Natascha Kampusch: Nikoli ne bom zares svobodna

Zdaj, ko je mlada ženska napisala knjigo o ujetništvu, je tudi prvič javno spregovorila o tem, kako je doživljala čas, ko je bila zaprta, in o tem, da je Wolfgangu Priklopilu odpustila …

Posledice za celo življenje

Natascha Kampusch ne bo nikoli  imela 'normalnega' odraslega življenja.

To, da si od 10. do 18. leta izoliran od sveta, zaprt v majhni sobi v kleti, verjetno na človeku pusti nepopravljive posledice. Natascha je bila ugrabljena kot najstnica, na prostost pa je prišla kot mlada ženska. Za novinarja je zelo vznemirljivo sedeti z Natascho in govoriti o tako boleči stvari. In ko po nekajurnem pogovoru lahko odstrem le nekaj tančic, se postavi vprašanje, kako svobodna bo sploh lahko kdaj. Natascha je danes lastnica hiše, v kateri jo je Priklopil imel v ujetništvu. V lasti pa ima tudi avtomobil, s katerim se je prevažal ugrabitelj.

“Ko sem šla prvič nazaj v hišo, sem bila z drugimi ljudmi, torej policijo, agenti in takrat sem gledala na hišo skozi njihove oči. Vse je bilo tako hladno, grozljivo. Večina jih sploh ni želela stopiti v sobo, v kateri sem bivala, ker je bilo vse tako grozno. Meni se je vse zdelo tako zelo temačno in srhljivo, da me je kar stiskalo v želodcu. Spominjam se, da sem razmišljala o tem, kako je lahko nekdo sploh živel tam. Spraševala sem se, kako sem sploh preživela. Ampak zadeva je veliko bolj zapletena. Tista soba je bila tudi moj dom in nanjo sem imela tudi prijetne spomine, pa naj se sliši še tako bizarno.”

In če so občutki glede teh štirih sten, za katerimi je živela osem let, zelo zapleteni, kakšna so šele čustva do človeka, ki ji je ukradel otroštvo, kakor je sama rekla, ki jo je hotel posedovati in biti eno z njo. Natascha je vedno dejala, da njena čustva do Priklopila, ki se je ubil istega dne, ko je njej uspelo pobegniti, niso črno-bela. V intervjuju mi je povedala, da si kljub temu da jo je Priklopil držal v ujetništvu, ni nikoli dovolila, da bi ga sovražila.

“Sovraštvo bi me postopoma uničilo,” pravi Natascha.

Stockholmski sindrom

In kako bi potem opisala čustva, ki jih je gojila do ugrabitelja?

Nekako z omahovanjem govori o tem, kako se je med njima spletla čustvena vez. In ko je umrl, je priznala, da je izgubila nekoga, ki ji je bil, po spletu okoliščin, zelo blizu. Čutila je potrebo, da je za njim žalovala, pa čeprav marsikdo tega ne more razumeti. Mene pa je predvsem zanimalo, kakšne misli in kakšna čustva so se ji podili po glavi, ko je slišala, da je Priklopil mrtev. V svoji knjigi govori le o tem, da se je ponovno počutila 'svobodno'. A to ni celotna zgodba.

“Mislim, da sem se hkrati počutila tudi krivo,” je priznala. “Mrtev je bil zaradi mene. Saj ne, da bi bila moja krivda, a če ne bi ušla, bi bil še živ.”

Vprašala sem jo tudi, ali je bila v Priklopila zaljubljena, saj vse kaže na to, čeprav se sliši skorajda neverjetno in mogoče tudi groteskno. Preden je odgovorila, je dolgo razmišljala, dvignila roke v zrak in rekla:

“Menim, da je to, da sem mu oprostila, neka oblika ljubezni.” Ali ga pogreša, je bilo moje naslednje vprašanje?

“To vprašanje je preveč osebno. Nanj raje ne bi odgovorila.”

Gospodična ... ali še vedno otrok?

Opozorili so me, da z Natascho Kampusch ne bo lahko imeti intervjuja.

Mediji so jo namreč začeli oblegati tisti hip, ko je na dan prišla njena zgodba. To je bilo pred štirimi leti, ko je postala svetovno znana. V rodni Avstriji je na nacionalni televiziji dobila celo svojo pogovorno oddajo.

Vseskozi se je zdelo, kot da si želi povedati zgodbo, a da javnost nikoli ni povsem zadovoljna z njenimi odgovori. Nikoli ni povedala dovolj o tem, kaj se je dogajalo v njenem bivališču.

Jezna je bila vedno, ko so jo spraševali o tem, kako je bilo živeti s perverznežem. Zato je tudi odkorakala sredi televizijskega intervjuja, ne da bi odgovorila na vprašanje o tem, ali se je v ujetništvu počutila osamljeno. Tudi danes, ko ima 22 let, deluje defenzivno, ko nekdo hoče najti smisel v tem, kar se ji je pripetilo. Ko sem se sešla z njenim menedžerjem, mi je dejal, naj jo raje imenujem gospodična Kampusch, in ne Natascha, ker pričakuje te vrste spoštovanje. Ko jo je namreč policist, ki jo je prvi zaslišal, klical po imenu, je bila to v bistvu napaka. Imela je namreč občutek, da hoče biti do nje nekako preveč pokroviteljski.

In potem se spet obnaša kot otrok. Ko sem jo vprašala, ali je kdaj razmišljala o tem, da bi si spremenila ime in nekje začela znova, kakor so ji na začetku nekateri svetovali, se je nakremžila in dejala:

“V kaj naj spremenim ime? V Coca-Cola?”

Na trenutke se zdi ošabna in vzvišena, čeprav sem prepričana, da je le sramežljiva in da se nekako ne zaveda povsem, kaj pomeni normalna komunikacija. Mogoče najbolj žalostna stvar pri vsem je ta, da se pri svojih letih vse preveč zaveda sebe, kot bi bilo zdravo za mlado žensko njene starosti. Trenutno nima službe in pravi, da bi ji bilo všeč, če bi delala v kakšni pisarni.

“Težko mi je, da mi govorijo, kaj naj naredim, samo zaradi tega, kar se mi je pripetilo.”

Dobro se tudi zaveda, da je ta bizaren odnos, ki ga je imela s Priklopilom, pustil na njej take posledice, da zdaj ni povsem sposobna tistih osnovnih medčloveških odnosov. Odkar je na prostosti, še ni imela resnega fanta. Ali morda razmišlja o poroki? Bi imela kdaj otroke? V njenih očeh se mi zdi, da vidim paniko.

“Ne vem, ali si želim imeti otroke,” je njen odgo­vor. “Morala bi biti povsem prepričana, da bi jim lahko zagotovila dovolj ljubezni. Najprej moram odkriti, kdo sploh sem.”

Strah pred bližino

Povsem normalen odziv po vsem, kar se ji je zgodilo. Priznava tudi, da ljudi poriva stran od sebe, tudi možne življenjske sopotnike.

“Bojim se, da bi mi ljudje prišli preblizu,” priznava. “Čudno je to, da sem, ko sem bila zaprta, hlepela po stiku z drugimi ljudmi - tudi po stiku z njim. Zdaj pa se mi zdi, da vsi hočejo delček mene. In tega se bojim.”

Težko je reči, na kakšni podlagi bi lahko Nataša zdaj sploh spet zgradila svoje življenje. Pravi, da je imela veliko prijateljev, še preden jo je Priklopil ugrabil. Potem je bila iztrgana iz neke skupnosti in “vse se je spremenilo”. Nova prijateljstva prinašajo težave, tudi če ljudje poznajo njeno preteklost.

“Zgodi se, da se pogovarjamo in nekdo reče, kako noro zabavo je imel recimo za 14. rojstni dan. In potem rečem, da je bil moj 14. rojstni dan tudi kar v redu. A kaj, ko me potem gledajo s tistim pogledom, ja, saj ti si bila zaprta. Le kako je tam sploh kaj v redu?”

Natascha Kampusch je inteligentna mlada dama. Čeprav je bila zaprta in izolirana, ji je njen ugrabitelj Priklopil nosil literaturo, kar ji je pomagalo, da se je sama do neke mere lahko izobraževala. Vendar pa ima vseeno težave v navadni komunikaciji, ne pije, ne kadi, ne pogovarja se s prijateljicami o oblekah, ličilih ... Ne razume, zakaj bi mlade ženske hodile v nočne klube. Zamudila je celo 'izobraževanje' o modnih smernicah in tem, da videz večinoma tudi izdaja, kdo si.

“Ne vem,” pravi Natascha in si potegne črno krilo navzdol proti okornim čevljem. “Ljudje mi pravijo, da sem mlada in da bi morala imeti na sebi majico z lobanjo in prekrižanimi kostmi. Spet drugi mi govorijo, da sem lepa in naj oblečem kaj rožastega. A sama poskušam biti to, kar sem, pa čeprav je to včasih težko vedeti. Zavedam se, da ljudje pričakujejo od mene več.”

Kdo so ti ljudje, se vprašam sama? Starši?

V šolo odšla jezna na mamo

Tudi preden je bila Natascha ugrabljena, stvari med njeno mamo in očetom niso bile lahke. V svoji knjigi namigne, da je vse vodilo k ločitvi in da se je sama počutila kot tretje kolo. Dan pred ugrabitvijo je oče, ki je bil znan po tem, da je veliko pil, odšel in pustil mamo samo. Tisti dan je sama odšla jezna v šolo in mame ni niti pozdravila v slovo. To jo še danes preganja.

Potem ko je Natascha izginila, so se pojavljala vsa mogoča namigovanja. Priklopil je na primer zahajal v isti lokal kot njena starša. In govorilo se je, da je bila ugrabitev celo 'dogo­vorjena'. A Natascha to odločno zanika:

“Ljudje vedno govorijo to, kar želijo. O meni pa so tako in tako govorili vse vrste nesmislov.”

Strinja pa se, da bo nemogoče znova sezidati neke vrste 'družinski odnos'.

Tako njena mama kot oče sta sprejela velike vsote denarja za intervjuje in pričevanja. Mati je nekoč novinarjem povedala, da Natascha v denarnici nosi Priklopilovo fotografijo, kar je mlado žensko seveda zelo prizadelo. Svojega očeta recimo ni videla zadnji dve leti, in to od takrat, ko je novinarjem povedal, da ga ni hotela obiskati na dan očetov. Danes, pravi, so stvari med njo in mamo v redu in imata stike.

“Morate si zapomniti, da je moja mama izgubila svojo hčerko. Imela je otroka in tega otroka je izgubila. Ko ga je dobila nazaj, to ni bil več otrok, ki ga je nekoč poznala.”

Natascha pravi, da nima nočnih mor o hiši, v kateri je živela osem let. Tudi o svoji celici ne. Vem, da bi veliko ljudi hišo izbrisalo z obličja zemlje ali pa jo vsaj prodalo. Le zakaj tega ni storila? Pravi, da ni želela, da bi se je polastili tuji ljudje. Zdi se tudi, da ima potrebo vračati se tja. Ob pogovoru o tem, da je hiša oziroma njen 'dom' pravzaprav postala prizorišče zločina, se namreč vznemiri.

“Vse je bilo ograjeno s policijskim trakom. Stvari so premaknili, vrt prekopali. Moje stvari dali v škatle, nekaj so jih celo vrgli stran. Tako, kot ko nekdo umre, in pač vržeš stvari stran. Nato so fotografije posredovali časopisom. Zdelo se mi je, kot da bi nekdo vdrl v moj dom. To je bil vendar moj dom.”

Natascha je želela, da ji vrnejo knjige in druge stvari, ki so jih zasegli. Prostor, v katerem je bivala, je bil njej pač domač.

“Tam je bilo moje življenje in nisem želela, da bi mi kdorkoli odvzel to pravico.”

Strokovnjaki pravijo, da gre za stockholmski sindrom, da obstaja neka povezanost med žrtvijo in ugrabiteljem.

“Ne verjamem tega. Ljudje pač to govorijo, ker mislijo, da sem bolna. Toda sama mislim, da preprosto hočejo verjeti, da sta na svetu samo dobro in zlo in da je bil on pač zloben.”

'Priklopil ni bil pošast'

“V očeh ljudi je Priklopil pošast. Vendar sama ne verjamem, da se kdorkoli rodi kot pošast. Spominjam se, kako sem mu govorila, da ne moreš nikogar prisiliti, da bi te ljubil. Toda on ni hotel le tega, da bi ga ljubila. Želel si je, da bi se zlila v eno. A mu ni uspelo. Na koncu mu ni uspelo zato, ker me ni mogel zlomiti.”

Natascha v svoji knjigi govori o 'notranjem zaporu', zato sem jo vprašala, ali bo nekoč res povsem svobodna? “Ne bom, toda kdo med nami pa je povsem svoboden?” je preprosto odvrnila. O seksualnosti ne govori. V knjigi sicer piše, da so seksualne izkušnje bile, da pa je Priklopil ni nikoli posilil. Pravi, da so to zasebne stvari in da o tem ne bo govorila.

“Zdaj je mrtev in ne bom se osredotočala na slabe stvari. Če že, pa bo to na moj način in ob svojem času.«

Mogoče je najbolj opogumljajoča stvar to, da ima Natascha še vedno upanje in da je odločna. Vsak dan poskuša doživeti kot nekaj lepega.

Povedala je tudi, da še vedno vzgaja kaktuse, kakršne je imela v tistem prostoru.

In zakaj kaktusi?

Za konec potem pride mogoče odločilen odgovor.

“Ker ne potrebujejo veliko vode. Radi so neodvisni. Lahko se branijo sami s svojimi bodicami. Radi imajo sonce, a lahko so na hladnem. Sprejmejo skorajda vsakršno nego, ki jim jo ponudite, a imajo vseeno svojo pamet … In ko cvetijo, so prelepi.”

P.S. Razbita družin

Stike ima samo z mamo

“Govoril mi je, da me moji starši ne marajo in da nočejo plačati odkupnine," pravi Natascha. Po dopolnjenem 15. letu je vse več časa prebila v zgornjih prostorih hiše, a je bil Priklopil paranoičen in ves čas se je morala držati določene razdalje, sicer je pobesnel.

"Jaz sem tvoj kralj, ti si moja služkinja. Vedno sem si želel sužnja," piše Natascha. Priklopil si je želel podrejene ženske. Danes ima Natascha stike samo z mamo, očeta ni videla že dve leti.

Napisala Jenny Johnston © Daily Mail/The Interview People

Prevedla Sandra Bratuša za revijo Story

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ