Plesalka Nika Kljun razkrila, zaradi česa je danes tam, kjer je (INTERVJU)

Nika Kljun je zgodba o uspehu. Pleše že, odkar je shodila. Delala je s številnimi svetovnimi zvezdami in spremenila življenja številnim mladim. Z nami je spregovorila o svoji garaški poti na sam vrh.

Plesalka Nika Kljun razkrila, zaradi česa je danes tam, kjer je (INTERVJU) (foto: Luka Svetic) Luka Svetic
17. 6. 2018

Dogovorjeni sva v plesni šoli Bolero, ki sta jo ustanovila njena starša in kjer je Nika začela svojo plesno zgodbo. Vhoda ne morem zgrešiti, saj pred stekleno steno, ki razkriva plesno dvorano, takoj opazim velik zaslon, iz katerega se mi smehlja energična Nika.

Na hodniku kar mrgoli otrok, ki prihajajo in odhajajo s treningov. Vidi se, da so njeni učenci navdušeni nad Nikino kratko vrnitvijo v Slovenijo, saj jo navdušeno pozdravljajo in ogovarjajo. Spoznam njeno mamo Janjo, strica, sestrično in prijateljico. Vsi se zdijo povezani in ljubeči, obenem pa čutim visoko raven profesionalnosti.

Nika me nasmejano posede v pisarno in najin pogovor se začne …

Zaradi česa si danes tu, kjer si?

Za vse je zaslužno moje trdo telo in spontana pot. Kar daš, se ti povrne. Čeprav imaš slab dan in te stokrat zavrnejo. V Ameriki je zavrnitev res veliko. Nešteto je dobrih plesalcev in koreografov. Vedno sem verjela vase, ker sem vedela, da sem svojemu delu predana z ljubeznijo in se mi mora to nekje vrniti. Ne stopaš po drugih, živiš za svoje delo. To vizijo in vero sem vedno imela.

Rada sem močna ženska in sem ponosna na to, da sem ženska. Še danes me velikokrat, ker sem ženska, ne jemljejo resno. Potem pa pride na sestanek kdo, ki je pol tako talentiran in izučen, ampak je moški, zna dvigniti glavo in je takoj največji car. Če lahko navdihnem vsaj eno žensko ali deklico na dan, je to zame vse.

Kako bi povzela svoje trenutno delo?

Ljudje me označujejo za plesalko, kar še vedno sem, vendar sem predvsem predavateljica. Delam po vsem svetu in zares sem v samem središču dogajanja in v samem vrhu plesnih imen. Poleg tega sem koreografinja. Ravnokar sem koreografirala latinske grammyje. Mislim, halo! Noro! Konec leta 2016 sem koreografirala na plesnem šovu La Banda Simona Cowella. To je zame, pa ne samo zame, res velik dosežek.

V kateri plesni zvrsti si se specializirala?

Najbolj sem se našla v komercialnem hiphopu in v jazz funku, ker imam zelo rada tovrstno glasbo. Všeč mi je svoboda gibanja, ki jo ta ples omogoča. Lahko plešeš sam, v dvojici, v skupini. Vendar pa mi nihče ne more vzeti ljubezni do latinskoameriških plesov. Še vedno kdaj odplešem sambo, rumbo, čačača, pasodoble. Ta ples pogrešam. Nobena glasba me ne osreči tako kot latino ritmi.

Verjetno sem prav zato v zadnjih letih delala na latinskih grammyjih in v oddaji La Banda, saj imam izkušnje tako iz latinskoameriških plesov kot iz komercialnega hiphopa, katerih mešanica je idealna za njihovo televizijo. Ljudi s tako raznolikim znanjem v poslu ni veliko.

Kako je delati na tako velikih šovih?

Zelo naporno in profesionalno. Vložene so bile dolge ure dela in veliko potrpežljivosti med sodelujočimi. Da je na televiziji v živo vse izvedeno popolno, je potrebnih na stotine ljudi. Vpletenih je nešteto čustev, situacij in nenadnih sprememb. Res moraš biti stoodstotno prisoten in uporabljati prave besede.

Kako pa si kot najstnica usklajevala vse obveznosti?

Ko sem začela učiti mlajše od sebe, je bil zaradi svojih osebnih uspehov ogromen pritisk, da morajo tudi moje skupine osvajati velika priznanja. In so jih. Ob vsem tem sem zaključevala srednjo šolo in imela fanta, ki je zelo vplival na mojo nesamozavest. Profesionalno sem hkrati plesala tudi v Londonu in Parizu. Med 17. in 21. letom je bilo moje življenje od jutra do večera natrpano. Delala sem kot ženska pri 35 letih. Sebe sem dajala drugim. Nisem želela uporabljati besede ne. Rada nastopam, rojena sem za soje luči. Takšno življenje me je polnilo z energijo.

Po drugi strani pa sem bila nenormalno čustveno občutljiva. V tistih letih še nisem razumela, da biti popoln ni mogoče. Še danes imam včasih s tem težave.

"Če hočeš biti v vsem popoln, se preobremeniš. Jaz sem pristala na psihiatrični kliniki. Imela sem živčni zlom. Telo me je napadlo. Nisem se mogla premikati, vsak vdih in izdih me je bolel, kot da bi imela v telesu kamne."

To je bil znak, da sem se morala umiriti in spremeniti pogled na življenje.

In tik zatem si se preselila v Los Angeles?

Vsak me vpraša, kako težko se je bilo navaditi na Ameriko. Seveda ni bilo lahko, vendar ni bilo nič v primerjavi s tem, kako preobremenjena s pritiskom sem bila prej v Sloveniji.

"Amerika me je osvobodila."

Preden sem se preselila tja, sem bila žrtev zlobnih jezikov. Veliko je bilo podpore, a tudi ogromno grdih besed iz drugih plesnih šol. Ljudje so govorili, da na slovenskih tekmah zmagujem zaradi svojih staršev. Pozneje, ko sem postala obraz znamke Nike, so za mojim hrbtom govorili, da sem za ta dosežek gotovo z nekom spala.

"Sem zelo čustvena, zato me je vse to zelo prizadelo. Šele ko sem bila leta in leta uspešna tudi v tujini, so mi tudi domači kolegi dali priznanje."

Slovenci res obvladajo nevoščljivost in grde besede. Malo ljudi namreč ve, kaj vse se skriva za uspehom, koliko dela je vloženega v to. Med konkurenco je izredno težko najti prijatelja. In to me je najbolj bolelo. Metanje polen pod noge ni zadevalo samo profesionalnega sveta, ampak je bilo prisotno tudi na osebni ravni.

Bivši fant je na novo odprl plesno šolo in pobral ogromno mojih vrhunskih plesalcev. Saj splošna javnost me podpira. Ljudje me imajo radi, otroci delajo referate o meni v šoli. Za to sem res hvaležna.

Kako se z mnenji drugih soočaš zdaj?

Amerika me je osvobodila tega komolčarstva, negative in pritiskov. Zdelo se mi je, da doma ne morem napredovati, ker me je okolica mentalno uničevala. Šele pred dobrim letom se se popolnoma osvobodila in me ne zanima, kaj kdorkoli govori o meni. Ampak ta pot je bila dolga in trnova.

Uspeh je bil vedno večji, a na znotraj sem propadala. Kriva sem sama, ker sem pustila, da mi je to prišlo do živega. Ples me je kot droga ob vsakem padcu postavil spet nazaj na noge. Zame je res vse. Edino zdravilo.

So razlike med moškimi in ženskami v plesu velike?

V plesu je veliko več plesalk kot plesalcev, vendar imajo moški plesalci zagotovo nekoliko lažjo pot. Sploh učitelji plesa lažje dobijo delo, saj najstnice privlači moška plesna karizma. Ker je v plesnem svetu več punc, so oni bolj zaželeni.

Razlike sem na lastni koži doživela, ko sem se preselila v Los Angeles.

Moje ime profesionalne plesalke je bilo v Evropi že uveljavljeno. Tudi po svetu sem že veliko učila. Ampak Los Angeles je meka najboljših. Ko sem začela učiti v Milleniumu, ki je najbolj znana svetovna plesna šola za komercialni hiphop, so na moje tečaje prišli samo tujci.

V Ameriki sem se tako na začetku počutila nesprejeto.

Kaj te je motiviralo, da si vztrajala?

Želela sem se dokazati v prvi vrsti sama sebi, ženskam in svoji družini. Doma so me podpirali, saj so vedeli, da za to živim. Vseeno pa so mi predlagali, naj se, če mi v enem letu ne bo uspelo postati neodvisna, vrnem domov. Niso me preveč ujčkali.

"Imela sem močno motivacijo, da pokažem, da sem sposobna biti močna in se postaviti na svoje noge tudi v tujini brez njihove prisotnosti."

V Ameriki je vsak dan težak. Sploh, če takšno tranzicijo narediš v času odraščanja. V času, ko se moraš popolnoma osamosvojiti, hkrati še iščeš samega sebe.

Vsak dan se moraš grebsti in biti vedno stoodstoten, najboljši, kar si lahko. Vsaka učna ura mora biti brez napake, vsak pogovor s poslovnimi partnerji mora biti odličen. In če si pri vsem tem še sam, je to res težko. Ampak mi je uspelo.

Kdo ti je bil pri tem v oporo?

Pomagale so mi knjige. Predvsem knjiga Skrivnost in vse druge knjige Rhonde Byrne. Za to je zaslužen tudi moj pogled na svet, stiki z ljudmi iz tujine, kjer sem učila, potovanja. To so doživljenjske izkušnje, ki mi jih ne more nihče vzeti. Ko vidiš, kako slabe pogoje imajo plesalci in na splošno ljudje v Latinski Ameriki, pa so vseeno veseli in najdejo smisel življenja, dozoriš. Nikoli nisem bila takšna, da bi samo prišla, oddelala in šla. Zelo sem ljudska.

Moji učenci me s svojimi zgodbami navdihujejo. Na tečaje prihajajo s drastičnimi zgodbami. Zbirajo drobiž, da se lahko udeležijo mojih delavnic.

"Ko ti nekdo pove, da zaradi tebe ni več invalid, na svet začneš gledati drugače."

V času, ko bi mi uspeh lahko stopil v glavo, sem zahvajujoč tem izkušnjam postajala vedno bolj ponižna.

Ni to bistvo?

Če lahko pomagamo drug drugemu, dajmo. To je bistvo življenja. Bistvo je ljubezen in sočutje. Ko veš, da si nekomu polepšal dan ali spremenil vizijo, ga motiviral, je to najlepše darilo. Moji idoli so bili Janet Jackson, Madonna in Justin Timberlake, danes to vlogo pri nekaterih mladih igram jaz.

Spomnim se, da je v Venezueli mojo delavnico obiskala punca, ki je rekla, da danes pleše zadnjič. Fant je ni podpiral, mama ni imela denarja. Danes vodi Millenium Miami. Ko sem se na eni od svojih delavnic tam spet srečala z njo, je pred vsemi povedala, da je zaradi mene in mojih besed danes tam, kjer je.

Včasih me ljudje vprašajo, kdaj bom spet plesala s kakšno zvezdo, vendar se mi zdi energija, ki jo dobim z delom s takšnimi ljudmi, veliko močnejša. Ko plešeš z velikimi zvezdami, s tabo pogosto ravnajo kot s smetjo. Ugotovila sem, da me delo s smetano estrade ne osrečuje dovolj in me ne izpopolnjuje.

Na vrhu si. Sprašujem se, kaj več sploh še lahko dosežeš?

V prihodnosti bom organizirala intenzivne vaje. Predvsem se želim osredotočiti na izobraževanje plesalcev in jim pomagati individualno ali v manjših skupinah. To je moj cilj za bližnjo prihodnost.

Kako se odločiš med dvema nezdružljivima dobrima priložnostma?

To se mi pa dogaja vsak teden. Skozi leta sem se naučiti poslušati šesti čut. Sem zelo spontana. Izberem tisto, za kar v trenutku čutim, da je prava odločitev. Čeprav je ta možnost finančno manj privlačna, jo bom izbrala.

Ne nazadnje je življenje samo tvoje.

"Ko pišeš zgodbo svojega življenja, ne pusti nikomur držati svinčnika. Ti se sam zbudiš in ti greš sam spat."

Kakšno odločitev obžaluješ?

Ogromno je takšnih. Žal mi je, da sem morala dvakrat zavrniti sodelovanje z Justinom Bieberjem. Povabili so me k koreografiranju šova So You Think You Can Dance, pa nisem utegnila.

Velikokrat nisem mogla asistirati velikim koreografom ali nastopati s slavnimi glasbeniki. Vse se zgodi z razlogom. Če zavrnem dobro priložnost, ki se ne bo vrnila, mi je bilo tako namenjeno.

Najpomembnejša prelomnica v tvoji karieri?

Vztrajnost in potrpežljivost sta dve stvari, ki jih človek zares potrebuje. Velika prelomnica je bila, ko sem leta 2005 zmagala na svetovnem prvenstvu kot ženska solistka.

Takrat so se zares začele ponudbe za poučevanje po vsem svetu. Še pred tem, ko sem bila stara 15 let, sem v Londonu izobraževala v plesni šoli Dance 2XS. Kot najstnica sem veliko vikendov in tednov preživela tam. Prek te šole sem spoznala veliko ameriških koreografov.

Kaj delaš, ko ne plešeš?

Obožujem sedenje na kavču, pokrita sem s toplo odejo in obdana s svečami. Gledam Disovery Channel, oblečena v trenirko. Rada se sprehajam s psičkom, kadar me pa ni doma, nanj pazi fant.

Kako ob vsem tem najdeš tudi čas za partnerja?

Ni mi treba posebej iskati časa zanj, saj imam srečo, da je najin odnos zelo spontan in da tudi on dela na istem področju. Nikoli mi ne postavlja nadležnih vprašanj, ki bi mi jih morda postavljal moški, ki nikoli ni bil povezan s plesom ali glasbo. Zveza s partnerjem, ki ne dela na mojem področju, verjetno ne bi funkcionirala.

Iz Hollywooda prihaja veliko zgodb o spolnem nadlegovanju deklet, ki se želijo karierno uveljaviti. Kako je s tem v plesnem svetu?

Osebno tega nisem doživela. Prej bi rekla, da se punce rade razdajajo moškim na položajih, da bi dobile delo. Težava so tudi droge. V ‘boujee’ svetu je tega veliko.

Žal o tem ne morem povedati veliko, saj se takšnim ljudem v življenju kar se da hitro izognem. Nekateri pravijo, da potrebujejo travo za to, da bolje delajo in so bolj inspirirani, vendar mislim, da gre le za velik izgovor. Najlepše je, ko si lahko zares prisoten in veš, kaj delaš.

Kakšen pomen kot plesalka daješ telesu?

Samopodoba je zelo pomembna, pa ne samo v zabavni industriji. Sem športnica, umetnica in predvsem človek. Kako ravnaš s svojim telesom, se kaže navzven. Tako vizualno kot karakterno. Res je pomembno, da znaš sebe postaviti na prvo mesto.

Minuli mesec je Cosmopolitan praznoval. Kako se spominjaš svojih cosmo dni?

Od konca osnovne šole pa do konca gimnazije sem bila oboževalka Cosmopolitana. Iz revij sem rezala fotografije in jih lepila po šolskih zvezkih, da sem se lažje učila. Tudi iz člankov sem se veliko naučila, bila sem skoraj obsedena. Predvsem sem rada reševala kvize.

Besedilo: ANAMARIJA LUKOVAC
Za splet priredila A. H. P.

Fotografije: LUKA SVETIC

Preberi še: Rok Kunaver je podal PRVO izjavo o novi ljubezni z Natalijo Gros

Priporočamo tudi: Indira razkrila, kaj je tisto, zaradi česar je postala tako MOČNA ženska

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri