Polona Kasal: Njeno leto šele prihaja

‘Našel’ jo je Gušti. Dogovorila sta se za sodelovanje – da skupaj posnameta pesem Mine leto ... Vse naprej pa je potekalo s svetlobno hitrostjo.

29. 1. 2004

Njuna prva pesem je bila tako prepričljiva in dobro sprejeta, da sta posnela še eno. Po nastopu na Viktorjih je bila njuna usoda že zapečatena. Polona ni več Guštijeva gostja, ampak je postala del skupine.

Pravite, da neradi silite v ospredje. V osnovni in srednji šoli torej najbrž niste nastopali na šolskih proslavah?

Ah, ne. Nikoli nisem bila tak tip. Že dolgo se ukvarjam z glasbo, v osnovni šoli sem osem let igrala violino, petje pa je bilo vedno sestavni del mojega življenja. Seveda sem tudi jaz razmišljala o tem, kje bom dobila priložnost pokazati svoje znanje. Bila sem pripravljena, vendar sama nikoli ne bi nesla svojih posnetkov na založbo in prosila, naj jih poslušajo, iskala poti za ‘preboj na sceno’ in podobno. Na svojo priložnost sem čakala in upala, da obstaja še kakšen drug način; da bom imela priložnost sodelovati s kakšnim uveljavljenim glasbenikom, ki je nekaj že naredil ...

Ta želja se vam je izpolnila.

Ja. Zgodilo se je popolnoma po naključju, snemala sem ‘back vokale’ za skupino Plan B, in producent me je priporočil Guštiju, saj je vedel, da išče sodelavce za projekt Dolce Vita – manjkal mu je vokal za pesem Mine leto. Z Guštijem sva se dobila, pokazal mi je pesem, predstavil projekt in glasbene goste; le-ti so bili pomemben dejavnik pri odločitvi, da sem pristala in začela sodelovati z njim.

Ste si predstavljali, kaj bo ‘zraslo’ iz tega sodelovanja, da bo Mine leto izbrana za nosilno pesem Dolce Vite?

Premalo sem si predstavljala. Pred tem nisem še ničesar posnela, nisem vedela, kaj in kako bo, všeč mi je bilo že dejstvo, da bom del projekta, pri katerem sodeluje ogromno priznanih glasbenikov, npr. Bajaga, pa Tomi od Siddarthe ... Prepustila sem se toku, nisem razmišljala, kaj bo iz tega sodelovanja ‘nastalo’, celotno stvar sem si na začetku zadala dokaj neodgovorno, neobremenjeno. Da bo Mine leto nosilna pesem, pa sploh nisem vedela. In bila sem navdušena, ko sem izvedela! Takrat sem bila na džez delavnici v Italiji, naredila sem avdicijo in bila zelo zadovoljna, potem pa me je še v hotelski sobi čakalo Guštijevo sporočilo, da bo pesem nosilna, da bomo snemali videospot ... Dan bi bil težko boljši!

Snemali ste ga v majhni istrski vasici.

Šli smo na morje, imeli smo se čudovito, ogromno smo se smejali. Ujeli smo lep sončen dan. Na začetku sem bila malo skeptična, v bistvu me je skrbelo, kakšna bo ekipa, kako se bomo uskladili. Nato sem videla, da so enkratni, da je vsak profesionalec na svojem področju, da jim lahko popolnoma zaupam. Imamo enak estetski pogled, smo na enaki frekvenci. Tako sem se na snemanju popolnoma sprostila in pokazala najboljše, kar znam. Bila sem prvič pred kamero, a sem ugotovila, da sploh ni grozno, da mi gre, da je vse v redu.

Kakšni so bili občutki, ko ste spot prvič videli?

Super! Tudi odzivi so bili dobri. Prvi so ga seveda videli prijatelji in bili so navdušeni. No, v to nisem dvomila; vedela sem, da jim bo všeč, ker je bil tudi meni. To sem jaz. Zdi se mi pomembno, da sem zadovoljna z njim, da ‘stojim’ za njim, potem gre lahko v javnost.

Besedili obeh pesmi Mine leto in Vedno zame sta izzivalni, drugačni. Bi bili enaki, če bi jih pisali vi?

Zdaj jih pišem za nov projekt, ki ga pripravljava, in mislim, da ne bodo enaka. To je Gušti, to je njegov način izražanja. Mislim, da sta besedili izzivalni na prikrit način.

Res je, vendar pa vseeno pojete: “Navlečem džins brez spodnjih hlač ...”, “Si le krik iz mokrih sanj ...”

Vrstico o džinsu sem takoj na začetku prečrtala. Takoj sem rekla: “Tega pa ne bom zapela, ni šans!” Vendar me je Gušti prepričal, da stavek zveni popolnoma drugače, če ga zapojem jaz, kot če bi ga zapel kdo drug.

Na primer Pika Božič?

Vedela sem, da boste uporabili to primerjavo!

Torej gre za interpretacijo?

Ja, vse je v interpretaciji in energiji, ki jo oddajaš.

Kdaj sta se z Guštijem odločila, da bosta v prihodnje sodelovala kot skupina? Po nastopu na Viktorjih?

Že prej sva se pogovarjala o tem, ta odločitev je rasla zelo počasi, več dogodkov pa je dalo potrditev, da smo na pravi poti. Dolgo nisem bila za to, da bi bila skupina, preprosto se nisem zdela sama sebi ‘prava’ za nastopanje, da bom del tega medijskega prostora, ki me ni nikoli privlačil. Bila sem popolna začetnica, a hkrati sem bila vržena v že zgrajeno, utečeno stvar. Že to, da je bil moj prvi nastop na Viktorjih, nekaj pove, to je bila zame zelo velika prelomnica. Če bi mi Gušti že na začetku rekel, da naj se dokončno odločim, ali bom zraven, bi najbrž rekla ne. Vedno sem mu govorila: “Ne pripoveduj mi preveč stvari naenkrat, ker se bom ustrašila in ne bom več hotela naprej!” Zdaj pa počasi postajam odvisna, vedno bolj sem del tega in to postaja del mene in ne bi več hotela živeti drugače.

Je to zdaj uradno?

Smo bend Gušti in Polona, katerega del je tudi Peter Dekleva. Sodeloval je že pri prvem projektu. Mi trije smo ‘koren’ skupine, so pa še drugi sodelavci. Počasi pripravljamo nov projekt; Gušti bo še naprej srce projekta, zaenkrat je tudi idejni vodja, midva s Petrom pa vedno bolj poskušava postati ‘glava’; čim bolj sodelovati, pustiti svoj pečat, prispevati svoje ideje, ustvarjalno vložiti svoj delež.

Z Guštijem sta se tako dobro ujela, da so nekateri začeli govoriti, da sta par tudi zasebno, čeprav je on poročen. Vas je to motilo?

To je pisal rumeni tisk; sama ga ne berem, o tem so mi povedali prijatelji. Nisem preveč razmišljala o tem, take izmišljene izjave se mi zdijo smešne, zaradi njih bi se bilo nesmiselno obremenjevati.

Pa bi bili lahko v razmerju s starejšim moškim?

Se vam zdi Gušti starejši moški?

Nekaj let je starejši od vas.

Ja, lahko bi imela starejšega partnerja.

Kako pa je s koncerti? Bila sta predskupina slavnih Simply Red.

Najboljši del te ‘službe’ so zagotovo koncerti! Seveda sva imela več manjših kot večjih, a nabrala sva že nekaj kilometrine. Vsak koncert ima drugo energijo. Lahko pa si predstavljate to energijo pred ogromno množico ljudi, kot npr. v Hali Tivoli na koncertu Simply Red. Seveda so taki nastopi boljši, večja zmaga – več je energije, več je lahko daš tudi iz sebe ... Morda je bil ta nastop za nas malo prezgodaj, nismo bili še dovolj pripravljeni kot enota. Koncert, ki smo ga imeli decembra v Škofji Loki, pa se mi je zdel zmagovalen. Sicer je bil v majhnem klubu, vendar z odlično energijo. Nabit je bil z ljudmi različnih profilov, vendar smo bili vsi izjemno zadovoljni s koncertom. No, če že primerjam, lahko omenim tudi prvi ljubljanski koncert v Bofu. Tam je bilo tudi super, vendar smo bili malo pod pritiskom. Občinstvo je bilo popolnoma skoncentrirano na nas, nekateri so nas prišli poslušat z dobrimi, drugi s slabimi nameni – vsak je prišel potrditi ali si ustvariti mnenje o nas.

Veliko potujete, pred kratkim ste bili na ‘odklopu’ v Maroku, bi lahko živeli nekje daleč stran od civilizacije?

Sem mešanica urbanega človeka, pripravljenega na vse sodobne možnosti: na umetnost, kariero, službo, po drugi strani pa sem se zdaj v Maroku popolnoma ‘zlila’ z okoljem. Po enem mesecu bi brez težav ostala tam. Vedno, ko se vrnem domov, si rečem, da bi lahko živela drugače, tisto pravo naravno različico. Vendar potrebujem oboje. Cenim oboje. Ne bi mogla izbirati med obema možnostma.

Izbirati ne bi mogli tudi med glasbo in vašimi drugimi zanimanji, kajne?

Sebe vidim na različnih področjih ustvarjanja, vse pa se vrti okrog ustvarjalnosti, glasbe, zanima me umetnost nasploh, rada imam široka obzorja, nočem se ustaviti pri eni sami stvari. Zdi se mi, da moram vedno imeti možnost, da se obrnem drugam in delam kaj drugega. Rada imam filme, potujem, hodim v galerije, gledam na televiziji National Geographic, Discovery, obiskujem metropole. V končni fazi upam, da se mi bo vse povezalo skupaj; študij komunikologije, glasba in grafično oblikovanje, ki ga nameravam še študirati.

Vaša sestra, ki se ukvarja s fotografijo in z modo, že stopa po tej poti. Obe sta tudi nastopili na modni reviji studia Oktober.

Cela družina je obrnjena v isto smer. Starša sta arhitekta, usmerjala sta naju, naju vodila po razstavah ... Dala sta nama vzorec, ki ga samo razširjava ...

Tista modna revija je bila enkratna izkušnja; poznam Uroša, povabili so me, všeč so mi njegove obleke. Vendar ne bi bila zaposlena kot manekenka. V tem našem majhnem prostoru mora biti vsak posameznik odprt za več možnosti – cel trg je tako majhen, da se je priporočljivo usmerjati na več stvari.

Ali bi lažje nosili na modni reviji obleke, ki vam niso všeč, ali peli pesmi, ki jih ne čutite?

Lažje bi nosila obleke; pojem samo tisto, kar čutim, kar sem jaz.

Vaša sestra je že pred leti nastopila v videospotu skupine Big foot Mama, zdaj z Guštijem nastopate vi ...

Ah, to je stvar čistega naključja. Ljubljana je majhna. Smo skupina ljudi, ki se prepleta, meša med sabo. Poti se križajo. To je to.

Se vam zdi Slovenija premajhna?

Velikokrat. Odvisno od obdobja. Ko greš v tujino, vidiš, koliko je možnosti ... Ko zamenjaš okolje, dobiš nove navdihe. Tukaj se vsi poznamo, scena je zaprta ... Upam, da bom imela kdaj priložnost živeti tudi drugje, da bom šla vsaj na podiplomski študij v tujino.

Kaj imate raje, pustovanje ali valentnovo?

Valentinovo! Sem velik romantik in računam na letošnje valentinovo!

“Iskrice niso zaigrane”

Videospot za pesem ‘Vedno zame’ je še bolj provokativen od prvega. Prvi, posnet v majhni istrski vasici, je ljubek, nežen in simpatičen. V drugem, ki ga je režiral Saša Hes, pa je več gole kože, zapeljivih, zaljubljenih pogledov in iskric v očeh. Polona pravi, da ji ni bilo treba igrati in je bila popolnoma naravna. Prav zaradi odlične in profesionalne ekipe se je lahko popolnoma sprostila in pokazala, da se pred kamero odlično počuti.

Smo kot gladiatorji

Le malo glasbenikov ima svoj prvi koncert pred kar štiri tisoč ljudmi. Sicer pa je Polono težko primerjati z drugimi ljudmi. Zanima jo ogromno stvari; študira komunikologijo,obiskuje solo petje, hodi v galerije, veliko potuje – pravkar se je vrnila iz Maroka ... Je zelo pogumna – v Indonezijo je odpotovala ravno v času SARS-a.

Prvi koncert

“Je bil v Ljubljani, pred štiri tisoč ljudmi. Prvič je tako, kot vsaka stvar, ki se zgodi prvič! Sama sem res ‘neusmiljeno padla’ v to sceno! Prav gotovo pa je to najboljši način; ko te vržejo v vodo in si prisiljen plavati. Taki ‘prijemi’

se mi zdijo v redu!”

Je pogumna?

“Ne vem, kaj bi rekla. Res pa je, da ko se za nekaj odločim, sem pripravljena iti z glavo skozi zid, predvsem, če mi hoče kdo to preprečiti. Bila sem na Baliju, na obisku pri prijatelju. Dolgo sem se že pripravljala in sem šla; v času Sarsa. Vse se je dobro izteklo.”

Vstop v ‘areno’

“Trema je seveda prisotna! Sprejemam jo kot nekaj pozitivnega, kot motivacijo. Kako že rečem? Primerjam nas z gladiatorji. Preden gremo na oder, čutim, kot da smo gladiatorji, ki si želijo čim prej v areno. Hkrati pa jih je tudi malo strah.

Kaj pa čas?

“Treba ga je usklajevati. Včasih imam s tem ničkoliko preglavic – célo zmešnjavo. A sem zelo rada zaposlena. Bolj sem zaposlena, bolj sem produktivna, kreativna. Sem kar zahtevna do sebe, vsako stvar želim narediti po svojih najboljših močeh.”

Savina A. Ritter

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri