Sabrina Meško: Krasno je, da cvetiš po svoje

Dobili sva se v galeriji njenega očeta, priznanega kiparja in slikarja Kiarja Meška. Nehote sem se nalezla Sabrinine energije in pomislila, da je verjetno prav v tem skrivnost njenega uspeha.

29. 8. 2002

Sabrina Meško, doktorica alternativne medicine, avtorica dveh edinstvenih knjig o mudra jogi; prva je bila prevedena v devet jezikov, druga je premierno izšla v Sloveniji, osvajanje tujih trgov jo še čaka. Mudre, različni položaji rok pri jogi, so preproste vaje za energijo, notranjo moč in boljše počutje, pravi Sabrina. Prepričala je bralce, prepričala je Madonno, ki je mudre uporabila v enem od svojih videospotov, in prepričala je mene. Da za vsako težavo obstaja rešitev in da je naša naloga, da najdemo svojo pot. Sabrina Meško jo je našla, čeprav pravi, da je šele na začetku.

Nekoč si sebe gotovo niste zamišljali kot doktorico alternativne medicine? Bili ste baletka, pot vas je zanesla tudi v svet zabavništva.

Z jogo sem se ukvarjala vedno, ampak potem sem fizično jogo spremenila v duševno meditacijske tehnike. Starši so me vzgajali odprto, vse me je zanimalo. Joga mi je pomagala iz sveta izluščiti smisel. Našla sem mir, šovbiznis je namreč brutalen in svet joge me je začel bolj zanimati. Bolje sem se počutila, vse, kar se je dogajalo, se mi je zdelo smiselno in razumela sem tudi druge.

Rada opazujem ljudi in iz tega se je razvilo tudi to, da jim rada pomagam. Priznam pa, da je preprosteje razvozlati druge kot pa samega sebe. Ko razumeš sebe, razumeš vse, toda to je težko. Vsa ta spoznavanja so bila moja duševna rast. Hotela sem vedeti, kaj sploh je življenje, kaj počnemo. Ne bomo menda do konca življenja hodili na avdicije?!

Avdicije na Broadwayu so sanje mnogih deklet in vi ste bili dekle, ko ste odšli v Ameriko. Kako ste se vživeli?

Ko sem šla, sem bila stara 18 let, toda prej sem zaradi baleta in plesa živela v Nemčiji, Franciji, na Dunaju, govorila sem pet jezikov, tako da me niso iz Ljubljane kar iztrgali in prestavili v Ameriko, kajti to bi bilo najbrž brutalno. Vseeno pa je bil kulturni šok velik. Veš, da si na drugem koncu sveta, in če se zgodi katastrofa, ne moreš sesti na vlak in oditi domov. Na vsej celini ni tvojih najbližjih, ki te bodo vedno prijeli za roko.

Je ples prej trdo delo kot pa čudovit in glamurozen svet?

Na odru si popolnoma izpostavljen. Če bi vam povedala, kakšne razloge so navajali, da mi niso dali službe, bi se vam zdelo smešno. Prevelika, premajhna, presuha, preveč eksotična, preveč evropska, premalo evropska, karkoli. Večkrat sami ne vedo, kaj naj naredijo, saj je izbira tako velika. Hvala bogu, to je bilo le eno obdobje v mojem življenju, ki me zdaj zelo zabava, ampak če bi še vedno morala to delati, bi bilo težko.

Kako torej vemo, kaj nas bo osrečilo?

Pustite se presenetiti in verjemite, da nikoli ni prepozno. Tudi pri 75 letih ni prepozno. Če se zavedate, da imate svoj življenjski urnik, ki je narejen posebej za vas, se ne primerjate z drugimi in se znate sprostiti, zato v kateremkoli obdobju svojega življenja najdete mir. Morate pa znati uživati v trenutku, to pa lahko naredite takrat, ko ugotovite, da je ta trenutek vse, kar imate.

Pred vašo knjigo Zdravilna mudra so bile te starodavne tehnike dobro varovana skrivnost.

Takšne knjige res nikjer ni bilo. Mene so geste z rokami vedno zanimale, hotela sem jih razumeti. Bila sem tudi po naravi radovedna, in pri tem se mi je obrestovalo. Zanimalo me je, kaj pomeni drža rok, pa nisem našla odgovora. Zato sem raziskovala. Zanimanje me je pripeljalo do mojstrov in prišla sem do mojstra, ki je poznal tehnike mudre. Bil je vesel, da me to zanima, da bi se rada učila in da znam vse pokazati tako, da bodo mudre razumeli tudi drugi.

Prva knjiga je postala uspešnica. Kdaj ste začutili, da vam je zares uspelo?

Ko so me poklicali in povedali, da je Zdravilna mudra na lestvici najbolje prodajanih knjig časopisa Los Angeles Times. Ko sem to videla črno na belem, me je kar streslo. Še zdaj me. V bistvu pa se je zgodilo že prej; ko so bile fotografije končane in sem šla ponje k fotografinji, sem vedela, da bodo spremenile moje življenje.

Bil je trenutek, ko čutiš, da se bo nekaj zgodilo, da bo nekaj drugače, pa knjiga sploh še ni izšla. Ko pa sem videla še Los Angeles Times, je bilo, kot da bi me nekdo, neki nevidni angelček ali kaj podobnega, potrepljal in rekel: dobro delaš, pridna si. To je bilo dovolj.

So se vam zaradi uresničitve ameriških sanj kdaj zamajala tla pod nogami?

Nikoli. Enostavno si nisem domišljala, da sem zdaj postala ne vem kaj. Šla sem skozi vse tiste avdicije in vem, da je takšno razmišljanje naivno. Vsi smo najboljši v eni majčkeni stvari, ki jo lahko počnemo. In če ti uspe nekaj, v čemer še drugi uživajo, je to darilo. Vsi imamo trenutke, ko ti notranji glas reče, to je pa v redu. Nikoli nisem rekla ’Uaa, uspelo mi je!’ Ne, še ogromno se moram naučiti, vsak dan se trudim, da bi bila boljša,. Nekaj pa lahko dosežeš le, če si iskren sam s seboj.

Če nisi iskren, dosežkov in uspeha ne bo, ker ne delaš tistega, kar bi moral; zato ne boš slišal tistega glasu. Zakaj bi ga pa slišal, če ne greš po pravi poti? Ko greš po pravi poti, čutiš bodrilno trepljanje. Vendar ljudje ne vemo, kaj je naša pot. Nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo. Vse je možno in življenje se ti lahko spremeni z enim samim telefonskim klicem. To je najboljša stvar.

Kaj pa je tista najboljša stvar za vas?

Potovanje. Kadar sem utrujena, enostavno kam grem. Tudi če le za en popoldan. Zadnje leto sem ogromno potovala, tudi brez načrta. Ponavadi sicer moram imeti neke okvirne načrte zaradi dela, ampak meni je najhuje reči: “O.K., tisti dan ob tisti uri bom tam.” Rada pa rečem: “Imam še 24 ur časa, kaj pa, če bi kam odšla.” In ljudje se temu čudijo.

Takšna impulzivnost se ne sklada z vami, e pomislimo na balet, na avdicije, študij, natrpan urnik dela. Je to mogoče vaša druga plat?

Ja, to ste dobro povedali. Mogoče sem ravno zaradi tega lahko tako disciplinirana. Če imam delo, sem strašno disciplinirana in se povsem predam stvari. Vendar potem rabim malo zraka. Lahko delam nepretrgano en teden, potem pa se enostavno nekam odpeljem. Tako najdem ravnotežje. Mogoče sem malo ekstremna. Ampak meni se zdi to bolj zanimivo, kot da bi vsak dan normalno delala. Ko delam, delam stoodstotno, potem se odklopim.

Živite v Los Angelesu, kjer je videz najpomembnejši. Kako je živeti v tak nem mestu?

Kakšen dan je dolgočasno, drugič te nervira, kakšne dneve je smešno. Odvisno od tega, kako sem razpoložena. Vendar, če se teh zunanjih zahtev in pritiskov zavedaš in na vse to gledaš z razdalje, je v redu. Pomembno je, da vsake toliko časa odidem iz Los Angelesa in gledam z druge perspektive.

Za vse, ki smo veliko v Kaliforniji, je pomembno, da gremo stran, nato se vrnemo, delamo in vidimo vse lepe stvari, ki jih Kalifornija ponuja. Pomembno je, da človek ne pusti, da bi mu poudarjanje zunanjosti zameglilo vse drugo, da se nekoč ne zbudiš v tej plastiki. Kajti veliko ljudi v Los Angelesu se zbudi v plastiki, pozabijo, kdo so, in vsi želijo biti narejeni po neki točno določeni šabloni.

Je Los Angeles res mesto sanj?

To je mesto sanj, ampak pravi vic je v tem, da ni mesto sanj, ampak mesto porušenih sanj. Veliko je ljudi, ki se jim sanje izpolnijo, večini pa se ne. In o njih nikdar nič ne slišimo, vemo le za tiste, ki so bili ob pravem času na pravem kraju in poznali prave ljudi. Človek išče srečo in zadovoljstvo na vseh koncih sveta, ampak vse to vedno najdeš pri sebi. Kdor ne ve, kaj ga osreči, tega ne bo nikoli našel.

Se Američani in Slovenci oziroma težave, zaradi katerih prihajajo na vaše tečaje, kaj razlikujejo?

So razlike. Ljudje v Sloveniji so pripravljeni žrtvovati več časa, da bi dosegli izboljšavo v življenju. Američani hočejo vse takoj. Slovence pa bi rada spomnila na to, naj se večkrat pohvalijo. Da je v redu, če nekoga pohvališ, da je v redu, če rečeš ženski, da je lepa. Ženska to potrebuje, tako kot roža. In to mi je bolj všeč v Ameriki, tam te radi pohvalijo. Tega se ne bojijo, kar pomeni, da se sami pri sebi dobro počutijo.

Če bom nekomu rekla, “Hej, to je pa zelo dobro,” pomeni, da sem samozavestna in da tudi drugim privoščim nekaj pozitivnega. Rada bi tudi, da bi v Sloveniji ljudje sami sebe mogoče malo bolj razvadili, uživali. K meni pa tako v Ameriki kot v Sloveniji prihajajo zelo različni ljudje, vseh starosti in različnih poklicev.

Zadnje čase vse več prihajate v Slovenijo. Samo zaradi posla ali gre tudi za malo domotožja?

Vedno poskušam poslušati, kaj mi govori moj notranji glas. Res sem zdaj več v Sloveniji, tu sem spet našla dom. Ponavadi sem prišla za kratek čas in sploh nisem mogla uživati. Zdaj sem se odločila, da bom stvari uravnovesila. Ko grem v Ameriko, se počutim dobro, krasno je, da lahko živim v obeh državah in da v Sloveniji ne pridem le na obisk k sorodnikom in prijateljem, ampak se trudim uživati v vseh lepotah.

Kaj bi še radi dosegli?

Sploh ne mislim, da sem veliko dosegla. Mislim, da šele bom. Zdaj sem nekako na srednjem pasu avtoceste in moram še na prehitevalnega, kljub temu, da moji prijatelje, vsi mislijo, da sem že na najhitrejšem pasu. Meni pa se zdi, da vsake toliko časa prehitim kak tovornjak. Jeseni bo izšla moja druga knjiga v Ameriki, dela bo veliko. Zdaj pišem scenarij, rada pa bi postavila močne temelje za alternativne vede in tovrstni izobraževalni center v Sloveniji. Malo kasneje pa še kakšen projekt za otroke.

Ste privlačna in uspešna ženska. Kaj mora imeti moški, da vzbudi vašo pozornost?

To pa ni tako enostavno. Prvič, potrebujem veliko svobode, drugič pa, moški mora biti zelo nadarjen na nekem področju. Talent me namreč zelo pritegne. Moški mora biti pogumen, nekoliko drugačen, to je zanimivo. Ideje, kreativnost in neustrašnost, to je to. Ker drugačen moški ne bo nikamor prišel, saj sem tudi jaz neustrašna in tega se moški bojijo; sploh če ženska ve, kaj hoče. Mora imeti tudi smisel za humor, biti mora zabaven pa potovanja mora imeti rad. Kar nemogoče, ne?

Pa obstaja kakšen tak moški v vašem življenju?

Vedno je nekdo ta moški, ampak o tem nikoli nič ne povem. Povem le to, da sem vedno le z enim moškim, nikoli z desetimi. Sem pa glede tega vedno zelo skrivnostna, čeprav sem sicer močna in samozavestna.

Takšne pa si pravzaprav želimo biti vse, kajne?

Mislim, da bi morale ženske nase gledati kot na rožo, ki jo je treba negovati, ji dati svetlobo, hrano in veliko pozornosti. Ženska mora najprej uveljaviti sama sebe, potem lahko to pričakuje od partnerja. Mlada dekleta stalno iščejo odgovore, kako najti partnerja, ga obdržati, kako biti najboljša ženska, privlačna, zanimiva. Pomembno pa je biti individualen, poseben. Jaz sem imela srečo, da so mi starši pomagali pri tem in nikoli nisem hotela biti takšna kot drugi. Treba se je zavedati, da je krasno, če si povsem drugačen kot vsi drugi, da cvetiš po svoje.

To je včasih težko.

Zelo. Ampak nikoli ne moremo biti kot nekdo drug. Uživajmo v sebi, bodimo samozavestni, kajti spoštovanje od partnerjev dobimo le takrat, ko spoštujemo sami sebe.

Mudre pomagajo pri različnih težavah

V Sloveniji sta izšli obe knjigi Sabrine Meško, Zdravilna mudra in Mudre življenja. V obeh knjigah so prikazani in pojasnjeni različni položaji rok, ki pomagajo pri najrazličnejših težavah, od telesnih (mudra zdravja, mudra proti stresu) do tistih, ki nastajajo v naši duši in umu (mudra modrosti, mudra samozavesti, mudra ljubezni, mudra sreče ...

Vaje so preproste, lahko jih delate kjerkoli in kadarkoli, za vsako pa potrebujete le tri minute miru in zbranosti. Med številnimi vajami se odločite za tisto ali tiste, za katere menite, da vam bodo pomagale na področjih, ki jih želite izboljšati.

Tadeja Lampret

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri