Marko Potrč: “Nego žene sem imel 5.”

To je predmet na srednji zdravstve­ni šoli, kjer je Marko, 26, v kratkem 27, kot fant kraljeval v absolutni manjšini med sošolkami, ki so ga razvajale, in se vsak dan zahvaljeval višji sili, da se ni vpisal za strojno.

23. 4. 2007

Pri sedmih se je prek starega očetovega kasetnika zaljubil v radio, pri sedemnajstih je začel na radiu resno delati in ljubezen še traja. Vmes je prišla televizija in zdaj ga lahko vsak dan poslušamo in gledamo v živo na kanalu A. Novica o divjih odlagališčih smeti je nenadoma postala enako vznemirljiva kot vest, da je Wentworth Miller spet samski.

Oddaja Svet na kanalu A je njegov do zdaj najresnejši izziv, čeprav se je že čisto resno v samih spodnjicah spustil po pohorskih strminah; grel ga je samo kozarček borovničk, ki ga je spil na štartu.

Na nogometno tekmo v Muenchen se je odpeljal s kolesom – ker ga skrbi za okolje, se na krajše razdalje pač ne vozi z avtom. 122 ur, 1 minuto in 22 sekund je neprekinjeno vodil program na radiu – tako piše v Guinessovi knjigi rekordov in drži kot pribito.

V enem dnevu je splezal na Triglav, vmes tekel, si poškodoval koleno, kolesaril, jokal od bolečin in se na koncu ‘pofočkal’ na dnu Piranskega zaliva. Mami je vrnil ves denar, ki si ga je pri osemnajstih izposodil za bencin. Nekoč je doživel pravo ljubezen na prvi pogled. Šestintridesetkrat si je izpahnil ramena in zato zdaj piska na letališčih ... bolj malo, ker trenutno samo dela, dela in dela.

Rad ima hitre avtomobile. Rešilnemu avtomobilu pravi rešilko. Natančno ve, kaj pomeni kratica PMS, ker je bil to večkrat vprašan pred tablo. Doma ima viktorja popularnosti za radijsko osebnost. Sinhroniziral je nekaj risank. Smejal se je že z vseh mogočih naslovnic ... dokler ni na intervju za Cosmo prišel do konca razkurjen, ker ga je nekdo pošteno spravil ob živce. Ampak jeza mu prav pristaja.

Ponovno sem zato vdihnila šele po eni uri, ko sem ugasnila diktafon. Rekord v statični apnei na kopnem (je to uradna disciplina?) je - moj.

Kako se je začela tvoja afera z radiem?

Moj mlajši brat je nekega dne telefoniral na radio Marš, kjer si ga je v pogovoru moderator malo preveč privoščil. Zdelo se mi je noro, da bi mojega brata kdo tako zafrkaval, pa sem vzel telefon in poklical v oddajo. Z voditeljem sva se potem dajala vsaj petnajst minut. Ko je videl, da mi ne more priti do konca, mi je kar v eter rekel, naj se oglasim tam. Posedli so me za mikrofon, mi dali slušalke in sem začel. Ko sem naredil izpit za avto, sem dobil službo kot voznik reševalnega avtomobila - bolnike sem iz Maribora vsak dan vozil na obsevanje v Ljubljano, v istem obdobju pa sem delal še kot natakar v diskoteki v Šentilju.

Imel si tri službe hkrati?

Delal sem kot zmešan. Od radia se takrat ni dalo živeti, radio je ljubezen. Zato sem takrat, ko so mi ponudili programsko mesto, nehal voziti reševalni avtomobil in s tem pustil delo, ki mi je dajalo lepo plačo. Mami me je vprašala, ali sem zmešan, da sem pustil resno službo. Takrat jo je skrbelo zame, danes pa se samo smeji. Na radio sem šel delat za petkrat manjšo plačo, komaj sem imel za kruh, a to me je od vsega najbolj veselilo. Malo pozneje sem že šel na drugi radio, da sem lahko uresničil ideje, potem pa je prišla televizija, mariborski RTS, in tako naprej.

Zdaj si več na televiziji kot na radiu.

Tako je naneslo. To sta dva različna svetova. Tudi televizija ima svoj čar, zato grem vsak dan z veseljem delat.

Kaj ti pri tvojem delu daje največji užitek?

Tega ne znam opisati z besedami. To je približno tako, kot bi me ženska vprašala, zakaj jo ljubim. Ne vem, zakaj te ljubim. Enostavno ljubim te, zaradi celote. Uživam, ko grem vsak dan delat na televizijo, potem pa v soboto komaj čakam, da grem na radio. Ni mi težko šest dni v tednu delati na polno, vstajati zelo zgodaj, se voziti iz Maribora v Ljubljano in nazaj.

Tudi v športu vse počneš, kot praviš, na polno.

To je bilo, ko sem še delal samo na radiu, ko sem imel še čas. Največja žrtev za moje delo je šport. V tem trenutku se preprosto ne morem toliko ukvarjati z njim, kot bi si želel. Od športa sem bil odvisen. Ko sem bil mlajši, sem treniral nogomet in karate, v zadnjih letih pa me je navdušil kikboks, zagrabilo me je kolesarjenje, daleč najbolj od vsega pa potapljanje na dah. Vse športe imam rad, apnea pa je še ena moja ljubezen.

Ok, govoriva o ljubezni.

Najlepše je, ko se znajdeš 30 m pod morsko gladino. Samo ti si, plavuti, maska in en vdih, en sam vdih. Zavedaš se, v čisti tišini, koliko vode je nad teboj. To je neopisljiva slika. Radi rečemo, da je skoraj vse v glavi, to se sliši klišejsko, a je resnica. Z dobro psihično pripravo telo pripraviš na vse, kar se dogaja s teboj, medtem ko ne dihaš, s treningom izostriš oziroma dodelaš svoj potapljaški refleks, ki ti avtomatično zniža utrip. Občutke, ki jih doživljam med potopom, ne bi mogel primerjati z ničimer, niti z zadetkom na nogometni tekmi ne. Tu sem šel res čez svoje meje, dosegel sem nekaj zame prej popolnoma nepredstavljivega. Če bi mi nekoč nekdo rekel, da lahko držim sapo 5 minut in 48 sekund, bi mu rekel, da je zmešan.

Pa se sploh česa bojiš?

Ko takole pogledam, kaj vse me veseli, me je najbolj strah, da tega v življenju ne bi mogel več početi. Ne zanimata me denar, avto ... nič mi ne pomeni toliko kot to, da se lahko ukvarjam s stvarmi, ki me veselijo. Vedno si pravim, da imam v življenju največjo srečo. Koliko ljudi ima službo, ki jih resnično veseli?

Vsi si ne drznejo toliko kot ti.

To je res. Živi dokaz sem, da kdor ne ‘riskira’, ne ‘profitira’. Pa ne le to: vedno sem imel občutek, da je vse odvisno samo od mene, od truda, ki ga bom vložil v določen cilj. Zgodaj sem se počutil odgovornega sam zase, od svojega osemnajstega leta od staršev nisem več ničesar vzel. Tega nista hotela onadva, ampak jaz, nisem mogel drugače.

Kaj pomembnega sta ti dala?

Ustvarila sta vse pogoje, da sem lepo odraščal. Nismo bili premožni, a kar sta mi dala, se ne da kupiti z denarjem. Poskrbela sta, da mi nikoli ni bilo treba skrbeti zaradi njiju: da bom na primer prišel domov in se bosta prepirala. Moja dva sta edini zakonski par, ki ga poznam, ki se niti enkrat v življenju ni sprl. Niti enkrat.

Imam družino, na katero se lahko zanesem, vedno sem se lahko, ker sem vedel, da me kakor koli doma čaka topel dom. Zelo sem jima hvaležen. Tudi zato ju nikoli nisem hotel obremenjevati. Še pred radiem sem delal vse mogoče: bil sem statist v operi, lepil in delil sem plakate, na bencinski črpalki sem čistil stekla, razvažal hrano, delal za tekočim trakom v tovarni kislin ... Na ta način dobiš širino, vidiš, kaj se po svetu dejansko dogaja. Velikokrat naletim na ljudi, ki so v mojem poslu imeli srečo: takoj so prišli v toplo pisarno pozimi, klimatizirano poleti in se nad vsem pritožujejo. Na A kanalu se spričkamo, a vedno konstruktivno, tu sem med ljudmi, s katerimi rad delam, in enako velja za radio City.

Zoživa zdaj te ljudi na ženski spol. Si šel na srednjo zdravstveno zaradi punc?

Hočeš odkrit odgovor?

Ja.

Ja.

Ja?

Hecam se. Vedno sem želel delati z ljudmi, pomagati ljudem, zato se mi je to zdela prava izbira. In sem res užival, čeprav zdaj ne delam v poklicu. Posebno lepo je bilo delati z otroki.

Pa z medicinskimi sestrami?

Vedno so me razvajale, ja.

Ti to znanje večkrat pride prav? Oživljanje onesveščenih oboževalk ...

To se mi še ni zgodilo, saj nisem Antonio Banderas, sem pa puncam vedno pomagal. Zdaj lahko povem vsem, ki bi kdaj vstopile v moje življenje: da me ne boste slučajno ‘farbale’ z raznimi izgovori za PMS in podobnim, ker sem imel nego žene pet, odlično, vem vse o vaših ciklusih in še čem. (Smeh.)

Imaš še kakšno sporočilo svoji bodoči, če je tole že zakamufliran ženitni oglas?

Kuharsko znanje zaželeno. Biti mora razumevajoča. Simpatična. Všeč mi morajo biti njene oči. Na ženski najbolj cenim ženskost. Všeč mi je ženska, ki se zaveda, da je ženska, ki ve, da je lepa, ki se zna urediti, a bo istočasno poskrbela zame tako, kot bi jaz zanjo. Res ne maram žensk, ki so moški tip, tistih, ki trdijo, da lahko shajajo brez moškega. To mi gre na živce, ker tudi jaz ne trdim, da vas ne rabim. Ženske, ki se borijo za t. i. emancipacijo, ki po mojem sploh ni več potrebna, se borijo na napačnih področjih. Zakaj bi morale biti boljše od moških na moških področjih? Moške, ki so nasilni do žensk, ostro obsojam, vedeti pa je treba, da obstajajo tudi ženske, ki so nasilne do moških.

Si težek v ljubezni, se je braniš?

Najbrž sem tak postal z leti. Ko opazim, da se mi katera hoče približati, se velikokrat umaknem, ker si mislim, da so tu zraven neki tretji interesi. Počakal bom na tisto, ki mi bo zares všeč, najprej vizualno všeč. Če ti nekdo ni všeč po zunanjosti, ga niti ne spustiš do sebe, da bi spoznal njegovo notranjo lepoto, ne? A po drugi strani si ne želim lepotice, ki si bo cel dan lakirala nohte, potem pa bova potrebovala tri pomočnice, da bo v hiši vse delovalo. Bom pospravljal in kuhal, obljubim, a isto pričakujem od nje. Sem za stare vrednote, ker niso postavljene kar tako, predvsem pa je hrana, ki ti jo pripravi ljubljena oseba, čisto nekaj drugega. Pri meni gre ljubezen skozi želodec.

Kakšen je zate idealen zmenek?

Ko greš ven, da se boš imel fajn, brez razmišljanja, če imaš kaj med zobmi in kdaj jo boš prvič prijel in kje.

Seks na prvem zmenku?

Načeloma ne.

Si kdaj doživel ljubezen na prvi pogled?

Sem in ta me občasno muči še danes. Ko sem jo spoznal, sem ji takoj rekel: “Midva bova pa najlepši par.” Ona pa je mislila, da sem največji idiot. Na žalost me je izgubila. Lepa ženska, res.

Bi te katera lahko zelo na hitro potolažila?

Seveda. Charlize Theron.

Kaj mi v žviljenju največ pomeni?

1. Družina. “Zelo si želim svoje otroke, družino. Mislim, da je to glavna prioriteta v življenju. Vse kar delaš, mora služiti družini. Zakaj bi imel vse, kar bom ustvaril, samo zase?”

2. Delo. “Ker je vsako delo, ki ga opravljam, zame v danem trenutku idealno. Redko načrtujem vnaprej, ker če tako razmišljaš, ne živiš v sedanjosti.”

3. Svoboda. “Pa s tem ne mislim le na fizično svobodo. Zame je svoboda, da mi nihče ne more diktirati, kaj naj si mislim. Tu pa sem upornik in to konkreten. Spoštujem nadrejene, a nikoli ne klečeplazim.”

4. Ljubezen. “Pravi ženski bom zvest. Zvestoba je nujno potrebna, če hočeš zgraditi kaj resnega.”

5. Šport. “Je neločljivi del mojega vsakdana, moj prihodnji cilj je potop na dah na globino 37 m, na tekmi, ker hočem uradni rezultat.”

6. Glasba. “Glasba je zakon, da mi popolnoma vse. Tudi poslušam vse: od ambientalne glasbe do hard roka.”

7. Pridobivanje novih znanj. “V prihodnosti bi se rad naučil francoščino, španščino in italijanščino ter si od blizu ogledal piramide. Mislim - kdo jih je zares zgradil?”

8. Skrb za okolje in lepšo prihodnost. “Ločujem odpadke, ugašam luči, ne onesnažujem zraka z izpušnimi plini po nepotrebnem. Ali nismo ljudje debili? Mislimo si: saj bomo tako ali tako živeli še trideset let, in?”

9. Hrana. “Moram tu res kaj dodati?”

Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri