Pred kratkim sta konec svojih bogatih filmskih in gledaliških karier naznanila dva legendarna zvezdnika, francoska ikona Jean-Paul Belmondo in Anglež sir Michael Gambon. Prvi se je za upokojitev odločil samovoljno, drugega pa je v to žal prisilila bolezen.
Številni oboževalci francoskega igralca Jeana-Paul Belmonda so bili globoko razočarani, ko je ta sloviti 81-letnik razkril, da se poslavlja od več kot pol stoletja trajajoče filmske in gledališke kariere.
"Naporno sem delal. Zdelo se je, da tega nisem jemal resno, a želel sem uspeti. Zdaj je čas za počitek. Ne bom se vrnil niti v film niti v gledališče. Uživam v življenju," je dejal legendarni igralec, ki ga rojaki že od nekdaj kličejo Bebel, in dodal, da se mu ne zdi, da je njegova gledališka kariera pomembnejša od filmske.
Po njegovem sta obe enako uspešni in pomembni, čeprav je prvo filmsko vlogo dobil šele po desetih letih nastopanja na gledaliških deskah.
Igralski velikan, ki je leta 2001 utrpel blažji srčni infarkt, je najbolj znan po vlogi v filmu Do zadnjega diha, v katerem je zablestel leta 1960, vsekakor pa je treba omeniti tudi to, da je pred štirimi leti v Cannesu prejel zlato palmo za življenjsko delo.
Za negativno presenečenje je minuli teden poskrbel tudi sir Michael Gambon.
Ta na Irskem rojeni 74-letni Anglež, najbolj prepoznaven po vlogi profesorja Albusa Dumbledora v filmski sagi o malem čarodeju Harryju Potterju, pa prav tako kot njegov kolega Belmondo ni bil dejaven le pred kamerami, ampak tudi v gledališču.
Večkrat je namreč pojasnil, da ga najbolj izpolnjujejo prav gledališke vloge, ki so zanj na žalost le še stvar preteklosti.
"Zaradi težav s spominom ne bom več igral v gledališču. Srce se mi trga zaradi te odločitve, a preprosto nimam izbire," je dejal igralec, ki ga težave s spominom pestijo že več let, a se je znašel tako, da je imel med predstavami v ušesu slušalko, asistentka pa mu je sproti brala besedilo, ki ga je moral izgovarjati.
Ko se je pred kratkim udeležil avdicije na West Endu, se ni mogel spomniti niti enega stavka, ki bi ga moral izgovoriti, in prav takrat je dojel, da ni več sposoben igrati v gledališču.
"Ne moreš brezbrižno stati na odru in se pretvarjati, da igraš, v resnici pa se ne moreš spomniti svojega teksta, dokler ti ga nekdo drug ne prišepne," je pojasnil, zakaj se je poslovil.
Napisal: Tim Jeras za revijo Nova
