Michael Caine: Igrati je začel zaradi 14-letnice

Britanski igralec, sir Michael Caine, se je rodil kot navaden revež, ko se je proslavil, pa je ugotovil, da je družina njegovo edino bogastvo.

3. 9. 2011

S svojim videzom daje vtis uglajenega angleškega gospoda, toda dramatična življenjska zgodba 78-letnega igralca Michaela Caina je polna velikih preobratov in si vsekakor zasluži filmsko uprizoritev.

Če bomo kdaj res dočakali film o tej živi legendi, prav gotovo ne bo posnet v britanski produkciji, saj je domovina velik trn v peti tega priletnega in predvsem izredno uspešnega filmskega umetnika. Caine namreč nikakor ne more oprostiti Veliki Britaniji, da nikoli ni dovolj cenila njegovega talenta in da mu v več kot 50-letni karieri ni podelila niti ene nagrade. Je bil pa zato v Ameriki nekajkrat nominiran za oskarja in je dva prestižna zlata kipca tudi osvojil, pohvali pa se lahko še s tremi zlatimi globusi in z nešteto drugimi filmskimi nagradami.

Ko se je 14. marca 1933 rodil v jugovzhodnem Londonu, natančneje na oddelku bolnišnice St Olave’s, namenjenem najbolj revnim ljudem, so mu nadeli ime Maurice Joseph Micklewhite. Pri porodu je komaj ostal živ, zaradi česar sta se blagoslovljena počutila njegova starša, mama Ellen Frances Marie Burchell, ki je delala kot kuharica in gospodinjska pomočnica, ter oče Maurice Joseph Micklewhite, nosač na ribji tržnici. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z boleznimi in selitvami iz enega mračnjaškega angleškega predmestja v drugo, še bolj mračnjaško.

Revščina je pustila posledice že takrat, ko je bil še pod maminim srcem - zbolel je za rahitisom, ker si Ellen Marie med nosečnostjo ni mogla privoščiti prehrane z dovolj vitamini.

Ko je bil star komaj eno leto, so bili njegovi gležnji tako slabotni, da niso mogli prenesti telesne teže, zato je bolehni deček zelo težko hodil. Kljub vsemu pa so njegovo mamo najbolj obremenjevala sinova štrleča ušesa, ki jih je poskušala ‘spraviti v red’ tako, da jih je lepila z obliži. S svojim radikalnim posegom je skoraj povzročila gluhost. Poleg tega je imel občutljivi Maurice velike težave z očmi, zaradi vek, ki so mu otekale, pogosto ni dobro videl, pozneje pa ga je zaradi psihičnih težav doletel še obrazni tik. Micklewhitovi so živeli v hiši s petimi drugimi družinami in si delili eno stranišče, ki je bilo na vrtu, zato je imel Maurice, ki ni imel ravno najmočnejših nog, velike težave.

Najhuje je bilo ob petkih, ko je po tradicionalnem kopanju z ostro ščetko v pločevinasti kadi dobil figov sirup za boljšo prebavo. Naslednje jutro je zaradi počasne hoje komaj pravočasno prišel do stranišča. Ko mu nekoč to ni uspelo, je na mamino vprašanje, kje je opravil potrebo, ves besen in rdeč v obraz ironično zavpil:

"V Kaliforniji!"

Prav takrat si je zaprisegel, da nikoli ne bo šel tja.

Ko je dopolnil štiri leta, je lepšo stran življenja z mlajšim bratom Stanleyjem Victorjem poiskal v bližnjem kinu. Zanimivo je, da je za starejšega polbrata Davida, ki je bolehal za epilepsijo in je do konca življenja bival v bolnišnici, izvedel šele po mamini smrti.

"Mama je imela bolnega zunajzakonskega sina, ki ga je ohranjala kot največjo življenjsko skrivnost. Tega nikoli ni priznala mojemu očetu, ker je vedela, da bi ga to dotolklo. Kar 50 let ga je vsak ponedeljek obiskovala v bolnišnici. Zanj sem po mamini smrti izvedel od neke novinarke. David je imel punco, ki je bila prav tako bolna, a malo bolj prisebna od njega in je vso to zgodbo razkrila medijem. Vesel sem, da je bilo tako, saj zdaj veliko bolje razumem mamo in jo občudujem," priznava Michael, ki je - ko je postal milijonar - prosil mamo, naj neha pomivati tuja tla, ona pa je le odmahnila z roko in dejala:

"Kaj pa bi potem počela v življenju, kam bi odhajala vsako jutro?!"

Učitelj ga je klical 'Bubble'

Začetek šole je za revnega dečka pomenil še več težav.

Njegov učitelj mu je zaradi velikih svetlih kodrov in dolgih trepalnic nadel vzdevek Bubble (Mehurček), zaradi katerega je vsak dan trpel zbadanja sovrstnikov. To je ob pamet spravljalo njegovo mamo, ki je soproga nagovorila, naj sina nauči, kako se obraniti pred agresivnimi otroki, ki so ga zaradi njegove borbenosti kmalu začeli klicati Kačje oči.

"Oče je bil velika dobričina. Delal je v ribarnici in včasih ukradel nekaj rib za nas, saj smo bili revni. Sčasoma je začel jemati čedalje več rib, ki jih nismo mogli več spraviti v naš mali hladilnik, zato smo jih, ovite v fosfor, hranili prav ob moji postelji. Majhno stanovanje je vedno smrdelo po polenovkah, smrad pa je bil včasih tako neznosen, da nisem mogel spati. Zaradi tega danes ne jem rib," pojasnjuje gospod Caine, ki se kot najlepše slike iz svojega otroštva spominja slike iz časa vojnih let, ko je - medtem ko je bil oče v vojski - z bratom in mamo živel na farmi v Norfolku, kjer je bilo hrane v izobilju in kjer so mestno sivino zamenjale zelene livade.

Prav tako kot njegov oče je bil tudi Maurice nezainteresiran za šolo, bil pa je zelo bister, kar ni ušlo niti njegovi učiteljici Lintonovi.

Ko je začel leta 1946 obiskovati Wilson’s Grammar School, se je obnašal kot tipični uporniški najstnik, ki je bil neredko kaznovan s sedenjem v kotu razreda, kjer mu je družbo navadno delal deček, ki je imel težave s kompulzivnim masturbiranjem. Prvi poskus igre v šolski dramski skupini se je končal neslavno, ker v predstavi ni hotel poljubiti grdega fanta Jenkinsa. Tolažbo je našel v treniranju košarke, pri kateri se je ‘izkazal’ kot največji antitalent, a kljub temu se ni nehal ukvarjati s športom, saj je prav v njem našel nekakšno psihoterapijo za vse svoje težave. Izhod iz vrtinca bolečih najstniških dni je prišel povsem po naključju in je Mauricea napotil po poti, ki mu je prinesla srečo in po kateri koraka še danes.

Igralec postal zaradi neke lepotice

Kot je to že v navadi, se je Caine z igralstvom začel ukvarjati zato, da bi vzbudil pozornost šolske lepotice Amy Hood, ki jo je pogosto opazoval skozi šolsko okno, ko je obiskovala dramski tečaj.

"Igralec sem postal samo zato, da bi lahko poljubil neko 14-letno krasotico. Fantje, ki so z mano trenirali košarko, so menili, da se le smrkavci vpisujejo na igralski tečaj, ki so ga obiskovale najlepše punce. Nekega dne, ko sem kukal skozi okno, me je zalotila njihova učiteljica in me prosila, naj se pridružim vajam, ker so nujno potrebovali fanta za neko vlogo. Takoj sem privolil. Vedel sem, da bom sčasoma zaigral v kakšni ljubezenski zgodbi in da bom dobil priložnost, da poljubim Amy Hood. Že takrat sem bila preračunljiva mala pošast," se igralec spominja začetkov, ki pa niso pomenili tudi uspeha pri puncah.

Pri 16 letih je bil svetlolasi in bledolični Maurice tako negotov glede svojega videza, da se je lepim dekletom približal le v sanjah. Zaradi tega je nedolžnost izgubil povsem po naključju na razuzdani zabavi svojega soseda, na kateri ga je v mračnem kotu vrta ‘napadla’ sosedova 45-letna teta. Čeprav je tudi naslednje leto upal, da bo še naprej užival v vznemirljivi seksualni avanturi s starejšo in izkušenejšo partnerico, ga je namesto promiskuitetne tete v sobi hotel zapeljati njen soprog, prikriti homoseksualec.

Prva prava ljubezen in ločitev

Njegova prva prava ljubezenska zgodba se je začela leta 1953, ko je dobil angažma v gledališki skupini v mestecu v grofiji Suffolk.

Dve leti starejša igralka Patricia Haines se je dolgo pretvarjala, da je za Michaela nedosegljiva tarča, potem pa je imela nekega dne dovolj lastnega igranja in sadizma, zato mu je odkrito povedala, da ji je zelo všeč. Poročila sta se nekaj tednov pozneje leta 1955 v malem uradu v Lowestoftu, kjer se je zaljubljeni Maurice tako napil, da ni mogel več stati. Oborožen z ljubeznijo in ambicioznostjo se je parček odločil, da bo poskusil srečo v Londonu, kjer se mu je leta 1956 rodila hčerka Dominique.

Njegova premalo plačana honorarna dela na televiziji, nesoglasja zaradi Patricijine velike želje po igralski karieri in večne finančne težave pa so ju leta 1958 pripeljali do zakonskega brodoloma, štiri leta pozneje pa do uradne ločitve. Že pred dokončno ločitvijo je ves razočaran pred zakonskimi težavami pobegnil v Pariz, kjer je živel v ceneni sobici v bordelu, kruh pa si je služil kot natakar v barčku na Boulevard de Clichy. Ko se je vrnil v Anglijo, je bil brez prebite pare, zato si je moral sposoditi denar od mame, da je lahko hčerki plačal neplačano preživnino in se tako izognil zaporu.

Ko se je začel uspešno prebijati v filmski industriji, je Maurice, ki si je ime spremenil v Michael Caine, spoznal enako ambicioznega igralca Terencea Stampa, s katerim si je delil skromno stanovanjce na Ebury Streetu.

Nepozabna šestdeseta

Revolucionarna šestdeseta so mu prinesla veliko filmskih vlog in romanco z igralko Julie Christie, o kateri ni hotel nikoli povedati niti besedice, ker je bil Stamp prav tako zaljubljen v svetlolaso lepotico, s katero je bil nekaj časa tudi v zvezi.

"To so bila nepozabna leta. Kadar sem ju videla, oba svetlolasa in lepa, ko sta kot kakšna bogova prišla v bar, sem nehala dihati. V njuni družbi sem se počutila neresnično," je mnogo let pozneje o Cainu in Stampu, ki sta si nekaj let kot najboljša prijatelja delila dobro in zlo, povedala Julie. Težave so se pojavile, ko je Michael z neko odlično televizijsko vlogo zaslužil ogromno denarja, s katerim si je v želji, da bi s sebe spral večni občutek revščine, kupil gromozanske količine najdražje kozmetike, preostanek pa je vložil v nakup malega posestva v Albion Closu.

Tam je svojemu najboljšemu prijatelju Stampu, ki je tedaj živel v Ameriki, namenil ozko sobico, sam pa se je namestil v največjo sobano, ki je obstajala v hiši. Prav to je bilo usodno za dolgoletno prijateljstvo igralcev.

Konec šestdesetih pa na žalost niso naraščale le ničle na bančnem računu zelo zaposlenega Caina, ampak je naraščala tudi njegova odvisnost od alkohola in tablet. Tako globoko je zabredel, da je popil tri litre vodke in pokadil 80 cigaret na dan. Vloge v velikih projektih so se nizale druga za drugo, a za mladega in nadobudnega igralca so bile to večinoma brce v temo, saj se v njih ni mogel dokazati v celoti. Izhod iz pekla odvisnosti in vrtinca slabih filmskih vlog mu je pokazala druga soproga Shakira Baksh, nekdanja miss Gvajane in manekenka indijskega porekla, ki jo je prvič zagledal leta 1972 v televizijski reklami za kavo Maxwell House. Sedeč v fotelju v svoji dnevni sobi in oblečen v pižamo je prišel do zaključka, da je to najlepša ženska, ki jo je kdaj videl. Ko je prijatelje prosil za njeno telefonsko številko, je ugotovil, da temnopolta lepotica živi le nekaj zgradb stran od njega in da ni brazilskega rodu, kot je sprva mislil. Zaljubljenca sta se poročila leta 1973 v Las Vegasu, začetna sreča zaljubljencev pa je trajala le do dneva rojstva njune hčerkice Natashe, ki so ji v bolnišnici odpovedala pljuča. Na srečo se je Natasha po nekaj mesecih domov vrnila kot zdrav dojenček, pozneje pa je Michaelu, ki je še danes poročen s Shakiro, ponudila priložnost, da se končno dokaže kot dober in odgovoren oče.

"V življenju sem vedno počel tisto, kar sem hotel, ničesar ne obžalujem. Sem bojevnik, ki ni poslušal nikogar razen sebe. Imam vročekrvno glavo, ki nikoli ni poslušala tistih ljudi, ki so mi svetovali, naj preneham. Prav to je bil najpogostejši nasvet, ki sem ga dobival v življenju, poleg tistega, naj varčujem denar," pravi človek, ki ima za seboj več kot 100 filmskih vlog, trenutno pa snema nadaljevanje akcijske domišljijske pustolovščine Vitez teme, ki nosi naslov The Dark Knight Rises.

Tim Jeras za Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri