potem sem se tudi iz tega marsikaj naučila. Izluščila sem zrno resnice, da imajo ti ljudje številne težave s samimi sabo in zato po svetu hodijo z zaprtimi očmi. Ne zavedajo se, da lahko sebi polepšajo dan, če osrečijo drugega. Za to pa je potreben le nasmeh ali prijazna beseda, nikakor pa ne podcenjevanje in blatenje drugih.

So bili tak ni odnosi vzrok, da ste pred dobrim letom obesili na klin manekenstvo in se povsem predali novemu delu: ste stilistka za italijanski Glamur in prav tako italijanski Vogue?

Ne! Vzrok je bil, da sem že od malega hotela delati kaj bolj ustvarjalnega kot biti manekenka. Tako sem bila že med manekensko kariero asistentka pri francoskih modnih revijah, vse bolj pa sem želela delati pri italijanskih, ki so po mojem prepričanju najboljše na svetu. Spet sem bila ob pravem času na pravem mestu in dobila sem ponudbo za delo stilistke, ki ga opravljam v Parizu.

Zmeraj dobite vse, kar vam srce poželi?

Če si človek začrta pot in na njej vztraja, za povrh pa si tega resnično želi, potem ni razloga za neuspeh.

V življenju je veliko izzivov. Bi mednje pri teli tudi golo fotografiranje?

To je bilo pravzaprav umetniško golo fotografiranje. Spoznala sem umetnika, ki me je povabil k sodelovanju in odločila sem se poskusiti, ker se mi je delo zdelo zanimivo. Uspelo nama je in na fotografije sem zelo ponosna. Kaj več o tem ne bi govorila, ker imam rada osebne skrivnosti in tudi to štejem mednje.

Življenje je igra, pravi star pregovor, kako se igramo, pa je odvisno od kart, ki smo jih izbrali. Se igrate z enimi in istimi ali jih pogosto menjate?

Nikoli ne veš, kaj se bo v življenju zgodilo, zato se je bolje prepustiti življenjskemu toku in sproti izbirati karte. Predvsem tiste, na katerih ni zapisanih pravil o idealih. Tako se izognemo razočaranjem. Pomembno je, da uživamo ta trenutek in se ne obremenjujemo s prihodnostjo. Seveda pa je pomembno hkrati gojiti nove cilje, ker nas ti ženejo naprej.

Je med vašimi cilji morda tudi želja po otroku? Sta se z možem o tem e posvetovala?

Sva, vendar ta hip še ni pravšnji čas, kajti trenutno sem zelo zaposlena in bi se rada v tem zame še precej novem delu čim bolj izpopolnila. Ampak če se bo to zgodilo v bližnji prihodnosti, nič zato, saj sem na ta dogodek povsem pripravljena. Seveda bi otrok takoj po rojstvu zasedel prvo mesto. Mesto pred službo. Po nekaj letih bi se spet predala delu, ki bi me veselilo in doprineslo k zadovoljstvu, s katerim bi obdarovala otroka. Pri tem ne gre prezreti vloge očeta in hkrati moža, ki ga žene po rojstvu otroka pogosto postavijo na stranski tir. Tej napaki se bom trudila izogniti.

Nekaterih je strah poroda in se bojijo sprememb telesa. Tudi vas prežemajo tovrstni strahovi?

O teh strahovih še nisem razmišljala, ker se ponavadi spoprimem s težavami takrat, ko jih imam. Zaenkrat pa lahko rečem, da me ni strah.

Pri gradnji odločne in samozavestne osebnosti vam je med drugim pomagalo potovanje v Pariz. Ste se v francoski prestolnici podredili tamkaj njim modnim zapovedim in strastnemu nakupovanju?

Veliko oblek sem prinesla iz Slovenije, seveda sem si v Parizu kupila tudi precej novih in bolj modnih, ki pa niso nujno sledile modnim zakonitostim. Nekaj časa sem kupovala tudi v neizmernih količinah: bila sem povsem zasvojena z nakupi. Zadnje čase kupujem zmerno.

In kje nakupujete?

Tako v modnih hišah kot na ‘bolšjakih’.

Najdemo v vaši garderobni omari kaj športnega?

Nekaj res, saj proste urice rada namenim teku, hoji, sprehodom. V prihodnjih mesecih bo v njej ponovno tudi plesno oblačilo, saj sem se nedavno odločila, da se bom spet urila v plesnih korakih.

Kakšno spodnje perilo imate?

Le belo in črno, nikoli rdečega čipkastega, ker se mi zdi vulgarno.

Ste pogosta stranka v trgovinah z dišavami in nakitom?

Nakita nisem nikoli marala in tudi zdaj nosim le poročni prstan. Zgodba o dišavah pa je drugačna. Včasih je bilo na moji toaletni mizici kup različnih, predvsem sladkih vonjav, zadnji dve leti pa jih ne kupujem več. Po številnih dišavah sem spoznala, da moji koži in počutju najbolj ugajajo eterična olja kamilice in sivke. Ker nikoli nimam težav z znojenjem, zadostujeta kapljica ali dve, da se osvežim, hkrati pa ne preženem svojih lastnih vonjav.

Skromni ste tudi pri kozmetiki. Je niste nikoli uporabljali?

Nikoli! Razen rdečila.

Kaj pa na modnih brveh, snemanjih?

Pri ličenju sem maskerkam vselej svetovala, kaj mi ustreza in kaj ne. Željo so mi največkrat izpolnile. Včasih pa se je le zgodilo, da sem se pred fotografskim objektivom znašla z debelo plastjo ličila, in to zaradi luči, ki jo je fotograf uporabljal. Prav zaradi tega sem se rada vselej pred snemanjem pozanimala o fotografovi metodi dela.

V kratkem se boste vrnili v Pariz. Boste najprej odšli po nakupih, se sprehodili mimo obešalnikov in pregledali, kaj je v vse hitreje spreminjajoči se modi novega?

Verjetno bom res obiskala nekaj trgovin, sicer pa bom raje odšla v knjižnice in knjigarne. To so moji, pa tudi moževi, zelo ljubki kotički. Tam preživim tudi po ves dan in študiram modne zapovedi, skrivnosti fotografiranja in podobno. Takšno znanje mi zelo pomaga pri delu stilistke, pa tudi pri svetovanjih za modne hiše.

In kaj bi svetovali Slovenkam?

Premalo si upajo, premalo so drzne! Zelo redko poskusijo kaj novega. Zato bi jim svetovala, naj kdaj pa kdaj izberejo nenavadno oblačilo in ga vsaj poskusijo. Če se v njem dobro počutijo, naj ga tudi kupijo, in to ne glede na to, kaj bodo drugi rekli, s čimer se pogosto obremenjujejo. Sama s tem nisem imela nikoli težav in sem si že v osnovni in srednji šoli izbirala nenavadna oblačila, ob katerih je drugim zastajal dih. Pa ne zaradi ljubosumnosti, ampak zaradi zgražanja. Nekega dne so bili, denimo, moji sošolci zgroženi, ko sem prišla v šolo odeta v nepravi krzneni plašč živo zelene barve.

Ko pripovedujete zgodbe in prigode, ki ste jih doživeli v Sloveniji, se zazdi, da imate vendarle nekaj domotožja. Radi brskate po spominih?

Velikokrat mi srce zaigra, ko pomislim na trenutek, ko sem dobila prve sani, pa prvo kolo. Spomnim se tudi flavte, ki sem jo igrala, potem pa sem jo postavila v kot in se še zdaj na njej nabira prah, kajti ugotovila sem, da igranje glasbil in petje nista moji domeni. Še raje se spominjam trenutkov, ko sva se z mamo veliko pogovarjali. Vse težave, ovire sva odpravili s kramljanjem. V tem sem tako našla ključ, ki odpira vrata k boljšim in zdravim odnosom in to sem s seboj prinesla v svojo zakonsko zvezo.

Sicer pa po svetu nosim od vsakega nekaj: po dedku sem podedovala kretnje, po mami obraz, od očeta imam višino. Upam, da imam po dedku tudi spomin, kajti pri osemdesetih letih je še zmeraj prava enciklopedija. Ničesar ni pozabil!

Sprehodi po modnih brveh

Špela Lenarčič je v manekenski karieri pripravila več modnih serij, in sicer za angleški The Face, italijansko in francosko Marie Claire, francoski Elle, italijanski Cosmopolitan, angleški The Independent in švicarski Anabelle, nastopila je na modnih revijah priznanih oblikovalskih hiš Chanel, Anna Molinari, Roberto Cavalli, Guy Laroche, Ungaro, Paul Smith, Cerutti in mogih drugih. Bila je del reklamne kampanje za lasno kozmetiko l’Oréal in blagovne znamke Boucheron za vonj Initial.

Ana Turk

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord