Savina Atai prvič spregovorila o tem, da je bila kot najstnica nekajkrat na …

Savina Atai. Življenje jo je velikokrat presenetilo z res težkimi izzivi, a Savina v sebi vedno najde moč. Tokrat nas je ganila z zapisom, v katerem je razkrila nekaj, kar nas je močno presenetilo.

Savina Atai prvič spregovorila o tem, da je bila kot najstnica nekajkrat na … (foto: Instagram @savinaatai) Instagram @savinaatai
12. 6. 2017

Razkrila je, da je v najstniških velikokrat želela končati svoje življenje, a je na koncu ugotovila, da je kljub zelo težkim situacijam vredno živeti.

O tem, da je kljub težavnim obdobjem, ki kdaj in kdaj spremljajo vsakega od nas, vredno živeti in znova in znova iskati smisel življenja, je Savina Atai spregovorila v zadnjem tedenskem pismu, ki jih pošilja svojim sledilcem.

Vsak Savinin zapis je močan, opogumlja bralce in nosi jasno sporočilnost.

Tudi tokrat je bilo temu tako. Savina je spet iskreno izlila svojo dušo in spregovorila o (še eni) težki izkušnji, ki jo je v življenju uspela premostiti.

"Življenje je premikanje po tirnicah navzgor," pravi Savina danes. In mi se ne bi mogli bolj strinjati z njo. Vse ima svoj smisel! Čisto vse.

V nadaljevanju objavljamo del njenega pisma …

"Ta teden sem v intervjuju v reviji Jana prvič spregovorila o tem, da sem bila kot najstnica nekajkrat na oknu, z napisanimi poslovilnim pismom, odločena, da končam svoje življenje.

Po tem, ko mi je umrl bratec, ko so se začela sodišča za mami, ko [se] me je zlorabljalo tako spolno, kot na način, da se me je zjutraj prebujalo tako, da se me je polilo z mrzlo vodo - nisem več našla razloga, da bi živela.

Ni ga več bilo.

In čeprav sem preostala dva bratca ljubila bolj, kot vse na svetu. In sem bila zaobljubljena skrbi njima … tudi onadva včasih nista bila več dovolj prepričljiv razlog, da bi vztrajala.

Ponoči, ko se je za hip vse umirilo, ko so zaspali, sem sedela na rdečem radiatorju, skozi okno gledala ljubljanski grad… in razmišljala, da je edina moč, ki mi je še preostala - moč, da odprem okno in skočim dol.

[…]

Skočila nisem iz dveh razlogov. Ker sem globoko v sebi čutila, da bo enkrat vse, kar se mi dogaja, dobilo smisel.

In ker bo moja smrt neprijetno obremenila tiste, ki so me polivali z mrzlo vodo in na meni lomili kuhalnice. 

[…]

Eno leto kasneje, ko mi je bilo 17 let, me je mami odpeljala s sabo, k brazilskim šamanom, v vasico Alajabagana. Ko sem se ji uprla, da ne bom pila ‘zvarka’, ki ga je bilo potrebno spiti pred obredom polne lune, sem bila, po njeno, spet jaz tista, ki vse kvari, zakomplicira in ovira duhovni napredek.

Spila sem. Da bo mir. Čez pol ure, sem postala svobodna, kot vreča polna teniških žogic. Prosto sem padala. A ne navzdol. Navzgor. Kmalu sem bila doma. Svobodna in doma.

Nikoli se ne bi vrnila, če ne bi videla, kako je to, da se je moj srčni utrip začel ustavljati in da je okoli mene kup zaskrbljenih šamanov, ter moja zaskrbljena mami - obremenilo vse okoli mene.

"Kaj vam je?! Pustite me! Doma sem!!!!" 

A nek glas (najbolj domač glas, ki sem ga kadarkoli slišala … in ja, vem kako čudno se to sliši racionalnemu umu :-), edino takrat sem slišala ta glas ;-)) mi je zašepetal:

Doma boš, ko boš zares prišla domov. Zdaj si doma. A nisi zares doma."

Šamani so me oživljali. In jaz sem se vrnila."

Od takrat naprej si nikdar, nikdar, nikdar niti za mili hipec ni zaželela končati svojega življenja. Ne glede na to, kako hudo ji je bilo.

Savina danes ve, da je dom v njej – ne glede na to, kje je.

Kmalu vse dobi svoj smisel. "Življenje je premikanje po tirnicah navzgor," zaključuje Savina.

Preberi še: Zakaj sem nehala učiti jogo (iskrena izpoved učiteljice joge)

Priporočamo tudi: Sanja Grohar: "V tistem trenutku sem se prvič v življenju počutila tako osamljeno …"

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri