Princeske na velikem platnu

Igralke Iva Krajnc, Tanja Potočnik in Pia Zemljič so trenutno v javnosti zvezde novega slovenskega filma Varuh meje, zasebno pa so nadvse zgovorne mladenke, ki so skorajda brez mojega “vmešavanja” vodile tok pričujočega pogovora.

25. 4. 2002

Tako so mi na primer takoj povedale, da dobro poznajo Cosmo. Pravzaprav prelistajo večinoma vse revije kar v zaodrju med samo gledališko predstavo, ko čakajo, da se bodo povzpele na oder in (seveda brezhibno) odigrale svoje vloge.

Poleg listanja revij se včasih lotijo tudi reševanja kakšne križanke, Pii pa je nedavno med predstavo nekdo polagal tarot karte. Neverjetno, boste rekli. Mlada igralska trojica ima na zalogi kar nekaj takšnih, za nas, navadne smrtnike, “neverjetnih” podrobnosti iz igralskega življenja. Začnimo najprej z Varuhom meje.

Ste zadovoljne s svojo igro v filmu?

Iva: Pred kratkim sem bila s teatrom na gostovanju v Beogradu. In kot bi rekli Beograjčani, “me smo super, me smo fenomenalne, me smo perfektne”. (smeh) Kajpak se šalim. Ampak to kaže na bistveno razliko med njimi in nami, Slovenci. Tam te kot igralca malodane častijo in kujejo v zvezde, nam pa je bilo ob takšnih izbruhih strašno nerodno. Tako da bomo tudi me po moje raje rekle čisto tipično slovensko, “eh, ne vem”.

Pia (prikimava): Saj vidiš, da sem čisto prebledela ob tem vprašanju. Ampak ena scena mi je pa res všeč in se mi zdi, da sem jo dobro odigrala. Namreč tisti prizor na koncu, na stranišču v nočnem klubu. Ostalo pa, z nečim sem bolj zadovoljna, z drugim spet manj. Poskušala sem se držati določene energije, s katero sem delala ...

Tanja: .. in ali si to naredil tudi dobro, potem drugi povejo. Ponavadi v končni različici, v filmu pristanejo kadri, ki ti sploh niso všeč, odstranijo pa se tisti, za katere misliš, da so dobri.

Kakšni pa so se vam zdeli liki, ki ste jih odigrale?

Iva: Meni osebno je šel moj (zaigrala je Simono, op. p.) zelo na živce, preden smo začeli snemati. Ampak lik pač moraš nekako “prežvečiti”, v sebi poskušaš najti neke smernice tega lika, ki so ti pač najbližje. Med samim snemanjem, ko je prišla na plano samo ta plat, torej Simona, sem se začela počutiti odlično.

Pia: Popolnoma se strinjam s tem. Tudi meni je šel moj lik (Žane, op. p.) blazno na živce. Bila sem res agresivna.

Gre za ekstremna lika. Medtem ko je Simona tradicionalno usmerjena in nekako velja za pridno punčko, je Žana njeno nasprotje.

Tanja: Jaz sem bila (kot Alja, op. p.) pa nekje vmes. In sem skakala iz ene situacijo v drugo, zaradi česar sem se počutila zmedeno.

Pia: Osebno me je Žanina agresija motila in se mi je dogajalo podobno kot Ivi. S tem da mene na snemanju potem nihče ni maral, njo pa vsi! Dejansko iščeš načine, kako prikazati močno in agresivno upornico, ki je v resnici zafrustrirana; kako biti agresiven, obenem pa pokazati, da Žana v resnici ni tako močna. In zanimivo je bilo opazovati, kako so se drugi odzivali na to energijo.

Je bila odločitev za igralski poklic vaša prva izbira?

Pia: Odkar se zavedam, sem hotela biti igralka. “Ti boš pa filmska glupica,” mi je znal reči stric.

Tanja: Najprej sem hotela biti baletka, oče je želel, da bi bila pianistka, pa žal nisem imela potrpljenja. Do 15. leta sem veljala za bolj sramežljivo dekle, zato sem bila v družbi ena izmed tihih ljudi. In sem si rekla, gremo na oder, pa bomo videli. Steklo mi je in od takrat vem, da je to to. Vztrajala sem, četudi je kar nekaj let trajalo, preden sem bila sprejeta na AGRFT.

Iva: V prvem razredu osnovne šole sem si rekla, da bom pevka in igralka, kasneje pa sem hotela biti psihiatrinja. Moja prva želja je bil ples oziroma gib kot izrazno sredstvo; tako sem prišla v teater. Potem me je vedno bolj začela zanimati beseda in sem se odločila, da poskusim na akademiji. Zdaj si ne morem predstavljati življenja brez tega.

Kako ljudje reagirajo, ko se jim predstavite in rečete, da ste igralke? To je verjetno zelo težavno.

Pia: Veš kako! Imam občutek, da imajo to za nekaj manjvrednega, češ, “igralka, pha, kaj pa je to”.

Tanja: Mnogi mislijo, da to lahko dela vsak. Iva: Še zlasti ženske. To je tako smešno. Kot sem že rekla, v Beogradu vsi kar hodijo za tabo, ko pa pri nas rečeš, da si igralec ...

Pia: ... se pa skrivamo v kotu, da nas ja ne bi kdo videl. Iva: Vedno se moraš postaviti v neki bran, ker te kar napadejo, češ, “kaj misliš, da si, če si igralka”.

Potem je verjetno tudi te ko vzpostavljati nova poznanstva iz drugih krogov?

Tanja: Odvisno od človeka. Po moje to nima zveze z igralstvom.

Iva: Dostikrat se mi dogaja, da sploh nimam potrebe po druženju, da potrebujem mir. V gledališču je ves čas veliko ljudi okoli tebe. In potem si včasih kar sit ljudi.

Zanimivo je, da se igralci med seboj tudi poročajo.

Iva: Ja, moj mož je tudi igralec (Aljoša Ternovšek, op. p.).

Tanja: Po moje gre za isto interesno področje in se imajo o čem pogovarjati. Kdo drug, zidar na primer, bi težko razumel, če se boš z njim pogovarjal o igri, ali pa nasprotno, igralec o zidarstvu.

Iva: Pa tudi to je, da igralci potrebujemo pozornost. Če si sam igralec, veš, kaj to pomeni in mu znaš prisluhniti. To ni delo, ki bi ga lahko kje pustila, vsepovsod hodi z mano. In potrebuješ, da te nekdo potolaži.

Tanja: Ves čas te mora nekdo crkljati.

Vas moti, da igralski poklic pri nas ne prinese kupov denarja in zvezdništva?

Pia: Sploh ne razmišljamo o tem. Mislim, da si nas prezgodaj vprašala. Za seboj bi morale imeti toliko in toliko stvari, pa bi lažje rekla. Mogoče bom čez pet let razmišljala drugače. Fino mi je, da imam delo, denarja pa imam toliko, da se da živeti od tega.

Tanja: Jaz sem še študentka in se zaenkrat sploh ne obremenjujem z denarjem.

Pia: Je pa res, da denar ni premo sorazmeren s kakovostjo igre. Pravijo, da imajo dobri igralci denar. Ni res! Koliko je odličnih igralcev, vendar ne pridejo v ospredje.

Tanja: Moraš imeti tudi poznanstva. Nekateri igralci so odlični, toda ne pridejo zraven.

Iva: Če si nekomu všeč, te bo vzel k sebi ne glede na to, če si malo slabši igralec. Lahko pa je igralec blazno dober, pa te nekdo ne bo vzel, ker mu nisi všeč. In pri tem ne moreš nič.

Pia: Ali pa si že vizualno predstavljajo igralca. To seveda nima nobene zveze s teboj kot igralcem. Jaz sem pač črna in ni naključje, da dobivam vloge, ki ponavadi pritičejo črnolaskam. Razen enega ali dveh režiserjev, ki me bolj igralsko poznata in mi dasta kak cukrček, vlogo, ki mi je ne da nihče. Dali so mi na primer vlogo neke nežne plavolase bolniške sestre in sem bila neznansko hvaležna, Ker je to dobro za tvoj igralski razvoj.

To je ta nevarnost, da te spravijo v kalup.

Iva: Ja, samo tega se moraš največkrat tudi sam izogibati. Včasih moraš enostavno reči ne, kar je sicer težko, ampak moraš. Če bi meni zdaj trikrat zapored ponudili vlogo, podobno vlogi Simone v Varuhu meje, ne bi vzela niti ene več. Čeprav bi si s takimi vlogami lahko naredila ime, jih ne bi vzela. Ker se tako ne bi rada omejila.

Koga od tujih igralcev rade gledate na platnu?

Iva: Jaz sem ravno zdaj padla v stare filme. Nova hollywoodska produkcija mi ne leži. Zadnje čase sem veliko gledala Audrey Hepburn.

Tanja: Meni pa Juliette Binoche.

Pia: Veliko jih je. Jaz bi se prej odločila za film. Igrala bi na primer vlogo Amelie v istoimenskem filmu. To se mi zdi takšna fina mala sladka vloga.

Tanja: Meni pa Dvojno Veronikino življenje Kieslowskega.

Iva: Meni je bila všeč Plesalka v temi.

Vidim, da vas privlačijo evropski filmi. Zakaj?

Iva: K nam pridejo samo hollywoodski filmi A-produkcije.

Vas privlačijo karakterne vloge?

Vse tri hkrati: Ja.

Iva: Takšne epopeje, kakršna je Gladiator, je sicer lepo gledati. Saj enkrat bi že bilo mogoče fajn igrati v takem filmu, v teh oblekah.

Tanja: V Gospodarju prstanov. Takoj bi igrala vilinko s tistimi ušesi. (vse tri planejo v smeh)

Kaj bi raje prejele, oskarja ali cezarja (evropsko filmsko nagrado, op. p.)?

Tanja: Gotovo je velika izkušnja, če greš na primer na oskarje. Čeprav imam res raje evropske filme.

Pia: To je zame pretežko vprašanje. (smeh) Če bi me vprašala pri petih letih, bi rekla oskarji, ker sem mami obljubila, da ji bom kupila grad. Ne, resno, cezar. To bi bilo krasno prejeti. Oskar pa ... Seveda ga ne bi zavrnila.

Iva: Kaj pa vem.

Sodijo k poklicu igralca tudi skrbno urejen zunanji videz, lepe obleke, popolna frizura?

Tanja: Kar se tega tiče, sem bolj “klošar” po naravi. Kakor se počutim, tako se oblečem. Včasih se lahko zelo zrihtam, včasih pa ne.

Pia: Ampak veš, zakaj je tako? To sem šele pred kratkim ugotovila. Pred pustom sem bila veliko z garderoberkami in maskerkami in vse so me spraševale, kaj bom za pusta. Prosim vas, sem rekla, igralka sem in nimam nobene potrebe, da bi se maskirala. Če bi počela kaj drugega, bi mi bilo nedvomno veliko do tega, da sem urejena. Ampak na odru imam toliko lepih oblek, da mi je potem super v kavbojkah.

Iva: Včasih si res rečem, “Iva, zdaj bi bil pa že čas, da se malo zrihtaš”, ko pa pride trenutek, ko bi se morala, pa samo zavzdihnem in zamahnem z roko.

Kaj pa nakupovanje?

Pia: To je meni najhujše.

Tanja: Shopping je grozen.

Iva (hudomušno): Jaz pa zelo rada hodim v shopping! Samo to je tako, enkrat na ... (smeh)

Pia: Jaz raje kuham! In zelo rada zapravljam denar za hrano. Vse zapravim za hrano in potovanja.

Tanja: Jaz pa rada jem!

Iva: Z možem se včasih prav tepeva, kdo bo kuhal; pa ne, kdo bo, ampak kdo NE bo.

Kaj pa rade jeste?

Pia: Jaz sem vegetarijanka, sicer pa imam rada večinoma vse svetovne kuhinje, indijsko, japonsko, kitajsko.

Iva: Pia je ekspert za suši!

Tanja: Kaj pa potico? Znamo narediti potico?

Iva: Jaz sem jo že delala!

Gole, zgoraj brez in z ribami

  • Pia: Najtežji prizor je bil, ko smo snemali sceno, ko si slečemo modrčke. Tulila sem po vsakem kadru, to je bilo najtežje zame.

  • Tanja: In polivale smo se s pivom, da so nam bradavice stale pokonci!

  • Iva: To je bil tudi moj najtežji prizor. Res pa je, da sem se morala za neki prizor sleči do golega. Ko smo snemali to sceno, sem rekla, da nočem imeti veliko ljudi okrog sebe, ker ponavadi na snemanju pač so. Tako je bilo snemanje tega prizora veliko lažje, kakor bi bilo sicer.

  • Pia: Ali pa ko smo snemali prizor, ko ležiš v banji, polni rib!

  • Iva: Ja! Bila sem v vodi z mrtvimi ribami in navzela sem se neznosnega smrada. Ko sem se naslednje jutro zbudila, sem še vedno smrdela in tudi prha mi ni pomagala. Ko sem se potem na vročini začela še znojiti, je bilo tako obupno, da sva se s Pio odločili, da potrebujem dober piling. Kupili sva limone, dodali med in sol, in potem me je uboga Pia ribala po vsem telesu in laseh. Dobro je bilo šele po štirih dneh.

Marta Pirnar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri