Ko boš prebrala to, boš na Taro Zupančič gledala povsem drugače!

Ko prvič zagledaš Taro Zupančič, veš, da je sila simpatična. Ko pa jo spoznaš, ugotoviš, da je ena tistih deklet, ki bi jo imel med #BFF in ti nikoli več ne bo dolgčas.

Obleka, Max&Co. (295 €); pas, Zara (19,95 €); gležnjarji, Diesel (257 €); ura, Lencia Zlatarna Celje (49 €); prstan na desni roki, Lencia Zlatarna Celje (79 €); prstan na sredincu leve roke, Lencia Zlatarna Celje (176 €); prstan na prstancu leve roke, Lencia Zlatarna Celje (79 €). (foto: Matjaž Tančič) Matjaž Tančič
6. 11. 2016

Dobiva se v Jazz klubu Gajo. V rumeni oblekici z vzorci je videti kot indijansko dekle in še preden mi zaupa, da ima občutek, da jo ves čas spremljajo čarobna bitja, zaznam, da je videti malce vilinsko: najbolj se sprosti v naravi, njen korak je lahkoten, uživa v umetnosti in je lepa ter zelo preprosta punca.

Potem ko je leta 2008 postala miss Alpe Adria International, je Tarino življenje postalo zelo pestro.

Ukvarjala se je z manekenstvom, zaključila kozmetični faks, snemala oglase, lani pa se je prvič preizkusila kot sovoditeljica v oddaji Popolna poroka.

Trenutno uživa v vlogi voditeljice Pop Ina na komercialni televiziji. Pri Tari imam občutek, da se za videzom simpatičnega dekleta skriva veliko stvari, ki jih je za Cosmopolitan povedala povsem iskreno. Morda najbolj iskreno
do zdaj.

Tara, imaš svoj jutranji ritual, čas samo zase?

Prva stvar, ki jo naredim zjutraj, je, da vklopim glasbo. Ker imam obrnjen ritem in hodim spat pozno, posledično tudi malce dlje spim, najraje do desete ure, ali če lahko, tudi dlje.

Imam kar nekaj preparatov, ki jih uporabljam, nikoli pa zjutraj ne uporab­ljam vode, vedno samo tonik. Sledi nanašanje seruma, kreme. Na splošno je tonik v spreju lepotni izdelek, ki ga imam vedno ob sebi.

Zmoti naju natakar, ki prinese kavo in limonado ter doda, da limonada ne vsebuje sladkorja.

Tara mu z nasmeškom odgovori, da je to zelo dobro, meni pa, da si bo v kavo vendarle dodala malce sladkobe.

Potem se vrne k ritualu:

“Se pa nič kaj dosti ne obremenjujem, da vstajam takrat, ko večina že dela. Rabim svoj čas za zajtrk, zeleni čaj in glasbo. V bistvu se učim brez slabe vesti začenjati dneve, ker je to moj ritem in mi tako ustreza. Sem pa zato zvečer bolj produktivna in tudi tiste stvari, ki jih ne naredim zjutraj, naredim ponoči.”

Si si kdaj mislila, da boš postala voditeljica?

Zelo dolgo nisem vedela, kaj bi v življenju počela. Nisem vedela, kaj je tisto, kar me izpolnjuje, sem pa vedela, da mi je všeč nastopanje.

Konkretno si o televiziji nisem upala sanjati, saj so se mi zdele te sanje nedosegljive in nisem vedela, ali sem tega sposobna. Hvala bogu so ljudje v meni prepoznali potencial in mi dali priložnost. [nasmešek]

Pa tvoje sanje?

Kot majhna sem želela biti igralka, saj sem v Mileni [Zupančič, sestrični Tarine mame] videla vzor, pa tudi zato, ker so vsi po njeni strani od starega očeta naprej igralci, umetniki.

Kot mlajša sem pogosto igrala v gledališču, tudi sicer sem veliko igrala in nastopala. Nisem pa bila tako pogumna, da bi se vpisala na Akademijo. Ves čas sem se držala malce nazaj, kar je bil zagotovo moj minus. Čeprav zdaj vem, da se vse zgodi z razlogom.

Na koga se v življenju najbolj zaneseš?

V določenem trenutku vedno v moje življenje vstopi človek, ki mi da točno tisto, kar rabim.

Ko sem začela delati na televiziji, sem se scenarista Jožeta Potrebuješa kar malo bala, na koncu pa se je izkazalo, da me je res ogromno naučil, veliko je prispeval na moji poti.

Večinoma zato, ker mi je ves čas dajal konstruktivne kritike. To je res vrhunsko. In če znaš to kritiko vzeti v dobro, je super.

Kako pa potekajo tvoji dnevi?

Tisti teden, ko delam, začenjam ob enih ali dveh popoldne. Ko pridem, se dogovorimo, kakšen je plan, če je čas, gremo na kosilo, sicer si prinesem hrano s seboj. Masko imam ob štirih popoldne, prvo oddajo pol ure kasneje.

Do naslednje oddaje, ki je malce pred osmo, pa delam vsebino za večerno rubriko. Končam malce po osmi, ko se preoblečem v svoja oblačila.

Recept za najboljšo sprostitev po napornem dnevu?

Pomaga narava. Če sem dovolj hitra, grem še isti večer na zrak, sicer vklopim glasbo. Večinoma se kar uležem, da spustim ven dan, ki sem ga imela, in se pripravim na naslednjega. Imam tudi blokec, v katerega čičkam …

Si organizirana oseba?

Ne, to pa nisem. Nisem obsedena z nadzorom, to zagotovo. Si pa vedno zapišem stvari, da imam mirno glavo, ker vem, da informacije ne bodo šle mimo. Potem si rečem: Okej, zdaj pa lahko sanjam. [se nasmehne]

Pa rada sanjaš?

O, ja.

Kaj pa si po horoskopu?

Lev, čeprav nisem tipičen. V družbi se nikoli ne izpostav­ljam, sem rajši bolj tiho in v ozadju, potem ko ljudi bolje spoznam, pa pride prava Tara na plan.

Sicer pa veliko sanjam, od nekdaj sem takšna. Mama pravi, da sem že kot otrok – sem namreč edinka – kar sedela nekje in se pogovarjala sama s sabo.

Zdi se mi, da me od nekdaj sprem­ljajo čarobna bitjeca, tako da se pogosto pogovarjam sama s sabo. Mislim, da so se ti monologi izkazali le kot dobri, čeprav je precej tudi smešnih situacij.

V kakšnem smislu?

Sama sebi sem najboljša zabava. Včasih si rečem, da imam več sreče kot pameti, saj pogosto naredim kakšno neumnost.

Ampak potem gre kar vse v eno pravo smer. Se mi zdi, da če bi preveč razmišljala o vsakem koraku, bi bilo veliko slabše. Rajši imam kakšno bedarijo več.

Kaj bi si želela, da bi ljudje vedeli o tebi, pa ne vedo?

Kadar pripravljam prispevke s terena, se lahko pošalim in sprostim, tako da vidijo, kako delujem zunaj studia, sicer pa imajo ljudje precej napačne predstave o meni. Večinoma me poznajo s fotografij, ki pa so samo fotografije, nič več.

Kako pa te vidijo?

Tisti, ki me ne poznajo, mislijo, da sem fina, samosvoja, da si ne pustim blizu. V resnici pa je to le maska, ki jo imamo ljudje, ker nam služi kot nekakšna zaščita.

Kot obrambni mehanizem?

Ja, nekaj takega. Tudi preden sem začela delati na televiziji, sem delovala precej nedostopno, pa ne zato, ker bi se sama sebi zdela kaj več, ampak ker sem se bala drugih.

Zakaj pa?

Zato ker imajo vsi ljudje pričakovanja. Počutim se odgovorno, da dostavim ljudem, s katerimi delam, ne samo to, kar se od mene pričakuje, ampak še boljše.

Res je to moj obrambni mehanizem, maska, ki pa jo sčasoma spuščam, saj sem ugotovila, da je ne potrebujem več. Ker več šteje to, da ljudem pokažeš, da si malce trapast.

Se ti zdi, da si to pridelala v otroštvu?

Ja, mislim, da. Ko sem z mami v osnovni šoli živela na Bledu in sem hodila domov iz šole, so mimo vozili avtomobili, očitno so me ljudje opazovali. Veš, koliko ljudi mi je reklo: Joj, kako hodiš, kot da si kraljica Bleda. Prosim?

Najraje bi se skrila v grmovje! In tudi moja mati ima enako držo. Čeprav je v sebi zelo nežna in mila, je na pogled videti zelo stroga. Zato si želim, da bi ljudje videli to mojo mehkobo, občutek preprostosti. Ampak v kamero pač ne morem toučt po gorenjsko.

Kdaj bi lahko …

Saj mi uide, pa vidim, da ni nič narobe. [smeh]

Za vse rabiš čas. Čas za to, da se profesionalno oblikuješ. Zdi se mi pomembno, da v tem poklicu sebe ne postaviš na prvo mesto. Če bi to naredila, najbrž ne bi bila simpatična ljudem. Šele ko te sprejmejo, imaš pravico, da jim pokažeš malenkosti, ki te delajo barvitega.

Pred kamero si zelo suverena, na snemanju naslovnice pa si mi omenila, da svojih fotografij raje ne gledaš, saj nisi prepričana vase. Kako gre to skupaj?

V bistvu naj ne bi šlo, v praksi pa se je to izkazalo kot nekaj samoumevnega. Zelo dolgo sem bila nesamozavestna, precej zbegana na splošno.

Kdaj se je to spremenilo?

Takrat, ko so mi ljudje dali priložnost in ko so mi pokazali, da v meni vidijo nekaj. Sama se že zavedam, česa sem sposobna, ampak to je nekaj, kar lahko ostane pri meni.

Ko pa sem imela priložnost, da to pokažem ljudem, ki so boljši od mene, ki delajo dlje časa, ki so profesionalci na svojem področju, sem dobila zaupanje vase.

Prej se mi to ni zdelo potrebno. Tako sem se navadila, da te stvari hranim pri sebi, svojo skromnost, saj se mi zdi, da moraš biti v življenju ponižen do stvari, ki so večje od tebe.

Je to gorenjski slogan?

Ne vem, mogoč pa res. Ko odrasteš na vasi, se imaš avtomatično za manjvrednega. To je kompleks, ki ga imamo ljudje iz predmestja in ki v bistvu sploh ni slab.

Vsak uspeh, vsak korak me zelo razveseli, to, da sem na naslovnici Cosmopolitana, pa je zame res velik uspeh. In morda, če ne bi prihajala z obrobja, sploh ne bi znala ceniti vsega.

Ali če bi takoj dobila priložnost za nekaj pomembnega, da bi bila nekje, kjer si sploh še ne zaslužim biti. Je pa res, da to občasno nezaupanje vase škodi moji glavi, saj sam sebe najbolj mučiš.

Ampak stara si šele 28 let in imaš še kar nekaj časa za raziskovanje svoje poti!

Zdi se mi, da se mi je v zad­njih dveh letih toliko stvari odprlo in da sem spoznala ogromno ljudi, dobila res veliko priložnosti, kar je noro! Včasih moram kar globoko zajeti zrak, da se zavem vsega, da se opomnim, da ostanem jaz, in hvala bogu mi to uspeva precej dobro.

Spomladi si priznala, da sta s Tomijem Megličem par in da so strele vžgale še pred majem. Kje voditeljica spozna rokerja?

Zanimivo, ampak s Tomijem se nikoli nisva srečala prej, čeprav sva se gibala v podobnih krogih. Ker imam veliko glasbenih prijateljev, sem recimo bila že v prostorih, kjer ima Siddharta vaje, pa ga nisem nikoli videla.

Torej vse ob svojem času …

Kako klišejsko, ampak je res! Večina mojih bivših fantov je bila glasbenikov. Tega nikakor nisem načrtovala, očitno pa sem jih priklicala v življenje. Giblješ se v isti družbi, vsi se poznajo in potem kar ostaneš v tem kolesju. Vsi so zelo svobodnjaški, kar zelo paše na mojo dušo.

Si se znašla v vlogi muze? Se pišejo o tebi pesmi?

Ja, kakšna pesem pa je že nastala, samo ne bi želela govoriti o tem. Za muzo pa ne vem. Glasbeniki najdejo muze ne samo v ženskah, ampak v različnih življenjskih situacijah.

Tako si morda v nekem trenutku njihova muza, ker jim vzbujaš ljubezen, strast, jo pa najdejo tudi drugje. Če sem jim kaj takega predstavljala, je to samo dobro. [smeh]

Kako pa ti vidiš Tomija? Kakšni so rokerji v zasebnem življenju?

Predvsem je zelo svobodna duša in zelo topel človek, kar pa recimo na koncertih ni videti, svobodnost že, topline pa mogoče res ne. Tam ima svojo vlogo, ki jo predstavlja, in to paše k muziki. Gre za en del osebnosti, ki pa je veliko bolj raznolika, je en tak dober miks vsega, kar ustreza meni.

Sta se tukaj našla?

Oba imava toplino, preprostost, skromnost, po drugi strani pa znava biti rokerja. To, kar delam, tam sem suverena, tako kot on, doma pa si lahko malo drugačen, si pustiš, da si, kar si.

Tudi tvoj stil oblačenja je bolj rokerski.

Hja, gre bolj za mešanico indijanskega šik rokenrola. Rada imam rokenrol, vendar mora biti znotraj tega vse lepo, zelo šik. Malo sem indijanska, to slišim pogosto, tudi sicer imam rada indijanske stvari. Lovilec sanj je postal moj zaščitni znak. Res močno čutim vse, kar je indijanskega, prepričana sem, da sem včasih bila Indijanka.

Če te vprašam, kakšna duša si, bi odgovorila …

Zagotovo stara duša. Stara okoli 80 let. To mi je nekoč zaupala neka gospa. Rekla je, da imam zelo staro dušo, ampak da naj vseeno uživam v svoji mladosti.

Tvoje romance so bolj ali manj javne. Kako se znajdeš s toliko pozornosti?

Sama si tega zagotovo ne bi izbrala, to pride zraven. Ne maram se za vsako ceno izpostavljati. Gre tudi skupaj z delom, ki ga opravljam, čeprav moram reči, da me novinarji ne nadlegujejo. Vsi novinarji so zelo okej, prijazni, na mestu.

Torej nimaš nobene slabe izkušnje, super!

No, pri Janu [Plestenjaku] je bilo drugače. Veliko več so hoteli in so v ta namen tudi kakšno stvar povzeli po svoje. Razumem, da gre za potrebe prodaje, me je pa vseeno stisnilo, ko sem spoznala, da je povsem nedolžen pogovor izpadel tako, kot da hočem povedati čisto vsako podrobnost o odnosu. To me je šokiralo.

Najbrž je bil tudi odnos malce drugačen.

Absolutno. S Tomijem se ne skrivava, saj se tudi z Janom nisva, ampak je bilo drugače. Če se s Tomijem kje pojaviva in naju kdo želi fotografirati, kaj vprašati, ne vidiva problema, da pa bi sama skrbela za promocijo, to pa ne.

Kaj pa so tebi ti moški dali?

Vedno sem imela starejše fante, ki pa so bili posledično tudi bolj modri. Dali so mi občutek, da si lahko brez slabe vesti svoboden, da si lahko včasih malo nor, da ne rabiš nikomur razlagati svojih dejanj. Da je pomembno, da kričiš, se smeješ, jočeš, da pokažeš svoja čustva. To mi je manjkalo in z njihovo pomočjo sem začela kazati svoja čustva.

Dali so mi res veliko, kar ni nič nenavadnega, saj so glasbeniki najbolj čustvena in nežna bitja, kar jih poznam. S to mehkobo so prebili veliko mojih zidov, ki sem si jih ustvarila. Naučila sem se jokati in smejati, kjerkoli sem to začutila, in to je res lepo. Zame je to pomembna stvar.

Kaj najbolj ceniš pri ljudeh?

To, da znajo spoštovati druge ljudi. Da prepoznajo kakovost posameznika in cenijo stvari, ki druge delajo posebne. Zdi se mi prav, da smo pri tem spoštljivi drug do drugega, na splošno pa da smo prijazni in iskreni. Ne maram pa nevoščljivosti brez razloga.

Kaj ceniš pri sebi?

Preprostost, milino, in da sem to uspela ohraniti v sebi. Tudi to, da znam imeti rada ljudi. Da sem odgovorna do stvari, in če se mi ponudi priložnost, da znam iz tega narediti nekaj, predvsem pa priložnost spoštovati.

Kaj bi sebi rekla pri petnajstih?

Mogoče to, kar so me drugi naučili: da bi življenje bolj odprto sprejemala, da se ne bi tako branila stvari, ki so mi prišle naproti, samo zato ker me je bilo strah, ker nisem bila prepričana vase. Tako pa sem raje ostala sama doma in nisem dala priložnosti ljudem, da pridejo v moj svet in mi dajo tisto, kar so želeli.

Cosmo s 15-letnico praznuje moč žensk. Koliko tebi pomeni ženska moč?

V zadnjem času sem začela opazovati, kako določene ženske delujejo v svetu, kaj delajo, kako govorijo, kako se obnašajo. Pa ne le medijsko izpostavljene ženske, tudi takšne, ki jih nihče ne pozna. Spoznala sem, kako pomembno moč imamo ženske.

Prej tega nisem razumela, potem pa sem ta sijaj začela opazovati okoli sebe. Ženske smo do drugih žensk pogosto nevoščljive, ko pa uspemo to premagat, pa ugotovimo, kaj vse se skriva v nas. Če združimo to silo, lahko naredimo res veliko.

Imaš veliko ženskih prijateljic?

Bolje se znajdem v moški družbi, zato nikoli nisem imela velike ženske družbe. Ženske so se v moji prisotnosti pogosto počutile ogrožene, razen tiste, ki so v meni videle točno, to kar sem. Se pravi, nekaj prijateljic, s katerimi sem odraščala. V zadnjih letih pa spoznavam tudi ženske, ki so me veliko naučile in se pomembno uvrstile v moje življenje.

Kaj te je v življenju najbolj zaznamovalo?

Prva prelomnica je bila zagotovo ta, da sem se kot najstnica morala preseliti na svoje. To je bila res velika stvar, ker imaš pri sedemnajstih čisto drugačno glavo, nisi še izoblikovan, zato si težko predstavljaš, da moraš skrbeti zase.

Je bila to tvoja odločitev?

Na začetku ne, potem pa sem bila kar malo prisiljena v to, saj je bila domača situacija takšna. Zelo hitro sem se morala skulirat, postavit na noge in zaživet čisto samostojno.

Ko so se po dveh letih stvari nekoliko normalizirale, sem ugotovila, da mi je ta izkušnja dala veliko. Zdaj, ko pogledam nazaj, ne vem, ali bi zamenjala svojo pot, takrat pa mi je bilo zelo težko.

Kaj je bila najtežja stvar v takšni situaciji?

Veliko težav sem imela sama s sabo, kar se je najbolj poznalo pri odnosih z moškimi. Do njih sem čutila nekakšno zamero. Na splošno nisem kazala čustev. Če te ranijo tvoji najbližji, se najbolj zapreš v svoj svet, ker se bojiš, da te bodo drugi prizadeli.

In ko pride v tvojo bližino nova oseba, nov partner, prestopi tvojo mejo, zato se zapreš, ker se bojiš, kaj se bo zgodilo. S tem sem imela res velike težave, fantje pa tega enostavno niso razumeli, saj so izhajali iz čisto drugačnih družin. Družin, kjer so bili navajeni topline in objemov.

Zdaj se pri nas doma objemamo, zdaj je okej, dobro se razumemo in se imamo lepo. Takrat pa je pač bilo tako. S tem sem imela težave in se kasneje tudi odločila, da jih uredim.

Šla sem k psihiatru, z njegovo pomočjo pa sem spoznala in rešila veliko dilem, zdaj sem čisto drugačen človek. Dokler nisem uredila svojih občutij, pa sem se ves čas zapirala vase.

Ti je težko govoriti o teh stvareh?

Ne, zdaj ne več, ker sem odpustila ljudem in nisem več jezna. Ugotoviš, da se vse zgodi z razlogom in vsaka stvar je za nekaj prav, zato se tudi znajdeš na poti, ki ti je namenjena. O teh stvareh z veseljem govorim, saj lahko morda pomagam še komu, ki se prav tako zapira v svoj svet.

Sama vem, da sem ogromno stvari kopičila v sebi in nisem naredila koraka naprej. Nisem vedela, zakaj bi se odpirala ljudem in praskala po svoji notranjosti, zakaj bi se mučila. Sploh v najstniških letih, ko sem bila najbolj ranljiva.

Zavedam pa se, da če ne bi tega naredila, preden sem začela delati na televiziji, ne bi mogla biti odprta, dojemljiva in pretočna za informacije. Pa ne le pri delu, tudi pri odnosih se to zelo pozna. Energije morajo prosto teči. Moraš se naučiti ne samo dajati, ampak tudi sprejemati.

Si se tega težko naučila?

Trajalo je nekaj časa, se mi pa zdi, da sem v zadnji dveh letih spoznala veliko stvari. Za spremembo pa sem se odločila takrat, ko je bilo res že hudo. Vsak trenutek sem se opazovala, analizirala sem, kako reagiram, kaj razmišljam, katere stvari povezujem s čustveno bolečino, katere stvari jo sprožajo v meni. Veliko sem pisala, kar me je rešilo.

Pisala sem o svojih čustvih, in če grem za nazaj brat vse to, vidim razliko. Sprašujem se, kam ljudje damo vsa ta čustva. Res neverjetno!

Veliko ljudi se sooča s čustveno bolečino, malce težje pa jo je odpraviti …

Ljudje iz moje okolice so morali pri meni pritisniti na najbolj boleče točke, da sem se soočila s svojimi problemi. Sama tega nikoli ne bi zmogla, zato sem hvaležna tistim, ki so mi stali ob strani, čeprav bi jih takrat najraje zbrcala.

Kaj bi rekla puncam, ki imajo podobne težave?

Zelo težko bi jim solila pamet, saj zdaj razmišljam povsem drugače. Pomembne premike veliko lažje narediš deset let zrelejši.

Ko v tvoje življenje vstopijo novi ljudje in vidiš, kako se znajdejo v svetu, kakšna življenja imajo, kako uživajo v malenkostih, kako so odprti in koliko posledično dobijo od življenja, spoznaš marsikaj, kar prej nisi okusil.

Nasvet v takšni situaciji je, da se ne uničuješ še bolj, da se ne kriviš za stvari, ki so se ti zgodile. Ker v resnici nisi kriv, si le del neke zgodbe.

In če sam sebe še bolj prizadeneš vsak dan, kar sem jaz seveda počela in se krivila, to nikakor ni okej.

Ko pa dobiš priložnost, takrat pa jo seveda zagrabi in uredi stvari, ki te težijo. Če si odprt, dovzeten za okolico, potem se stvari kar same zgodijo in vstopijo v tvoje življenje točno takrat, ko jih potrebuješ.

Tara, po vsem, kar se ti dogaja, si zagotovo na pravi poti!

Vedno mislimo, da je zunanji svet tisti, ki usodno vpliva na nas, v bistvu smo pa mi sami tisti, ki kreiramo svet. Če ničesar ne daš od sebe, če ne sprejemaš v svoje življenje vsega, kar te obkroža, potem te ni.

Res dolgo časa nisem vedela, kdo sem, kaj je moje poslanstvo. No, še zdaj se odkrivam, z razliko, da zdaj imam nekakšno bazo. Vem, iz česa izhajam, in vem, kakšne talente imam, česa si želim, zato veliko lažje počnem vse, česar se lotim v življenju.

Besedilo: Manca Čampa Pavlin
Fotografije: Matjaž Tančič
Urednica mode: Maja Sotošek

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri