Nick Cave: Svet, ki si ga je ustvaril zase

Po mnenju glasbenih kritikov je Nick Cave, ki bo čez nekaj dni dopolnil 56 let, eden izmed najpomembnejših rokovskih avtorjev v zgodovini glasbe, poleg tega pa je še pisec, igralec in pridigar anglikanske cerkve. Čeprav je že v drugi polovici šestega desetletja življenja, je zelo energičen in odlično razpoložen. V zadnjem času mu sicer številni zamerijo, da piše le pesmi, s katerimi ne poskuša navdušiti občinstva, a te kritike ga ne zanimajo pretirano.

“Ljudje mislijo, da sem bedna svinja, a to je le zato, ker mi zastavljajo tako prekleto bedna vprašanja.” (foto: Profimedia, Getty Images) Profimedia, Getty Images
15. 9. 2013

"J...e se mi, kaj občinstvo misli. Prestar sem, da bi razmišljal o tem. Ko poslušaš mojo pesem, moraš vstopiti v moj svet. Nekateri to radi storijo, drugi ne. To je svet, ki sem ga ustvaril zase, in v njem se dogajajo čudne stvari," kritikom odgovarja Nicholas Edward 'Nick' Cave, ki se je rodil 22. septembra 1957 v Warracknabealu v avstralski zvezni državi Viktorija, in sicer kot tretji otrok v družini Dawn Treadwell in Colina Franka Cava.

Njegov starejši brat Tim je bil takrat star pet let, Peter je štel tri leta, ko je bil Nick star dve leti, pa je dobil še sestrico Julie. Njegova mama je delala kot knjižničarka, oče pa je kruh služil kot profesor angleške književnosti v šoli, katere ravnatelj si je želel postati. Ljubezen do knjig je poskušal prenesti na najmlajšega sina, a glede na to, da je mama otroke vzgajala v duhu anglikanske cerkve, prav nič ne preseneča Nickova obsedenost z vero.

"Institucionalizirano religijo jemljem zelo resno in prepričan sem, da bi se morali tako vesti tudi drugi, saj vera narekuje način, na katerega se vrti svet. To se mi zdi zastrašujoče. Ne sodelujem niti v eni religiji in nisem del nobene verske institucije, a verjamem v Boga. Zato me vznemirja, ker se v teh dneh njegovo ime izkorišča za blazne, okrutne in barbarske cilje. Zaradi tega čutim potrebo, da pišem o svoji veri in o tem, kako jo razumem, navdihuje pa me Bog," pravi Nick, ki je kot majhen deček vsako nedeljo hodil k verouku in pel v cerkvenem zboru v katedrali v Wangaratti, avstralskem mestecu, kamor se je družina Cave preselila kmalu po njegovem rojstvu.

Težaven otrok

Kljub vsemu pa je njegovo otroštvo bolj zaznamovalo klatenje s prijatelji. Njihova pohajkovanja so bila pogosto nevarna, saj so se družili na bregovih reke, preskakovali tračnice, večkrat so zvezali Nickovo mlajšo sestro ... S prijateljem, ki mu je najbolje pariral v neumnostih, je rad spil kakšno pivo, se skril v grmovje in s šibrovko streljal na vse, kar se je premaknilo. Pri 12 letih sta prosila lokalne taksiste, naj jima kupujejo alkohol, ki sta ga skrila v garažo, nato pa sta se - kadar se jima je le ponudila priložnost - opijala toliko časa, dokler nista bruhala. Prav v tem obdobju je Nick spoznal glasbo Leonarda Cohena. S prijateljem je tudi po več dni sedel v temi in poslušal njegov album Songs of Love and Hate, ki jima ga je predstavila prijateljeva sestra.

Tudi v šoli je povzročal težave, zato sta ga starša leta 1970 poslala v zasebni internat v Melbournu. V to mesto se je pozneje preselila vsa družina. Tam je Nick spoznal Micka Harveyja, Philla Calverta, Johna Cochivero, Bretta Purcella in Chrisa Coyna, s katerimi je ustanovil skupino The Boys Next Door, ki se je pozneje preimenovala v The Birthday Party, fantom pa sta se pridružila še Rowland S. Howard in Tracy Pew, ki je leta 1986 umrl za posledicami možganske krvavitve. "Zanimala nas je umetnost, ne pa tudi šport, zato so nas imeli za homoseksualce," se spominja Nick. Njihova glasba je bila svojevrstna kazen za prebivalce Melbourna, saj so jih terorizirali z mešanico panka in roka, ki so jo še dodatno poudarjali Nickovi izprijeni stihi, prepolni nasilja.

V tistem času se je antagonizem med njim in njegovim očetom začel še bolj poglabljati. Colin je svojemu sinu od nekdaj poskušal vsaditi ljubezen do kulture, ki jo je imel za ključno za ozdravitev družbe, zato ga je začel že v njegovih najzgodnejših letih seznanjati s kakovostno literaturo. Očetovi pogledi na svet so Nicka tako zelo jezili in spravljali ob živce, da je pogosto poskušal tekmovati z njim v znanju, kar je počel izključno z namenom, da bi ga provociral. "Stalno sem poskušal najti stvari, ki jih ne bi vedel in znal, luknje v njegovem znanju. Bral sem manj znano francosko literaturo in ga spraševal: 'Si prebral to?' Toda bil je preveč pameten in vsakič me je premagal v teh mojih igricah, jaz pa sem lahko le stisnil rep med noge in odšel," pojasnjuje Nick, ki je imel svojega očeta za čudaka:

"Dobro se spominjam časov, ko sem bil star 12 let in ko me je oče vozil na svoja predavanja. Gledal sem ga in si mislil: 'Ni pomembno, kaj bom naredil iz svojega življenja, pomembno je le, da ne bom končal kot moj oče.' Danes, ko sem star več kot 50 let, vidim, da v vsaki stvari, ki jo naredim, v svojih dejanjih prepoznam njega." Koliko mu je oče pravzaprav pomenil, je dojel že kot 19-letnik, ko je na policijski postaji, na katero so ga privedli zaradi drobne kraje, izvedel, da mu je oče umrl v prometni nesreči. "Takrat sem odšel iz Avstralije. Dolgo nisem čutil ničesar, samo izklopil sem se. Tam preprosto nisem mogel biti miren. V tistem obdobju je bilo zame vse zmedeno," razlaga in priznava, da zdaj, ko ima svoje otroke, mnogo bolje razume svojega očeta.

Kmalu ga je zasvojil heroin

Malo pred očetovo smrtjo je vpisal študij slikarstva, a ga je kmalu obesil na klin, da se je lahko posvetil glasbi, ki ga je zasvojila. Hkrati pa ga je zasvojila tudi nevarna razvada - heroin. S člani svoje skupine se je preselil v London, ker so se fantje preprosto naveličali nastopov v Melbournu. Nick je v deževno angleško prestolnico popeljal tudi svojo punco in muzo, avstralsko glasbenico Anito Lane.

Ljubezen je trajala tri leta, do trenutka, ko je Anita izrazila željo, da bi imela otroke, kar Nicku, ki je takrat že globoko zabredel v svet mamil, ni padlo niti na kraj pameti. Leta 1983 je sledil še razpad njegove skupine, zato je pomislil, da to pomeni konec njegove kariere. Toda Harveyju ga je na srečo uspelo pregovoriti, da sta ustanovila novo zasedbo, ki sta ji del imena nadela iz knjige psalmov - The Bad Seeds. Glasba skupine Nick Cave and the Bad Seeds je bila manj agresivna in predvsem precej mirnejša.

Po drugi strani pa so Nickovi verzi še vedno razkrivali njegovo obsedenost z ljubeznijo, smrtjo, vero in nasiljem, a so jih za spremembo spremljali gospel, rok, bluz in neopank. Leto dni po ustanovitvi je izšel prvi album z naslovom From Her to Eternity, v Nickovo življenje pa je vstopila nova dama. Ko je živel v Berlinu, je namreč spoznal Elisabeth Recker, s katero pa je imel, resnici na ljubo, le kratko romanco. Ko se je iz hladnega Berlina preselil v vroči São Paulo, je tam spoznal brazilsko novinarko Viviane Carneiro. Tisto, česar ni storil za svojo prvo veliko ljubezen Anito, je storil za Viviane - leta 1991 sta dobila sina Luka. Čeprav se je zdelo, da je med njima vse v redu, v resnici ni bilo.

Na poroko nista niti pomislila, glasbenik pa je svojo srčno izbranko stalno varal. Le deset dni pred tem, ko mu je Viviane povila sina, je Nick postal oče Jethra, ki ga je spočel z Beau Lazenby. Deček je ime dobil po britanski skupini Jethro Tull, ki spada med Nickove najljubše bende. Ker je Jethro živel s svojo mamo v Avstraliji, Nick pa z Viviane in Lukom v Braziliji, je glasbenik pogosto govoril, da več čustev goji do svojega mlajšega otroka, kar je pozneje obžaloval: "Najbolj obžalujem, da Jethra v prvih letih njegovega življenja nisem dovolj videval, a na srečo imava danes sijajen odnos."

Prva knjiga

V obdobju, ko se je njegova kariera strmo vzpenjala, ko je napisal svojo prvo knjigo z naslovom King Ink, ko je dobil prvo filmsko vlogo, ko je napisal prvi filmski scenarij in snemal albume, pa je čedalje globlje tonil v pekel mamil. Sicer se je poskušal ozdraviti, a neuspešno. Travme iz tega obdobja je razkril na albumu Tender Prey, natančneje v pesmi The Mercy Seat, ki jo je pozneje tik pred smrtjo predelal njegov priljubljeni glasbenik Johnny Cash.

Pri težavah z odvisnostjo mu ni mogla pomagati niti njegova velika ljubezen, glasbenica PJ Harvey, ki je pozneje - prav tako kot Nick - sodelovala s pevko Marianne Faithfull, kar pogosto komentira tudi Cave: "Nisem je videval v studiu. Hvala bogu. Ona je svoje pesmi snemala v drugem prostoru, na drugi strani sveta ... Med nama sva zgradila veliko ogrado."

S temi besedami je seveda dal slutiti, kakšen je bil konec njunega razmerja. Z njo je sodeloval pri ustvarjanju svojega najuspešnejšega albuma Murder Ballads, ki je dosegel vrtoglave prodajne številke, za kar se lahko zahvali zlasti pesmi Where the Wild Roses Grow, ki jo je odpel z rojakinjo Kylie Minogue. Prav ta uspešnica je poskrbela, da se je kariera avstralske 'žepne Venere' začela strmo vzpenjati. Ko sta se s PJ razšla, je spoznal britanski model Susie Bick, lepotico črnih las in zelenih oči, ki je bila znana tudi kot nekdanja muza slovite modne oblikovalke Vivienne Westwood. Prav Susie mu je končno pomagala, da je svoje življenje spravil v red, čeprav Nick o tem pravi: "Želim si, da bi lahko rekel, da me je Susie ustavila, a prava resnica je, da ti nihče ne more pomagati, če si nočeš pomagati sam."

Poroka s Susie

Ko je v nekem londonskem muzeju prvič zagledal Susie, mu je vzela dih: "Zaljubil sem se na prvi pogled. Pomislil sem, da je najlepša ženska, ki sem jo kdaj videl. In tako je še danes. Ona je zame v vsakem trenutku videti sijajno. Z njo se mi je zgodilo nekaj prečudovitega in drugačnega. Našel sem pravo osebo, nekoga, ki je resnično rad z mano. Susie misli, da sem sijajen, in me ima rada takšnega, kakršen sem." Susie pa o svojem slavnem srčnem izbrancu pravi: "Preprosto se mu ne moreš upreti. Je najtoplejša oseba, kar jo poznam, in ima veliko srce. Povsem drugačen je od Nicka, kot ga doživljajo drugi ljudje. Poleg tega je najboljši oče na svetu."

Zaljubljenca sta se poleti 1999 poročila, leto dni pozneje pa sta ju razveselila dvojčka, Arthur in Earl, ki sta se podala po očetovih stopinjah. Arthur igra bobne, Earl pa obožuje kitaro. Ko je spoznal svojo 'prvo ljubezen', kot pravi svoji sedanji soprogi, si je Nick povsem uredil življenje. Zdaj ne jemlje več mamil, opustil je tudi kajenje in pitje alkohola. Celo glasbo ustvarja, kot bi delal v tovarni - vsak dan, razen nedelje, od 9. do 17. ure, potem pa nadaljuje druženje s svojimi najdražjimi, ob katerih bi bilo - kot poudarja - nemogoče delati.

Sicer pa legendarni glasbenik svojim oboževalcem pripravlja pravo poslastico. V dokumentarnem filmu 20.000 Days on Earth bo namreč prikazal, kako je videti povprečen dan v njegovem življenju. Med drugim ga bomo lahko videli, kako se vozi v avtu s Kylie Minogue, kako s svojim sinom gleda film Brazgotinec ...

Zanimiv film sta režirala Iain Forsyth in Jane Pollard, ki sta z Nickom sodelovala že pri snemanju nekaterih njegovih spotov, scenarij, po katerem bi dokumentarec nastal, pa sploh ne obstaja. "Vse je posneto! Kamere so bile v moji pisarni in so posnele, kako začenjam pisati pesmi, kako skladam melodije ..." pojasnjuje. In od kod ideja za naslov filma? Ko se je začelo snemanje dokumentarca, je bil Cave na Zemlji natančno 20 tisoč dni.

 Tim Jeras za revijo Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri