Nancy Aljančič: "Kupujte jih z intuicijo"

Nancy Aljančič – ženska, ki je našla svoje poslanstvo: izdelovati kopalke, najti srečo in ljubezen v sebi ter pomagati drugim. Kdo je skrivnostna ali (nepo)znana privlačna Nancy?

18. 12. 2003

“Francoska Polinezija, kjer sem oktobra posnela katalog kopalk za sezono 2004, me je povsem prevzela – njena lepota, barvitost, harmonija, narava, kultura, mir … Ko sem se vrnila domov, sem napisala celo pesmico o Bora Bori, česar moja mama skoraj ni mogla verjeti. Vedno sem bila namreč antitalent za pisanje, petje, inštrumente, a nenadoma me je vse to začelo zanimati.

Navdihnil me je fotograf Aleš, ko je z najine polinezijske odprave svojemu dekletu vsak dan poslal razglednico s prelepimi verzi. Torej, bel pesek, palme, turkizno morje, slapovi, cvetje, ki čudovito diši – to je Tahiti. Tam imajo vse ženske dolge lase, v njih pa rož’ce; vsi ljudje se smejejo, njihova oblačila so živobarvna, na tleh povsod ležijo cvetovi, ki nenehno padajo z dreves – s frangipanov, hibiskusov.

Na Bora Bori, kamor sem s seboj vzela tudi pesmarico, sem se nepozabno potapljala – poleg vseh tropskih ribic, želv in moren sem videla mante – in plavala med več kot 50 morskimi psi. Vsak dan sem si za uho zataknila cvet; to je storil tudi Aleš, ena najinih oblik sproščanja pa je bilo petje ...”

Kako je obisk Tahitija še vplival na vas?

“Ko sem se na poti domov ustavila v Londonu, sem srečevala le mrke obraze v temnih oblačilih in s prenosnim telefonom v rokah, ki so tako ali drugače hiteli. Sklenila sem, da v življenjski stil zahoda vnesem kaj tahitijskega: čim večkrat si bom rož’co zataknila za uho, poskušala vedno imeti sijaj v očeh, napisala še kakšno pesem, si dala ročno naplesti šal, pulover in kapo živih barv …

Stene svoje pisarne sem že poživila s slikami s Tahitija, ki bo še dolgo vplival name. Odraža se tudi na kolekciji za prihodnje leto, ki sem jo ustvarila, preden sem ga obiskala – zanjo sta značilni barvitost in svoboda. Z njo sem želela privabiti nasmeh na obraze ljudi. Verjetno je moj notranji klic, da grem na Tahiti snemati katalog, posledica tega, da sem navdih iskala v tropskih krajih – nekaj sem ga našla tudi v kanjonih Divjega zahoda.”

Katere vloge združujete v svojem imenu?

“Kreatorka svoje kolekcije sem, direktorica in lastnica podjetja, ki zaposluje 17 ljudi, model in oblikovalka svojega kataloga, na snemanju pa še vizažistka in stilistka. Našla sem svoje življenjsko poslanstvo: izdelovati kopalke, najti srečo in ljubezen v sebi ter pomagati drugim. V svoje kreacije poskušam vnesti pozitivno energijo, veselje do življenja, ljubezen, mir, srečo.

Sprva se mi je vloga direktorice zdela težka, a odkar razumem odnose med ljudmi, se v njej počutim krasno. Na prvo mesto postavljam zadovoljstvo vseh, ki me obkrožajo. V svojem podjetju sem uvedla tudi 10 minut skupne telovadbe, s čimer so se moje sodelavke strinjale, in vanj povabila Marjana Trdino, da nam je predaval o medsebojnih odnosih. Od takrat so naši odnosi neprimerno boljši kot prej in delamo kot v pravljici. Če bi me vprašali za formulo za uspeh, bi odgovorila: ‘Ljubezen do dela!’”

Kako ste usvojili znanje, ki ga potrebujete za vse to?

“Ah, vse to so moji konjički. Tistega, kar delaš z ljubeznijo, ti ni težko delati. In pri tem ni pomembno, kaj znaš – tudi če se moraš česa naučiti, uživaš. Delam le, kar si želim delati, kar je prava umetnost, in vse delam z ljubeznijo – ne tako kot prej, ko sem bila zaradi deloholizma in perfekcionizma preobremenjena, depresivna, pogosto bolna. Pred dvema letoma sem sklenila, da spremenim svoje življenje.

Ko sem brala intervju z jogijem, ki živi v ZDA, k njemu pa hodijo slavni, bogati, lepi ljudje, ki niso srečni, sem si rekla: Joj, tudi jaz imam vse to! – Tisto, kar sodobna družba razglaša za največje vrednote: uspeh, denar, slavo, lepoto, a nisem srečna. Nekaj mi je manjkalo in notranji glas mi je že lep čas govoril: To ni to! Takrat sem se odločila: Poiskala bom pravo srečo! Zakopala sem se v knjige in si vzela en mesec dopusta, česar si nikoli prej nisem privoščila – največ je bilo pet dni na leto, da sem se šla potapljat.

No, in spoznala sem, da moraš ljubezen in srečo iskati v sebi, ne v drugih ljudeh, ne v avtomobilih in hišah, ne na drugem koncu sveta. Najdeš ju, ko odvržeš masko in podreš zid, ki te obkroža: ko si vedno iskren, ničesar ne skrivaš, vsem poveš vse, vse sprejmeš takšno, kot je. Naučiti se moraš biti srečen takšen, kakršen si, s tistim, kar imaš zdaj, in to ceniti.

Od takrat delam tibetanske vaje, vadim jogo, vsak dan meditiram, govorim si pozitivne stavke, opazujem in ustavljam se, poglabljam se vase, ujamem vsako negativno misel, raziskujem, od kod prihaja. Ljudje vse vzorce prinašamo iz svojega otroštva in ponavljamo vzorce svojih staršev, kar pa nismo mi, zato se jih moramo čim prej znebiti.

Ko odrastemo, se vsi premalo cenimo, tudi zaradi vsega, kar so drugi zmetali v nas, na primer: Tega in onega nisi dobro naredil! Če se prav spomnim, je že Einstein rekel, da smo ljudje pri dvajsetih letih le kup kompleksov. Torej, vse programe v glavi si moramo izbrisati in nanovo posneti, da imamo lahko sebe radi, se spoštujemo, cenimo, upamo reči: Tega pa ne vem, ne znam.

Ko je Dalaj Lama v Ljubljani na neko vprašanje odgovoril: ‘Ne vem,’ ob čemer mu je občinstvo najbolj ploskalo, sem si rekla: ma, joj, če je on rekel, ne vem, lahko tudi jaz to rečem. Ko pa ga je neki učitelj vprašal, kako bi prave človeške vrednote vnesli v šolo, je odgovoril: ‘Le s svojim zgledom.’

V vašem življenju ni ljubimcev, moškega partnerja?

“Eno leto že nimam partnerja. Zavedam se, da sreče ne bom našla v njem, in iščem ljubezen do konca življenja. Dolgo sem ugotavljala, kaj je prava, brezpogojna ljubezen – kako jo doseči. To mi je bila največja uganka. Verjamem, da je vsakemu človeku nekdo usojen, a najprej se mora vsakdo naučiti biti srečen sam, da bi bil lahko srečen v zakonski zvezi.

Nikoli si nisem želela imeti otrok ali se poročiti, da mi ne bi kdo grenil življenja. Premislila pa sem si, ko sem ugotovila, kaj je bilo narobe v mojem otroštvu, zakonu mojih staršev. Če imaš v sebi slab vzorec in se česa bojiš, se tega izogibaš, kar pa ni prav. No, danes v vsem iščem le dobro, ogromno časa pa namenjam sebi: preberem veliko knjig, počenjam, kar me veseli, se družim s prijatelji, starši, sorodniki …

In vse naredim trikrat hitreje kot nekoč, ničesar ne prehitevam, temveč počakam na pravi trenutek. Vem, da za vse, kar koli se zgodi, obstaja rešitev, le v to moram verjeti. Zjutraj, ko se zbudim, si povem: ‘Ta dan bo krasen, vsi ljudje bodo prijazni, vse mi bo šlo kot po maslu …’ Vse je energija, tudi misli so. Opravila sem tudi tečaj zdravljenja z bioenergijo pri gospodu Domančiću v Kranjski Gori, ki je pomagal nešteto ljudem. Neverjetno, koliko zna – meni je dal ogromno, zatem sem zdravila sebe in druge.

Že dve leti nisem pojedla tablete – ne nameravam pojesti nobene več –, pred tem pa sem uživala ogromno tablet, odvisna sem bila od njih. Torej, vrnila sem se k naravi. Nabiram zelišča, za vsako zdravstveno težavo najdem naravno rešitev, pogosto se sprehajam po gozdu, tečem, od lanskega leta veliko planinarim, pozimi smučam, drsam, tečem na smučeh ...

Pred dvema letoma sem postala vegetarijanka, društvo Preporod mi je odprlo oči: živalim povzročamo neizmerno trpljenje in ga s pripadajočimi strupi jemo. Od takrat uživam večinoma presno hrano s svojega vrta in z biotržnice. Sledim svojemu srcu in se ne oziram na to, kar mislijo, govorijo drugi – to je moja pot do zdravja in sreče.

V kakšnega moškega se zaljubite?

“Nekateri pravijo, da se privlačijo nasprotja – tudi mene so privlačila, a to se na koncu ni izkazalo. Verjamem, da mi je namenjen nekdo, ki mi je zelo podoben, ki je moja duša dvojčica.”

Ali pri svojem pozitivizmu sploh kdaj plavate v žalosti?

“Skoraj nikoli. Če pa sem že žalostna, kar se mi je nekoč pogosto dogajalo, vem, kako se izvlečeči iz tega. Večkrat na dan si vzamem minuto ali več, čas za meditacijo: zamižim, se sprostim, vizualiziram ... Tisto, kar potrebujem, nosim v srcu. V depresijo zapadeš, ker ti zmanjka energije. Takrat se moraš ustaviti. Intuicijo lahko začutiš le, ko se umiriš.”

Verjamete v usodo? Kako si jo razlagate?

“Da, verjamem v usodo, boga, bioenergijo, vesoljno energijo, kakor koli že temu rečemo. Osrečuje me, da osrečujem ljudi, jim pomagam. Veliko časa jim namenjam, zato sem tudi bolj umirjena kot nekoč in vse mi teče gladko, neverjetno. Vse, kar storimo dobrega, se nam povrne v dobrem, kar pa slabega, v slabem.

Tisto, o čemer razmišljamo pozitivno, se nam vrne v pozitivnem, tisto, o čemer razmišljamo negativno, v negativnem. Nič ni naključje, vse je, kot mora biti in je prav. Strinjam se s Tomažem Humarjem, ki je lani rekel: ‘Zla ni, vse, kar se zgodi, je le v višje dobro,’ in s Tomom Križnarjem, ki v svoji knjigi O iskanju ljubezni ugotavlja, da so najlepše stvari v življenju zastonj.

Če se mi zgodi kaj slabega, le premišljujem, kaj se moram naučiti, da se mi to ne bi ponovilo, pa s čim sem si to priklicala. Ljubezen najdeš, ko vse, kar obstaja, objameš in sprejmeš – torej ničesar ne obsojaš. Takrat srečaš boga.”

V čem vidite lepoto pri ženski?

“Ne gledam telesne lepote – nedavno sem se učila, kaj sploh je lepota. Prej sem bila obsedena s staranjem, a nisem več, odkar vse sprejemam takšno, kakršno je. Tudi svojo starost, svoj videz, svoje pomanjkljivosti, gube. Če imaš večne težave z odvečno težo in se te želiš zavedno znebiti, si moraš najprej reči: ‘Ajd, tudi takole sem OK, super!’ Četudi imaš veliko nepravilnosti na obrazu, a se smeješ in ti ljubezen sije iz oči, si lep. Lepoto bi moral iskati v nepravilnostih – meni se zdijo zanimive.

Naučila sem se začutiti človekovo notranjost. Ko vidim koga žalostnega, mu pošljem pozitivno energijo, ga poskušam vzpodbuditi, opogumiti. Zame je največja lepota iskrenost, ljubezen, sreča. Človek, ki je preprost, zna odvreči masko in je, kar je, se mi zdi lep, privlačen.”

Kako naj bi ženske izbirale kopalke?

“Kupujejo naj jih z intuicijo – odgovor, kaj jim pristaja, imajo v sebi – in s pozitivnimi mislimi: ‘Obstajajo kopalke zame, našla jih bom! Tiste, ki so mi namenjene, zame narejene, v katerih bom lepa in se bom dobro počutila.’ Če bodo verjele v to, se jim bo uresničilo. In tudi drugi bodo videli lepoto v njih.

Žal mi je žensk, ki negativno razmišljajo, recimo: ‘Pa saj spet ne bom našla kopalk zase, ker imam preveč kilogramov.’ Nekoč sem tudi sama to počela: večna obsojanja, da imam celulit, gube, preveč kilogramov, ker današnja družba pač poveličuje mladost in vitkost in ju uvršča med največje vrednote. Zame ni večje vrednote, kot to, da si dober, iskren, razumevajoč, prijazen, sočuten, da odpuščaš, pomagaš, sprejemaš ...

Ženskam, ki niso zadovoljne s seboj, želim biti zgled in pokazati, da ko se sprejmeš takšno, kakršna si, lahko tudi vse drugo spremeniš. Pogosto slišim vprašanje, kako dolgo bom še snemala katalog. Ne vem, dokler me bo srce vleklo v to, četudi bo kdo rekel: ‘Joj, toliko si že stara, a še vedno snemaš!’ Zakaj pa ne?! Kdo pravi, da je ženska lepa le pri dvajsetih? Tudi veliko pozneje je lahko.

Moji katalogi sporočajo: ‘Nisem več stara 18 let, nimam idealne postave ne kože brez napak, nisem najvitkejša, a dobro se počutim, srečna sem!’ Z ljubeznijo jih tudi oblikujem, s fotografom Alešem pa navdušujoče ustvarjam. Vriskava, skačeva in se veseliva ob vsakih kopalkah, ki jih fotografirava. Vse, kar doživiva na snemanjih, je zame nepozabna avantura.”

Nancy, zvoni vam telefon ...

“Nič za to, ko se s kom pogovarjam, se ne oglašam. Telefon ni moj gospodar. In verjetno sem edini direktor, ki nima računalnika – ne maram ga. Televizije skoraj nikoli ne gledam, le včasih Discovery channel – raje prižgem svečko, berem, grem v gozd, se v miru pogovarjam s kom, poskušam komu pomagati. To mi bogati življenje. Tudi Tahiti me je naučil, da tamkajšnji prebivalci, ki jih povsod spremlja nasmeh, njihov življenjski ritem pa je počasnejši od našega, živijo bolj pravilno kot mi – srečno. Če svojo srečo vežemo na tisto, kar je minljivo, ne bomo srečni.”

Mojca Vočko

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri