“Poskušam navdihniti prihodnje generacije”

Svoje slovenske korenine je v deželo na sončni strani Alp prišla iskat 44-letna Nasina astronavtka Sunita Williams.

9. 10. 2009

V Slovenijo je sicer prišla zaradi povabila k sodelovanju na dnevih slovenske znanosti, vendar je obisk izkoristila tudi za iskanje svojih prednikov.

Astronavtka našla Slovenijo

Sunita, ki je odraščala v ameriški državi Massachusetts, ima po mami slovenske korenine, po očetu pa indijske. Slovenijo je pred leti prvič obiskala s sestro Dino in mamo Bonnie, saj so si želele ogledati deželo svojih predhodnikov. Karizmatični astronavtki se je tudi tokrat na potovanju pridružila mati in skupaj sta raziskali, od kod izvirajo njune korenine.

“Zelo poseben občutek je iskati svoje prednike in vesela sem, da nama je uspelo. Našli sva rojstno hišo moje pra­prababice Marije Bohinc, ki je v Lešah pri Tržiču. Brskali smo tudi po arhivih, kjer smo ugotavljali, do kam segajo korenine mojega pradedka, ki se je pisal Zalokar. Krajevna skupnost pa je celo pripravila prireditev, ki so jo poimenovali Od Leš do zvezd in nazaj, kar je naravnost fantastično,” navdušeno razlaga.

Svoje poslanstvo odkrivala sproti

Sunita kot otrok ni nikoli pomislila, da bi postala astronavtka, saj ni niti vedela, kaj njihovo delo sploh vključuje, razen tega, da potujejo v vesolje.

Dolgo časa sploh ni vedela, kaj želi početi v življenju, potem pa se je odločila za pridružitev vojski kot voznica helikopterja. Ker v tem resnično uživa, je mislila, da bo to počela do konca življenja. Potem pa je pri 25 letih spoznala nekaj astronavtov:

“Bili so popolnoma normalni ljudje, tako kot jaz,” razlaga začudeno.

“Takrat sem pomislila, da bi lahko tudi jaz delala vse to, kar počnejo astronavti, in da je njihovo delo zelo zabavno in zanimivo. Tako sem odšla nazaj v šolo, saj morajo astronavti imeti magisterij. Po letih trdega fizičnega in psihičnega dela sem končno dosegla svoj cilj in postala čisto prava astronavtka,” pove s ponosom.

Najbolj nora služba na svetu

“Najboljša stvar pri tej službi je seveda ta, da potuješ v vesolje in vidiš naš planet iz čisto druge perspektive kot drugi Zemljani. Iz vesolja ga spoznaš popolnoma drugače kot na tleh. Je živo bitje, ki je, čeprav je ogromno, vseeno zelo občutljivo,” razlaga z navdušenjem.

Na vprašanje o negativnih plateh dela odgovori s težavo, saj uživa v vsaki stvari, ki je povezana z njeno službo pri Nasi. Težko ji je le, ko je dolgo ločena od družine in prijateljev. Vendar tudi v vesolju ohranja stike z njimi po satelitskih telefonih.

Mož Michael, ki ga je spoznala v vojski in s katerim sta poročena že 16 let, se je že navadil na njena potovanja. Že od vsega začetka jo popolnoma podpira in ji stoji ob strani:

“Mož se zaveda, da je moje delo pomembno in da mi veliko pomeni, saj z njim poskušam navdihniti prihodnje generacije,” pripoveduje iz srca.

Sprehajala se je v vesolju

Na vesoljski postaji Discovery, kamor jo je med letoma 2006 in 2007 poslala Nasa, je preživela neverjetnih 195 dni, kar je največ med astronavtkami. Pravi, da se v teh dobrih šestih mesecih ni imela časa dolgočasiti, saj je bila zaposlena z gradnjo postaje, kar je vključevalo električna in vodovodna opravila, nalaganja računalniških programov in seveda sprehode v vesolje.

“Vesoljska postaja je kot dom, ki ga je treba nenehno vzdrževati, zato imaš vedno kaj za delati,” pojasnjuje. Astronavti na vesoljski postaji imajo takšne urnike kot ljudje na Zemlji. Vstanejo ob šestih zjutraj in hodijo spat ob desetih zvečer. Ob koncu delovnega dne se dobijo za mizo in skupaj povečerjajo. Za vikende pa si ogledajo kakšen film in kle­petajo.

“Ko sem bila na postaji, so bili tam še ruski astronavti, tako da smo skupaj pogledali kar nekaj ruskih filmov. Od njih sem se veliko naučila o njihovi kulturi, ki je zelo zanimiva,” pripoveduje astronavtka.

Šla bi vsaj še enkrat

Sunita pravi, da bi z veseljem še velikokrat odpotovala v vesolje, vendar bo zadovoljna, če bo lahko šla le še enkrat:

“Rada bi šla še zadnjič z mednarodno ekipo, ki bi ji lahko posredovala vse svoje znanje, ki sem ga pridobila v svoji karieri. Potem pa je čas, da to delo prepustim drugim in se posvetim gradnji novega plovila,” pripoveduje z zadovoljstvom in kančkom žalosti.

Še se bo vrnila

“Rada bi se udeležila Ljubljanskega maratona”

Astronavtka čuti povezanost s svojimi slovenskimi koreninami, zato se bo vsekakor še vrnila:

“Izvedela sem, da ta mesec pripravljate maraton. Ne vem, če sem že fizično pripravljena, da bi se ga udeležila letos, vendar bi ga s sestro Dino radi pretekli naslednje leto. V Slovenijo pa me ne vleče le zaradi maratona, ampak predvsem zaradi ljudi, ki so zelo prijazni, čudovite pokrajine in okusne hrane. Tukaj je toliko zgodovine, zame predvsem družinske zgodovine, ki bi jo rada spoznala. Želim si obiskati vse kraje, kjer naj bi bili naši sorodniki.”

Vir: Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri