Maja Cerar: Vražja violinistka

Koncertna violinistka, ki igra na tristo let staro violino neprecenljive vrednosti, preseneča z odprtostjo, vedrino, iskrenostjo in neverjetno življenjsko močjo. Takoj pomislim, da ji je nekaj let življenja v New Yorku, kamor so jo popeljala srečna naključja, vtisnilo poseben pečat.

31. 1. 2002

Dobili sva se v hiši njenih staršev na obrobju Ljubljane, ki jim bolj kot dom služi kot toplo zavetje za družinska srečanja, saj Majini že od nekdaj živijo v Švici. Hiša je odprta in sončna – takšna kot moja sogovornica, devetindvajsetletna Maja Cerar.

V Ljubljano je priletela le za nekaj dni, v Slovenski filharmoniji je odigrala violinski recital. Na Ljubljano jo vežejo mladostni počitniški spomini, ko je z dedkom Nacetom Simončičem nemalokrat obiskala tržnico, kjer so jima prijazne branjevke ponujale kosti za Radovednega Tačka.

V New Yorku je bil 11. september zjutraj povsem navaden dan. Kako je bilo potem, po napadu?

Zdi se mi, da nas je ta grozljivi dogodek zelo povezal. Skupna pozitivna naravnanost nam je pomagala, da se nismo vdali, čeprav je bilo zelo težko. V zraku je bilo še dolgo čutiti posledice napada: prah, neprijetne vonjave, podzemna železnica ni vozila redno, alarmi na vsakem koraku, za katere nisi vedel, ali so lažni ali resnični, ali gre za antraks ali za bombni napad. A tudi na to se navadiš.

Opazila pa sem, da so ljudje postali strpnejši, hitreje priskočijo na pomoč. Prva dva tedna je tudi nočno življenje skoraj povsem zamrlo, saj se nam ni zdelo prav, da bi se zabavali. Za vse je bil to velik šok, toda vsakdo ima svoje življenje, ki ga mora vsak dan posebej uživati in čim bolj intenzivno živeti, kajti nikoli ne veš, koliko časa ti je še podarjenega. Pomembne so postale majhne stvari: da delaš, kar rad delaš in v kar verjameš – to je velik privilegij, ki sedaj še bolj pride do izraza.

Ste prava metropolitanka, če ne kar kozmopolitanka, nenehno na poti med Evropo in ZDA.

Švicarski šolarji imamo poleg daljših poletnih počitnic še pet dvotedenskih, ki sem jih redno preživljala v Sloveniji, tako da sem bila v Ljubljani vsaka dva meseca. Pravzaprav čutim, da je Slovenija zame tisti pravi dom, pa mi tega nihče ni posebej rekel.

S starši in s starejšo sestro smo živeli v Zürichu, kjer sem preživela gimnazijska leta, končala akademijo za glasbo, se sočasno vpisala še na filozofsko fakulteto in se pri triindvajsetih preselila v New York, trenutno pa na Columbia University pripravljam doktorat iz muzikologije.

Violina ima nekakšen erotičen pridih. Verjetno pa kot majhna punčka, ko ste se odločili za ta inštrument, o tem niste razmišljali?

Že od nekdaj, kolikor daleč mi seže spomin, sem si želela igrati violino. Pri sedmih letih sem jo tudi dobila, potem pa sem začela pogumno po praznih strunah. Prvega učitelja sem dobila leto za tem, igral je v opernem orkestru v Zürichu in spominjam se, da je pri mojih urah vedno pel. “Majenka, du musst singen!”

Učil me je, da je izjemno pomembna komunikacija navzven, da ne igraš le zase, ampak da v tistem hipu, ko si na odru, glasbo posreduješ drugim. Ta kontakt mora biti zelo intenziven, da lahko dosežeš ljudi v veliki dvorani.

Ko sem končala konservatorij, sem si seveda želela, da bi nadaljevala študij pri slavni violinistki Dorothy DeLay na Juilliard School of Music, kar pa sploh ni bilo tako preprosto izvedljivo. Za to, da je postala moja učiteljica, se imam zahvaliti veliko srečnim in naključnim poznanstvom.

Zdi se, da so naša življenja včasih splet nenavadnih okoliščin, kakor da bi bog pri tem želel ostati skrit?

Na nekem koncertu sem spoznala pianista Emanuela Axa, ki je povsem slučajno poznal profesorico Dorothy DeLay. Prepričal me je, da sem se prijavila na avdicijo, ki sem jo uspešno opravila. To je bil tudi glavni razlog, da sem se preselila v New York. V Švici pa sem dobila podporo švicarske fundacije, ki jo je takrat prvič namenila za glasbo, kar je bilo skoraj neverjetno.

Potem sem na Columbiji vpisala še magistrski študij. Na začetku je bilo v New Yorku zelo težko: predmetnik je bil zelo zahteven, težave pa mi je delal tudi jezik, a sem vseeno nekako obstala nad vodo. Čas, ko sem opravljala izpite, je bil resnično stresen, zato sem te spomine potisnila kar malo v stran.

Med mojimi obveznostmi v okviru magistrskega programa je tudi asistentsko delo. Imam svoj razred in celo svojega asistenta, predmet pa se imenuje zgodovina glasbe od gregorijanskega korala do sodobnosti.

Torej ste koncertna violinistka, študentka in še profesorica muzikologije? Ste strogi do študentov?

Predavam že tretje leto. Moram reči, da študenti zelo radi obiskujejo moja predavanja, nekateri se tako sploh prvič srečajo s klasično glasbo. Pravi izziv mi je najti takšno podajanje snovi, da povežem paleto različnih študentov, da jih pritegnem v svet klasične glasbe. Velikokrat na predavanjih igram, saj je včasih lažje pokazati, kakor pa opisati z besedami.

Na urah veliko razpravljamo, študenti v diskusijo vnašajo svoje poglede na glasbo, na katere mi, ki imamo formalno glasbeno izobrazbo, sploh ne bi pomislili. Le moj priimek jim dela težave, namesto Cerar velikokrat napišejo Cesar, zato me kličejo kar po imenu.

Za mene je to zanimiva izkušnja, saj opažam, da ni velike razlike, če igram ali če predavam. Vedno gre za to, da se nečesa napojiš in daš naprej. Velikokrat tudi pišem za svojo publiko, da jim predstavim ozadje tistega, kar bom igrala – to je še posebno pomembno pri igranju moderne klasične glasbe, ker se jim potem ta glasba zdi precej manj shizofrena.

Na univerzi izdajamo tudi muzikološki časopis, pri katerem sem redaktorica. Zdi se mi pomembno, da se človek ukvarja z različnimi stvarmi.

Vas je kdaj prešinilo — morda tik pred odhodom v ZDA — da ne boste zmogli, da je predaleč od doma?

Že takoj ko sem prispela v Ameriko, so me klicali kolegi z univerze in me spraševali, ali potrebujem pomoč, vabili so me na večerje. Navezovanje stikov sploh ni problem, neverjetno, kako hitro te sprejmejo medse. Ljudje so zelo komunikativni, odprti in spontani.

Najprej sem stanovala pri prijateljih, potem pa sem se preselila v študentski dom. Po “nesreči” sem dobila profesorsko stanovanje, z debelimi stenami, tako da lahko igram, kolikor hočem, na glas. Srečo imam tudi s sosedi, saj so zelo tolerantni in odprti za moderno glasbo, ki je daleč od kakšne uspavanke. Pritožit se pridejo, ko ne igram.

Res morajo biti tolerantni, saj moderna klasična glasba bolj para ušesa kot pomirja?

Že od nekdaj se mi je zdelo, da mi moderna klasična glasba leži. Na koncertih je ponavadi za moderno glasbo zelo malo prostora, tako da kakšno skladbo stlačim kot v sendvič med standardni program. Občutek imam, da poslušalci počasi sprejemajo tudi to glasbo. Ker je na moji univerzi študijska smer za moderno glasbo, se pogosto zgodi, da v mojem predalu pristanejo note kakšnega mladega skladatelja.

Potem skladbo zaigram in avtorju opišem svoje občutke ali pa predlagam drugačno rešitev. Tudi tako sodelujemo glasbeniki med seboj. V Ljubljani bom na odru Slovenske filharmonije igrala tudi skladbo Iva Petriča, skladatelja, dirigenta in kritika, ki je bila napisana posebej zame. Moj fant, ki bo spomladi doktoriral iz kompozicije, pa je zame napisal prav poseben violinski koncert.

Violinski zvoki bodo šli prek mikrofona, pritrjenega na violini, v računalnik, ki bo potem ustvarjal elektronski dialog. V predstavi – podlaga je Ep o Gilgamešu – bodo sodelovale tudi lutke, a na odru bo imela edino besedo le violina. Premiera bo v New Yorku, želim pa si nastopati tudi v Ljubljani. Dogovarjam se tudi z znanim lutkarjem, ker bi rada ostala v stiku z gledališčem, kjer je toliko let igral moj dedek Nace Simončič, ki ga večina pozna po Radovednem Tačku.

Zanimiva in kar precej nenavadna kombinacija: solo violinistka v lutkovni predstavi!

Violina ponuja neskončno možnosti, ne le igranje na kvadratnem metru prostora. Letos poleti se mi je ponudila izjemna priložnost, da sem sodelovala z enim najbolj znanih plesnih studiev v New Yorku, s plesno skupino oziroma šolo Mercea Cunnighama.

Pri njihovi plesni predstavi sem sodelovala kot solistka. Vendar nisem le igrala na violino, koreografinja me je vključila v ples. Še sama nisem vedela, kaj vse lahko počnem. Zanimivo, a tudi zelo boleče. Plesalci so me tolažili, da ko začneš plesati, bolečina postane tvoja prijateljica.

Že od nekdaj počnete več stvari hkrati. Ste kdaj pomislili, da imate vsega dovolj?

Vsaj dvakrat na dan, če ne večkrat (smeh). Ko mi gre vse od rok, se počutim kot kraljica. Seveda so tudi trenutki, ko se zdi, da se nikamor ne premaknem, ko me razjedajo dvomi. Vse te faze moraš prebroditi na poti odraščanja. Malce se je pa vseeno treba pritoževati in nergati. (smeh)

Kaj vas je gnalo, da morate toliko več narediti kot drugi?

Če bi imel dan trideset ur, bi naredila še več. Tudi zato, ker me zanima toliko različnih stvari: glasba, gledališče, literatura, filozofija, petje, ples ... Violina je inštrument, v katerega se moraš zelo poglobiti, da ti sploh odgovori. Pri klavirju je drugače, vsaj z intonacijo nimaš problemov, violina pa škripa in noče zveneti ubrano.

Po drugi strani pa ima violina toliko različnih možnosti iskanja pravega zvoka z lokom in celo s prsti. Isto frazo lahko preigraš tudi dvestokrat, preden najdeš pravi izraz. Vse to me tako pritegne, da velikokrat sploh ne opazim, koliko časa mine, ko igram eno samcato frazo.

Ste kdaj z violino očarali kakšnega fanta?

Moj prvi fant je bil tudi sam violinist, tako da ne vem, ali je on mene očaral ali sem jaz njega. (smeh) “Ta pravega” spoznamtudi po tem, da pretrpi moje sanjske samogovore, petje in ples. S sedanjim fantom, s katerim prijateljujeva že dve leti, se ujemava v vseh pogledih.

Bi lahko rekli, da sta sorodni duši?

Predvsem se mi zdi, da sorodnost najinih duš pride do izraza, ko skupaj pripravljava nastop, ko imava glasbeni dialog. Zdi se mi, da imava takrat še posebno lep dan in da se razumeva na nekem globokem nivoju. Douglas igra tudi na kitaro in velikokrat mi zaigra kaj od Beatlov, sama pa se mu pridružim s petjem. Zadnje čase naju sorodniki neprestano sprašujejo, kdaj se bova poročila.

Kje se vidite v prihodnosti? Boste ostali kar v Ameriki?

Vsaj z eno nogo, z drugo pa v Evropi, zato bom morala stati zelo na široko. (smeh) V Ameriki si želim ostati tudi zato, ker je okolje zelo naklonjeno eksperimentiranju. Vse je odvisno od tega, kam naju bo s fantom zaneslo, za zdaj je še vse odprto, čeprav je meni Evropa zelo pri srcu.

Nikjer te ne sprejmejo z odprtimi rokami, ampak se moraš povsod najprej dokazati. Z Douglasom bi rada ostala blizu tudi po koncu študija. Rada bi skupaj živela in delala – tudi tovrstna komunikacija nama je pomembna.

Slovenci spoznavamo nočno življenje v New Yorku vsak četrtek z glavnimi junakinjami Seksa v mestu? Kaj pa vi?

Zelo rada plešem na latinskoameriško glasbo, tako da s fantom večkrat zaideva v najine priljubljene salsa klube, npr. v Copacabano, kamor zahajajo čisto pravi latinoti, ki imajo to glasbo v čutih oziroma v petah. Zanimiva je tudi glasbena scena v “down townu”. Razpoloženje v teh klubih in avantgardnih glasbenih teatrih je zelo prijetno. Sicer pa se v New Yorku marsikaj dogaja kar na cesti.

Vsaka ženska ima kakšno slabost, ki se ji ne more upreti? S čim ste obsedeni vi?

Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem nora na čevlje. Moja omara se šibi pod težo čevljev in nikoli jih nimam dovolj. Do čevljev se da priti na več načinov, tudi z igranjem violine. (smeh) Ker je morala moja violina v popravilo, sem tik pred koncertom ostala brez nje.

Razočarana, z rezervno violino v roki, sem zavila v znano trgovino s čevlji. Čeprav si čevljev ne bi mogla privoščiti, sem jih vseeno poskušala in eni so mi bili še posebno všeč, kar je opazil tudi prodajalec. Pogumno mi je predlagal, da mi v zameno, če mu kaj zaigram, zniža ceno.

Ne preveč prijazno sem ga vprašala, kaj bi rad slišal. Nisem mogla verjeti svojim ušesom, ko je izbral Čajkovskega. Pričakovala sem namreč, da si bo zaželel kaj lažjega. No, iz kovčka sem vzela violino in začela igrati. Prodajalca bi od navdušenja skoraj razneslo, tolkel se je po kolenih in jokal.

Potem mi je pregrešno drage čevlje kar podaril, najbrž je pričakoval, da je izbral pretežek zalogaj zame. Tako se je splačalo imeti Čajkovskega v repertoraju. (smeh)

Z žensko ali s hudičem!

  • Kako bi opisali violino?
Zaradi njene značilne zaobljene oblike in loka so violino skozi stoletja povezovali ne le z žensko, temveč celo s hudičem. Še vedno je v tančico skrivnosti ovito izdelovanje starih violin, npr. Paganini naj bi igral le na strune, narejene iz čreves njegovih ljubic. Recepti in skrivnosti so odšli v grob skupaj s takratnimi goslarji. Vse to daje violini skrivnosten pridih.

  • Kako ste dobili svojo violino?
Dobila sem jo po enem izmed srečnih naključji. Preden so jo pred sedmimi leti zaupali meni, je redno krožila med zmagovalci natečaja. Potem so me lastniki slišali igrati in od takrat je pri meni. Za inštrument je bolje, da nanj ne igra preveč različnih ljudi, saj se paleta stilov igranja prenese na violino, kar ni dobro. Najslabše bi bilo, če bi takšni stari inštrumenti ležali v zaprašeni vitrini.

  • Kaj vam pomeni igranje?
Violina je že od otroštva moja prijateljica, z njo mi je uspelo prebroditi že marsikatero življenjsko krizo. To so moje čarobne gosli.

Irena Vovk

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri