Nana Šumrada: Ko se z rokami dotikaš zvez

“Flamenko je življenjski projekt in ne tekmovalna disciplina,” je Nana Šumrada povsem resno povzela bistvo plesa, s katerim se ukvarja od svojega štirinajstega leta.

29. 1. 2004

Svetlolasa absolventka pravne fakultete se je ob prihodu na gimnazijo odločila za španski jezik, saj se je francoščine naučila doma, ob starših. Kot sama pravi: “Vedno me je privlačilo kaj novega in španščina je bila resnično prava izbira. Spoznala sem nov jezik ter kulturo, ki me je prevzela s svojim temperamentom … Ravno tisti čas je Jelena Marković ustanovila prvo šolo flamenka, zato nisem dolgo premišljevala. Stara sem bila štirinajst let, prebujala sem se kot plesalka, kot ženska in kot človek, ples je postal nekaj zelo mojega, notranjega. Z gibom se naučiš izražati ljubezen, takšno, kakršno bi rad prejemal in dajal. Ko ženska ali moški plešeta flamenko, se bojujeta z močnimi čustvi, zato so njuni gibi strastni, pristni; med temi čustvi ni mogoče potegniti meje, niti meje med sovraštvom in ljubeznijo. Hkrati se pristnosti ne da zaigrati. ”

Piedestali so iluzija

Nana pravi, da ni nič nenavadnega, da se je odločila za študij prava. Veliko njenih kolegov skriva v sebi nekaj umetniškega, ustvarjalnega. Kot sama pravi, je hotela spoznati življenje skozi sistem, ki so ga ustvarili ljudje v zaupanju in hkrati v strahu pred sabo in pred drugimi; pravni sistem izraža, poleg naših slabosti in strahov, tudi naš občutek za red. Veliko človeških vrednot se vrti okoli materialnega sveta: kako ga ustvariti, ohraniti, zaščititi. A to je le ena plat medalje. Naša zahodnjaška mentaliteta je precej egoistična; moramo se sicer naučiti razvijati svojo individualnost, a ne na škodo drugih. Piedestali, ki nas vabijo, so le iluzija. Bilo bi koristno, da bi se izmuznili iz svoje kože, da bi se videli z očmi zunanjega opazovalca.

Boj med dobrim in zlim

Nana verjame, da se človek ne rodi ne dober ne slab. To, kar mu daje oporo v moralnem smislu, je čut za naravno ravnovesje, h kateremu teži vsak delec univerzuma. Vsakdo med nami ima nek prevodnik, s katerim vzpostavlja stik s svetom, Nana ta kontakt išče preko plesa. Poleg flamenka že nekaj časa pleše orientalske plese in argentinski tango, sedaj pa spoznava indijski Bharata Naytam. Vsak od njih je poseben – navdušuje jo dejstvo, da lahko isto telo ‘uporablja’ na različne načine. Všeč ji je, kako vzhodnjaška kultura vpenja človeka v naravo in ga vsakič znova opominja: samo živo bitje si, eno od mnogih, in ne stroj. Kaj ni prav to, da si živo bitje, največ, kar si lahko?! Preden zaplešejo indijski Bharata Naytam, se plesalci priporočijo bogu Šivi in materi Zemlji, z opravičilom, ker bodo tolkli po njej.

Spoštovanje vsega živega in obstoječega je edini vir notranjega miru in blagosti. “Do nje te pripelje več poti, zame je ples, še posebej flamenko, način, da dosežem to blagost. Človek, ki je pomirjen s sabo in s svetom, nima nobene potrebe, da bi tekmoval z drugimi in tudi drugi ne morejo tekmovati z njim. Flamenko je ponotranjen ples, je teater za plesalca in ne za publiko. ”

Ko gre za pozitivne želje, ni ovir

Nana je bila vzoren otrok, saj z njo ni bilo težav ne doma ne v šoli. A to nikakor ne pomeni, da je bila z vsem zadovoljna. Upirala se je splošno sprejetim vzorcem razmišljanja, iskala je globlje pomene ali pa le tisto, kar je imelo pomen zanjo. Ne mara ljudi, ki jokajo nad svojo usodo in ki za svoje neuspehe krivijo druge. Starši so jo naučili, da ni ovir, ko gre za pozitivne stvari. V to zares verjame, prepričale so jo lastne izkušnje. Svet, v katerem je odraščala, njen družinski mikrokozmos, je bil idealen. Z odraščanjem pa se mora vsak od nas soočiti z razlikami med svojimi intimnimi in zunanjimi svetovi. Zares odrastemo takrat, ko pustimo živeti vsem tem svetovom, čeprav jih morda ne razumemo in spoznamo. Nana pravi, da: “Moj svet ni boljši od tvojega, je le drugačen.”

Dober učitelj ima še boljše učence

Flamenko je njena šola odraščanja, vesela je, da je imela dobre učiteljice. Njena prva učiteljica je profesionalna balerina, Jelena Marković, ki vodi svojo plesno skupino od leta 1991.

Nana ima lepe spomine na sodelovanje s Concho Fernández, eno največjih plesalk flemenka. Prvič je imela delavnice v Kopru, leta 1999, v Slovenijo je prišla še dvakrat. Pokazala je, kaj pomeni umetnost podajanja plesa, še bolj pa je navdušila kot ženska in umetnica. Veliki ljudje se ne obremenjujejo s svojo veličino, očarajo nas s svojo pristnostjo, neposrednostjo. Nana se je takrat prvič odlepila od tal in v čustvenem smislu dosegla zvezde. “Roke naj bodo dolge in mehke, da z njimi ujameš energijo zvezd, jo zliješ vase in jo potem deliš naokoli.” Tako je skupini plesalk Concha razložila, kako pomembna je plastika rok in kakšna naj bo izraznost, h kateri naj težijo. Concha je vsako nastopajoče dekle posebej pred zaključnim nastopom v Koprskem gledališču počesala in ji lase okrasila s cvetjem. Nana tega ne bo nikoli pozabila.

Inmaculada Lobato Díaz je prevzela vlogo Conche Fernández. Z učenjem plesa z njo se je Nana zavedla, kako čudovito je, ko človek lahko pleše brez cenzure ali samocenzure, ko se odpre brez strahu, in kadar ničesar ne skriva. Flamenko te razkriva v celoti, zato je njegova izraznost naravna in uglašena z dušo plesalca in z njegovim razpoloženjem.

Sedaj Nana svoje znanje flamenka posreduje drugim, in ta izkušnja jo osrečuje. “Vsak se lahko nauči korakov, učitelj pa je tisti, ki mora poiskati pravi način, da pojasni, pokaže in posreduje svoje znanje naprej, brez pomislekov.”

Kakšne so Nanine želje? Zaključek študija in nadaljevanje plesnega izobraževanja na Academia Real de Ballet Espańol.

3 misli, ki Nani lepšajo vsakdan

  • Sreča je stvar perspektive, tako kot je kozarec na pol prazen ali – poln!
  • Meje si vsak postavlja sam, volja je motor, ki te poganja do cilja.
  • Napreduješ lahko tudi tako, da ne pohodiš drugih. Nečimrnost in sebičnost nista lastnosti pravih zmagovalcev.
  • Kakor plešemo, takšni smo

    Modni hit: Flamenko je na Japonskem in na Švedskem modni hit. Zanimivo je, da Japonke plešejo flamenko drugače kot Švedinje: prvim je izziv tehnika korakov, druge pa uživajo v njegovemu temperamentu.

    V Španiji: Ritem in glasba sta tam doma, v ritmu flamenka se pozibavajo

    že dveletni otroci.

    Ste za družinskega ali teaterskega? Teatrski flamenko je namenjen javnemu izvajanju, v Andaluziji pa se flamenko pleše v intimnejšem ozračju, na primer na družinskih srečanjih, ob petju in zvoku kitar.

    Miomira Šegina

    Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

    Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
    Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

    zapri