Kdo je že rekel, da fantje iz Siddharte v intervjujih ne govorijo o ničemer drugem kot o glasbi? Oh, se je zmotil!
Vročica sobotne noči v rokerski različici. Gruča do zadnjega kotička napolnjenega Mediaparka, prizorišča, kjer se je ‘žgala’ Siddhartina promocija nove plošče Petrolea. A v zakulisju, kjer sem imela zmenek s fanti, je bilo še veliko bolj vroče ...
Enourni pogovor o tistem, kar ste si od nekdaj želele izvedeti o Siddharti, pa jih tega nihče ni vprašal. Tomaž in Jani sta bila ‘voljna’ razkriti kar precej (brez ženskega taktiziranja ni šlo), proti koncu sta se prikazala tudi razposajena Cene in Boštjan, Primoža pa sem za rokav pocukala na VIP-prizorišču ... A nekdo je manjkal. Kje hudiča se je skrival Tomi??? Čez 15 minut sem ga našla, obkoljenega z oboževalkami, jasno.
Kot se za priložnost spodobi, sem mu čestitala, a preden sem se uvidevno umaknila neučakanim puncam, se nisem mogla upreti – na uho sem mu zakričala (glasba je sekala), da sem pred nekaj minutami izpulila od njegovih dveh prijateljev odgovore, ki bodo končno potešili cosmopolitanke. Njegov samozavestni nasmeh je ob tem postal za odstotek nagajivejši, dahnil pa je: “Edino pravilno!” Se mi je le zazdelo, da mi je ob tem pomežiknil s tistim njegovim ‘Way to go, girl’?
Da se bo plošča Petrolea vsak čas vžgala, že vem. A kako je sploh prišlo do imena?
Jani: Zadnja različica je, da je Žare Pak, naš producent, v nekem trenutku na veliko govoril o petroleju kot gorivu in nato je nekako prišla ven ta ženska inačica ...
Tomaž: Hoteli smo namreč žensko ime plošče, še pred Petroleo. Šlo je za popolnoma mačistični vzgib.
Zdaj sta pa sama speljala temo na ženske in ker vemo, da je Cosmopolitan ...
J: Najprej vprašanje o glasbi, potem pa že ... (smeh)
T: Evo, pa to je ta režija! Ko sem začel študirati angleščino, sem moral seveda veliko brati v angleščini in kaj sem drugega kupil kot ameriški Cosmopolitan – takrat slovenskega še ni bilo. Prebral sem naslov “Svetovljan” in rekel: “To bom pa jaz bral!”
Vedno znova se potrjuje, da fantje radi berejo Cosmo ...
T: Verjamem! Bejbe letijo v trgovine kupit Cosmo, kjer piše, kako naj se obnašajo, in tipi morajo potem tudi prebirati te članke, da vedo, na kaj bodo naleteli v lokalu ...
V nekem nemškem intervjuju je Tomi izjavil, da so za seks v troje ‘doma’ punce preveč ljubosumne ...
T: Trend je kar prisoten in v porastu. Sploh mladina je danes zelo brezdušno in liberalno usmerjena – vse je bolj površinsko in je veliko lažje priti do takšnih avantur. Večina Siddharte je še prejšnja generacija, ti ta mladi pa so spet takšni, kot so bili hipiji.
J: Jaz sem rasel v bolj komunističnem duhu in v naših časih še ni bilo take liberalnosti. Predvsem Ljubljančanke so bile zelo, zelo zadržane. Ali pa so se samo delale ...
T: Pa saj to je še vedno tako, stari!
J: A še zmeraj?
Odlična iztočnica. Nekdo od vas je izjavil, da so punce iz Novega mesta najboljše. Utemeljitev?
T: Snemali smo Rh- plato v Novem mestu in s Primožem sva šla ven, drugi so šli že spat. Začelo se je že, ko sva šla na hamburger in so naju tam obkolile punce in prosile za podpise. No in zvečer je že celo mesto vedelo, da smo mi tam – ko sva stopila v lokal, se je vse žensko občinstvo naenkrat obrnilo v naju – naredilo je kar “Ššššš”! Usedla sva se in prihiteli sta dve punci: “Živijo, a ve ljubljanske srajce veste, kako tukaj punce žuramo?” In midva: “Kako?” In tako ena potegne cigareto, zainhalira in drugo zaliže in potem druga punca ta dim ven pihne! Midva sva se samo spogledala: “Kaj?” To naj bi bil vsakdanji prizor rokerjev, a sva se vseeno premaknila za točilno mizo na en viski, da sva se sploh ‘skalibrirala’ za tisti prostor ...
Huda utemeljitev!
T: Čakaj, to še ni bilo vse! Tam je bila že velika gneča, Primož je naročeval, jaz sem si hotel prižgati cigareto in sem videl, da nimam ognja. Namerno, priznam, sem rekel zanj punci. In pazi: ko mi ga je prižigala, mi je rekla: “A veš, kaj to zdaj pomeni? Sedem let seksa z menoj!” Pa jaz: “Kaj?” Ona pa: “Ne kaj! A boš zdržal?” Primož je poslušal, jaz pa sem ga samo pogledal: “Daj ta viski meni!” To je bilo pred tremi leti, vendar še vedno opažam, da je tam ali pa v drugih slovenskih mestih veliko lažje vzpostavit stik z žensko kot v Ljubljani.
Ali Ljubljančanke v začetnih stikih niso tako spontane, iskrene ... ?
T: Moj občutek je, da so le premalo sproščene. Želel bi si, da bi recimo punca prišla do mene in začela pogovor. Tega ni! Ampak obratno tudi – če ti ogovoriš njo, se ne zgodi nič! Edino tiste malo mlajše so bolj ‘gajstne’ – a težava pri njih je, da nikoli ne veš, koliko so res stare.
J: V Ljubljani mogoče vsi malo več delamo, velika borba je za vse, včasih je bilo drugače, ko je bilo manj ‘našponano’ ...
Nekateri imate punce. Kako one prenašajo vaše natrpane urnike?
J: Svojo punco lahko res samo spoštujem – glede na odnos, ki ga imava, in glede na vse ‘ups and downs’, ki se zgodijo ob takem načinu dela, in tudi glede na odsotnost, ki je včasih zelo kruta. Imam eno leto starega sina in je včasih res težko, ko veš, da moraš biti stoodstotno pri delu in tudi stoodstotno doma. Svojo punco res zelo spoštujem, da to zmore. Ker se tako kot jaz ukvarja z umetnostjo, je to dober predznak, saj gre pri nama vsekakor za lažje razumevanje po tej poti.
Lani ste se veliko potepali po tujini. Kakšna je razlika med ‘fenicami’ tam in pri nas?
T: Moramo priznati, da so Slovenke daleč najlepše ženske, kar smo jih videli. O tem sploh ni debate! Kot publiko pa moramo pohvaliti Nemke. Zelo so zveste in takoj te bodo pohvalile, povedale ti bodo, kaj čutijo.
J: To je mogoče tudi malo stvar nemške miselnosti in kulture. Tam se te držijo, ko si jim enkrat všeč, tukaj pa se hitreje obrnemo po vetru ...
T: Ja, različno dojemanje glasbene kulture. En primer, ko smo bili v nekem luksuznem strip klubu in je naša promotorka samo omenila besedo bend – že v naslednjem trenutku je bilo takoj polno bejb okoli nas!
V njihovih medijih so vas nekateri videli kot Gothic metalce. Odkod to?
T: Njihova značilnost je, da te morajo dati v neki predal. Pri Rh- smo se jim približali in imidž s črnimi plašči je bil verjetno ‘kriv’, da so se naslonili na to.
J: Pri nas gre vedno bolj za koketiranje z nekimi vzorci, nikoli pa nas ni zares potegnilo v enega. Dopuščamo si ta manevrski prostor, da vedno lahko vzamemo vzorec od elektronike do etna. Zakaj pa ne? Še vedno je ‘song’ na prvem mestu, v kakšno obleko pa ga bomo oblekli, je stvar trenutnega navdiha in vplivov.
Zelo ste usklajeni. Med vami kdaj prihaja do konfliktov pri besedilih ali pri glasbi?
J: Besedila so dovolj večplastna, da si jih lahko različno razlagaš. Včasih pride do debate: “Tomi, kaj si pa s tem mislil?” in potem, ko pove: “A res, jaz sem si pa stvar razlagal popolnoma drugače.” No, ampak na koncu potem vidimo, da je tista druga interpretacija tudi v redu.
T: Tomiju zelo zaupamo pri tekstih. Pri glasbi pa so ustvarjalni konflikti vedno prisotni, ampak ta dinamika je nujna, da se ne zaspi.
Nedvomno vas tu in tam navdahne tudi nežnejši spol ...
J: To je precej odprta tema: dobre in slabe izkušnje navdihujejo. Po domače povedano: če si zaljubljen, greš z nekom narazen ali pa če imaš zelo dober odnos – vedno je lahko to navdih za dobro pesem. Skratka, tudi če se zveza prekine, ti to lahko da osnovno iskro, da se ti sploh odpre taka tematika.
T: Lansko leto sem na turneji spoznal čudovito punco, ki me je popolnoma obrnila, navdihnila. Težava je bila, da sva bila precej narazen, a pogrešal sem tudi en ‘drive’ pri njej – in to lahko rečem kar za vsako. Naše poslanstvo je takšno, da ne prenese dolgčasa, zato smo tudi tako odvisni od odra. Vedno mora biti energija z odra in potem nazaj na oder. Podobno je v odnosu. O tem govori komad Gnan.
To je tisti “Tempo upada ...” Kakšna je torej idealna ženska?
T: Tista z energijo, v njej mora biti ‘drive’. Ženska v pravem pomenu besede, ki zna zapeljevati, a te nikoli popolnoma ne spusti zraven. Hkrati mora slediti tvojemu ‘drivu’, ga znati potencirati. Nenehno mora prelivati olje na ogenj.
Jeseni začnete koncertirati – promovirali boste ploščo ...
T: Petrolea je zelo bendovska plošča in to bo turneja z zelo kakovostnim zvokom, lučjo, nastopom. Se pravi, šlo bo za klasični rok koncert, ki jih je pri nas bolj malo.
In kaj boste počeli poleti?
J: Hm, ne vemo še. Kakšen mesec bo zdaj res popolnoma brez obveznosti, potem pa že pridejo priprave ...
T: Ja, kaj neki? Babe bomo ‘jagali’! A bo to dovolj v redu odgovor za kozmopolitanke?
Ne. Si lahko malce bolj specifičen?
T: Ja, gremo se spočit, da bomo mi, ko bodo punce poleti prebrale vse vaše vroče članke v Cosmu, pripravljeni za njih. (smeh)
J: Hehe.
Marta Lamovšek
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
