Katarina Čas: Brezčasna kraljica in človek trenutka

Na faksu se je naučila izdelati poslovni načrt, a ga za svoje življenje ni nikoli naredila. Ne ve, kam jo bo odpihnilo v naslednjem trenutku. Kakorkoli bo vsak njen naslednji korak popolnoma iskren, čeprav zelo rada igra.

27. 11. 2008

Zdi se paradoks, a Katarina Čas ima zelo malo časa. Tudi meni je bil skopo odmerjen, poleg tega pa sem bila opozorjena, da bo na intervjuju precej zadržana. Da ne govori rada o sebi. Slabo uro pred snemanjem sva večinoma porabili za kavo in prebujanje, pa se mi je na koncu vseeno zdelo, da Katarino poznam od nekdaj.

Nova serija z naslovom Strasti je, medtem ko smo bili v tiskarni, že ugledala luč sveta. Katarina v prvi slovenski dnevni igrani nadaljevanki igra Ano, naivno dolgolasko, ki jo Jonas ali dr. Vasja vseskozi drži v šahu. Na snemanju mora zato veliko jokati in ponosna je, kadar ji to uspe brez umetnih solz.

Čas za Strasti

Če si torej upala na kakšno sočno novico o njej in Ladu, bo bolje, da še naprej nastavljaš uho govoricam.

‘’Zaljubljenost je stvar energije, kemije, nečesa, kar je v zraku. Ne moreš izbirati, v koga, kdaj in zakaj se boš zaljubil. Preprosto se. Nočem govoriti o svojem zasebnem življenju, ker je to edini košček življenja, ki je samo moj. Večinoma ne berem tračev o sebi, včasih pa me premaga radovednost. Forumi so sploh zgodba zase. Na enem od njih se je zadnjič neka uporabnica spraševala, kdo neki ‘forsira’ Katarino Čas. Lahko odgovorim. Katarine Čas nihče ne forsira. Grem, kamor me zanese. Po svoji poti. Nikoli nisem nikogar klicala, naj o meni kaj napiše. Rada imam vodenje, rada imam milijon stvari, a zdaj je čas, da spravim ven to svojo strast do igranja.’’ Ko govori o igranju, ji verjamem. Iskrena je.

Vlogo Ane v Strasteh je sprejela zato, ker je zanjo nekaj novega in ker je odlična priložnost za igranje in učenje. Včasih je zavidala tistim, ki delajo od–do, pa je dobila, kar je želela. Snemanja so naporna. Dnevno se posname 12 sekvenc, to pa pomeni, da zjutraj vstaja tako zgodaj, kot bi šla za tekoči trak. ‘’Ni veliko pripravljanja in zame, ki sem kontrol frik, je včasih naporno. S takšnim tempom ne more biti vedno vse popolno in s tem se je treba sprijazniti.’’

Čas za igranje

Za kakršnokoli umetnost že gre – vsaka stvar te zahteva celega. Vsako še tako majhno priložnost za igranje ali sodelovanje pri filmu je do zdaj sprejela z odprtimi rokami. Samo da je lahko zraven. Za sabo ima več manjših epizodnih vlog, tajništvo režije pri Trafiki, Čokoladnih sanjah in nanizanki Se zgodi, vlogo novinarke v predstavi 5 žensk.com ... “Ne bi več vodila oddaje, ki mi ne bi bila pisana na kožo. V Aritmiji sem uživala, saj se popolnoma najdem v alternativni glasbi in urbani kulturi, pri igri pa izbirčnost po nekem čudnem ključu odpade. To je zame še dokaj nepoznan teren.

Vloga Ane ni lahka, ker je zelo čustvena. Ima svoje drame in travme,’’ skomigne z rameni. Zelo je zadovoljna s soigralci. Všeč ji je, da je njen igralski partner prav Jonas, poleg tega je ekipa polna svežih mladih obrazov. V tem projektu je na preizkušnji tudi njena prilagodljivost. Na setu se namreč menja več režiserjev, izmed katerih ima vsakdo rahlo drugačen način dela, a kar gre. “Mediji so v mojem življenju prisotni od nekdaj. Dolgo sem plesala v plesni skupini Mojce Hrovat. Tam so naju nekega dne z Urošem Belantičem izbrali za reklamo za Cockto, v kateri sva skupaj skakala po lužah.

Nato je zaradi reklame prišla ponudba za film Peklenski načrt. Po tem filmu so prišle druge reklame, delala sem kot model, bila sem voditeljica in soavtorica Atlantisa in še drugih oddaj, nato pa me je zanimalo vedno več stvari. Zaželela sem si pisati scenarije, režirati, montirati, organizirati, tržiti projekte! Vse naenkrat. Nekoč bom morda zares postala producentka, da bom lahko združila vse, kar me zanima, a je do tja še dolga pot.’’

Čas za piflanje

A Katarina ni šla nikoli na ‘sprejemce’ na AGRFT. Hotela je študirati nekaj, o čemer ni imela pojma. Ekonomija se je zdela dovolj nevtralna, je pa obetala, da se bo naučila delati z denarjem. “Res me je med študijem enkrat vse minilo, zaposlena sem bila z oddajami in sem ga pustila, kljub temu, da sem bila zelo ponosna na opravljene izpite iz matematike in statistike.’’

Prizna, da jo je bilo sprejemnih izpitov za igralsko akademijo verjetno podzavestno strah, hkrati pa je čutila preveč spoštovanja do igralske kariere, za katero se ve, da je trda. Sploh pa je njena vizija bolj kot v teater usmerjena v film, ki je resnično skupek vseh njenih zanimanj. “Ampak študij ekonomije je vseeno visel v zraku. Po nekaj letih pavziranja sem se vrnila, postala prava piflarka, dvigovala roko in sodelovala na predavanjih, ker me je začelo zares zanimati. V četrtem letniku se je snov usmerila v tržno komuniciranje, in to je bil moj najljubši predmet. V srednji šoli mi je šlo odlično, v prvem in drugem letniku fakultete pa sem v zadnji vrsti samo čakala, kdaj bom lahko šla na kavo. Ko sem se čez nekaj let vrnila na faks, mi kava ni več tako zelo dišala. Če sem že šla na predavanja, sem jih tudi poslušala.’’

Čas za pravo kemijsko formulo

V srednji šoli jo je minila tudi strast do kemije. “V osnovni šoli sem sanjala, da bom postala kemičarka. Zbirala sem parfume, žicala sem naokoli za napol prazne stekleničke, neutrudno mešala različne dišave, največkrat s šamponom Kismi, ki je tako noro dišal po zelenih jabolkih. Ta šampon je bil pravi socialistični trip!’’ Zdaj so sanje o parfumu pa morda o lastni kolekciji oblačil in opremljanju stanovanj z velikim budžetom nekje v predalu. Zdaj je čas za igranje.

‘’To je takšno potovanje po samem sebi, brskanje, preizkušanje lastnih zmožnosti, meja. Skoraj neke vrste terapija. Stalno se preizkušaš. Izziv igranja je, da tako začutiš vlogo, da jo odigraš povsem naravno. Zdaj se bo sicer veliko ljudi spotaknilo ob to, da igram …’’ Ne more skriti, da je občutljiva. Ve, da se bo skrbi o tem, kaj bodo rekli drugi, treba osvoboditi, saj je edino pomembno, da dela tisto, v čemer uživa. ‘’Ah, mogoče bom enkrat postala sprehajalka psov, to bi mi bilo zares všeč – pristno in brez medijskega stresa!’’

Čas za psa

Katarina je tipična tehtnica. Kadar hitro živi, posluša depresivno glasbo. Rada ima alternativni rok in melanholične note. Ko se je veliko ukvarjala s številkami, je doma risala. Pravzaprav še vedno, a jo je zelo težko pri­praviti do tega, da bi se s čimerkoli pohvalila. “Rišem neke takšne čudne bejbe. Mama je moja velika oboževalka, ampak saj veš, kakšne so mame.’’ Ves čas je v iskanju popolnega ravnotežja. Zdaj je njeno življenje razgibal zlati prinašalec Yoda, ki ima ogromno ene­rgije. Njuni sprehodi so tako divji, da je Katarina dobila mišice. Takoj ko jo zvečer spet zagleda, ji po začetni užaljenosti, ker je dolgo ni bilo doma, namigne, da bi se igral s frizbijem in iskal ježe v gozdu.

Čas za vse

Ne ve, kje se vidi čez pet let. Tega je niti nisem vprašala, a so jo drugi novinarji. Vajena je intervjujev in ve, kako si sledijo vprašanja. Po tem, kako živi, je to res nemo­goče predvideti. Katarina Čas producentka? Čisto mogoče. Katarina Čas oblikovalka? Šivati ne zna, narisala pa bi lahko kaj. Katarina Čas brezposelna dama? Niti ne, čeprav prizna, da zna tudi grdo lenariti. Čez trenutek se popravi in reče, da zna lepo lenariti. Takrat polni baterije za takšne ‘šuse’, v katerem se je znašla sedaj. Katarina Čas slikarka? Kupila si je olje in ‘špohtel’ za domačo uporabo. A nekaj je jasno, Katarina ne bo imela nikoli dovolj časa, da bo lahko uresničila vse svoje zamisli. Nekatere bo prihranila za prihodnja življenja. Kajti vse, čemur se je zapisala, zahteva popolno predanost. Pa čeprav se bo odločila, da se končno nauči deskanja na valovih. Pa čeprav bo v roke vzela bas kitaro, ki jo je podaril Dagi. Na bas zna zaenkrat zaigrati le Kuža pazi, vse zasluge pa gredo Venu Jemeršiču.

Katarina Čas sprehajalka psov? Skoraj zagotovo. Vmes pa bo še veliko potovala, uživala v družbi prijateljev ob filmu in steklenici dobrega vina. Rada ima normalne, preproste stvari. Takšna je tudi v ljubezni, a da bi si vsaj malo otežila življenje, se vedno zaljubi v boemske tipe. Težko bi opredelila svoj tip moškega, a če bi jih postavila skupaj, bi bilo očitno, da imajo prav vsi rjave lase. Če je na svetu kakšna gotovost, je to ta, da je rjavolascev več kot dovolj.

Čas za resnico

Je Katarina, kakršno vidiš: punčkasta ženska z veliki modrimi očmi in svetlimi lasmi. Je Katarina, o kateri si slišala: ženska, ki ji ni treba niti migniti s prstom, da bi vsi moški ležali pred njenimi nogami. In je Katarina, kakršne ne moreš poznati: fantovska, poba­linska, nagajiva, nabrita in s potolčenimi koleni. Tista Katarina, ki se mora nadzorovati, da v krilu ne bi sedela po kavbojsko. Katarina, ki nosi škornje tako, kot da so jih izdelali prav zanjo. Ko je bila mlajša, je bilo preprosto. Naokrog je hodila v očetovi flanelasti srajci, strganih kavbojkah in bulerjih … v znak pripadnosti – tako pač je in nič drugače, če je dekletov prvi fant v življenju metalec.

V dušo se ji je zapisal njen prvi koncert: Gunsi v Budimpešti s predskupino Faith no more. Takrat je bilo vere naenkrat konec. Tu in tam je napisala kakšno depresivno poezijo. Je tudi Katarina, ki si želi, da bi znala francosko. Je suis Catherine Le Temp, reče, ne da bi si zatisnila nos. Zveni povsem francosko. Francija je čudovita. Tam je doma tisti igralec, s katerim bi se bilo tako sanjsko znajti na setu. Če bi lahko izbirala svojega dr. Vasjo, to – brez zamere – ne bi bil Jonas, ampak Johnny Depp. Je boem, tako da ne bi bilo slučajno preveč preprosto. In še eno, nezanemarljivo dejstvo: Johhny Depp je nedvomno – rjavolasec.

Tina Torelli

fotografija: Peter Uhan

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri