Julianne Moore: Grdi raček, ki ni postal labod

"V osnovni šoli sem bila totalna piflarka. Saj veste, v vsakem razredu je vedno en otrok premajhen, eden nosi očala, eden pa ni športen tip. No, jaz sem bila vse troje."

Julianne Moore: Grdi raček, ki ni postal labod (foto: Getty Images, Profimedia) Getty Images, Profimedia
12. 3. 2015

Simpatična ameriška igralka in otroška pisateljica Julianne Moore je imela pred kratkim zelo dober razlog za veselje, saj ji je peta nominacija končno prinesla oskarja. Najprestižnejšo filmsko nagrado na svetu je osvojila v kategoriji najboljše igralke, in sicer z vlogo v filmu Še vedno Alice.

Potem ko je Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti sredi januarja objavila nominacije za oskarje, so se številni nominiranci oglasili na družabnih omrežjih. Med njimi je bila seveda tudi Julianne Moore, ki je svoje navdušenje delila na Twitterju.

"Hvala vsem za čestitke. Tako sem srečna, da komaj diham," je napisala 54-letnica, ki si je nominacijo za najboljšo igralko prislužila s fantastično upodobitvijo dr. Alice Howland v drami Še vedno Alice, ki jo lahko še vedno gledamo v naših kinih.

V nasprotju z njo pa njena otroka, 17-letni sin Caleb in 12-letna hčerka Liv, nista pokazala prav nobenega navdušenja, saj jima za najprestižnejšo filmsko nagrado na svetu ni mar.

Moore

"Niti čestitala mi nista za nominacijo. Še ena nagrada jima prav nič ne pomeni. Zanju je veliko bolj zanimivo, da se lahko hvalita, da njuna mama igra v filmu Igre lakote: Upor," je pojasnila rdečelaska, ki ji kot igralki na svoja potomca tudi sicer še ni uspelo narediti kakšnega posebnega vtisa, kar je junija lani komentirala takole:

"Moja otroka me vidita le kot mamo. Ne mislita, da sem kul. Moja hčerka ne more dojeti, kako je mogoče, da čas preživljam z Robertom Pattinsonom, Kristen Stewart in Jennifer Lawrence. To se ji zdi zdaj najbolj zanimivo."

Julianne je prvega oskarja v bogati karieri prinesla šele peta nominacija, v kategoriji pa je 'prekosila' velika imena, Marion Cotillard, Felicity Jones, Rosamund Pike in Reese Witherspoon.

Pred tem je bila za najboljšo igralko nominirana za vlogi v dramah Konec afere in Daleč od nebes, nominaciji v kategoriji najboljše igralke v stranski vlogi pa si je prislužila z vlogama v drami Vroče noči in romantični drami Ure do večnosti.

Moore

Pot, ki jo je pripeljala do oskarja, se je začela 3. decembra 1960 v vojaškem oporišču Fort Bragg v Severni Karolini.

Tam se je Julie Anne Smith rodila Petru Mooru Smithu, padalcu ameriške vojske, ki je pozneje pridobil čin polkovnika in postal vojaški sodnik, in Anne Love, psihologinji in socialni delavki iz Škotske, ki se je v ZDA kot desetletna deklica priselila leta 1950.

Bodoča igralka je luč sveta ugledala kot najstarejša od treh otrok, ima še sestro Valerie in brata Petra Moora Smitha, ki je danes znan romanopisec. Kot hčerka vojaškega uslužbenca je seveda pogosto menjavala bivališča, njena družina se v istem mestu navadno ni zadržala dlje kot leto in pol.

Deklico, ki si je sprva želela postati zdravnica, je pot iz Severne Karoline najprej popeljala v Teksas, nato pa še v Nebrasko, na Aljasko in v New York, od koder se je že pri 16 letih napotila v Nemčijo, natančneje v Frankfurt, kjer je hodila na ameriško srednjo šolo.

Danes pravi, da je obiskovala 'približno devet' različnih šol in se kar naprej bojevala s statusom novinke, ki se je morala prilagajati novemu okolju.

Ker je bila povsod nekako izobčenka, je postala pronicljiva opazovalka okolice, njena glavna tarča pa so bili ljudje.

"Vsaka nova selitev je zame pomenila skeniranje novih sosedov. Pozornost sem namenjala temu, kako so se ljudje vedli, oblačili in gibali. Opazila sem, da je - ne glede na to, kako zelo različni so bili navzven - njihovo notranjost krasilo nekaj univerzalnega. Ta ideja je bila pozneje zame kot za igralko neprecenljiva. Nikoli nisem igrala lika, ki bi bil zunaj okvira človeškega obstoja, ne glede na to, kako širok je bil ta okvir," razkriva Julianne, ki je svoja opažanja delila s staršema.

"Moja starša sta ob večerji pogosto govorila o svojih primerih, kaj je kdo storil in zakaj ... Jaz pa sem z njima komentirala ljudi, ki smo jih poznali, in analizirala njihovo vedenje. To je tisto, kar imam rada tudi pri igralstvu," pojasnjuje zvezdnica, ki danes dobiva ogromno komplimentov zaradi videza, česar v mladosti ni bila vajena:

"Ko sem bila najstnica, sem nosila očala in nihče me ni imel za privlačno. Ko sem jih nehala nositi, pa so me kar naenkrat vsi začeli doživljati kot atraktivno. Seveda pa se moja notranjost ni ravno spremenila."

Njen zaščitni znak so že od nekdaj rdeči lasje in pege, ki ji jih zdaj zavida na milijone žensk po vsem svetu, kot majhno deklico pa so jo zaradi njih zbadali.

Danes pravi, da se iz grdega račka nikoli ni prelevila v laboda in da je še vedno pegasta rdečelaska, s čimer se sicer ni sprijaznila, a zdaj to bolje in lažje prenaša:

"Vsi imamo na sebi stvari, ki nam niso všeč, pa naj gre za pege ali velika ušesa. V pravljicah vse to izgine in grdi raček se spremeni v elegantnega laboda. Jaz pa želim otrokom prenesti sporočilo, da te stvari morda nikoli ne bodo izginile, a bodo takrat, ko se bodo v življenju pojavile druge, veliko pomembnejše stvari, postajale preprosto čedalje manj pomembne."

Da bi bilo njeno sporočilo čim odmevnejše, je napisala serijo otroških knjig o rdečelasi pegasti deklici, ki jo vsi zbadajo.

"Ko sem bila otrok, sem bila drobčkana, suhljata in zelo pegasta, poleg vsega pa sem imela očala. To mi je zagotovilo veliko anekdot, ki so postale okostje mojih knjig," pojasnjuje občasna pisateljica, katere knjige so se znašle med najbolje prodajanimi na sloviti lestvici dnevnika The Times.

Ta domnevno grda račka, ki je leta 1983 na univerzi v Bostonu diplomirala iz gledališke umetnosti, je igralsko kariero začela sredi devetdesetih let.

Leta 1984 je zaigrala v eni epizodi serije The Edge of Night, med letoma 1985 in 1988 pa je v popoldanski žajfnici As the World Turns upodabljala dvojčici Frannie in Sabrino Hughes. Ena sestra je bila dobra, druga pa zlobna in nevarna, kar je imelo močan vpliv na njeno kariero.

Ta občutek dvojnosti oziroma razkorak med divjimi liki, ki jih je upodabljala, in umirjenostjo, s katero je pristopala vlogam, jo namreč spremlja že vse od takrat.

Prvenec v filmskem svetu je doživela leta 1990 v komični grozljivki Tales from the Darkside: The Movie, že tri leta pozneje pa se je v komični drami Kratke zgodbe slovitega režiserja Roberta Altmana prvič pojavila gola, in sicer spodaj brez.

Pozneje se je v filmih razgalila še kar nekajkrat, in tudi ko je prestopila 'čudežno mejo' petdesetih let, je poudarila, da leta še niso izgovor za to, da bi se nehala slačiti pred kamerami.

V goloti za potrebe snemanja filma ne vidi prav nobene težave:

"Imam posebne poglede na goloto. Podredim se vlogi in se brez težav slečem, če mislim, da je to potrebno. To ni neka velika stvar. Poleg tega je igralstvo pretvarjanje. To je moj posel." Njeno stališče pa še zdaleč ne pomeni, da se v svoji koži ves čas počuti prijetno:

"Mislim, da se nihče ne počuti vedno sijajno v svojem telesu. Včasih to sicer pomisliš, a pogosto nimaš ravno nekega posebno dobrega mnenja o svojem videzu."

Kakorkoli že, v vlogah, ki so sledile kot po tekočem traku, je Julianne preprosto blestela.

Med drugim kot neuravnovešena gospodinja v drami Safe, porno diva v že omenjenem filmu Vroče noči,

Moore

skrhana soproga za okras v drami Magnolija in incestna bogata naslednica v drami Divja milina, tako gledalce kot kritike pa je navdušila tudi v že omenjenih (romantičnih) dramah Konec afere, Daleč od nebes in Ure do večnosti, ki jim lahko dodamo še uspešno komično dramo Otroci so super.

Moore

Seveda smo jo lahko občudovali tudi v velikih kinematografskih uspešnicah, kot so znanstvenofantastična akcijska pustolovščina Jurski park: Izgubljeni svet, psihološki triler Hannibal in nova različica kultne grozljivke Carrie, kar ni nič čudnega, saj želi igrati čim bolj raznovrstne like.

Čeprav vztraja pri tem, da k 'težkim' vlogam ne stremi zavedno, ostaja dejstvo, da zaradi izredno zahtevnih igralskih angažmajev zelo podrobno preučuje čustvene skrajnosti, od nekontrolirane strasti in samomorilske depresije do verske obsedenosti.

Moore

"Privlačijo me resnične zgodbe in resnični ljudje, ne pa fantazije in pustolovščine. Jasno mi je, da so filmi gola zabava, a to ne pomeni, da si ne boš zaželel osvetliti neke človeške izkušnje na način, da imajo gledalci občutek, da opazujejo situacije, v katerih se lahko znajdejo tudi sami," pojasnjuje zvezdnica, ki je sicer dobra prijateljica Daniela Daya-Lewisa, a ni privrženka njegove igralske metode, s katero se v okviru priprav na vlogo povsem vživi v svoj lik in v njem živi 24 ur na dan.

"Včasih sem bila takšna, zdaj pa imam otroka in si tega ne morem več privoščiti. Ne bi bilo v redu, če bi delo nosila domov," meni in poudarja, da noče, da bi njena otroka gledala filme, v katerih igra: "Nočem, da me kdaj vidita kot igralko. Želim, da me vidita samo kot svojo mamo, to je edini odnos, ki ga moram imeti z njima."

Ko gre za odnose s pripadniki močnejšega spola, pa Julianne še zdaleč ne spada med tiste hollywoodske zvezdnice, ki srčne izbrance menjavajo kot za stavo.

V njenem ljubezenskem življenju sta do zdaj pomembno vlogo namreč odigrala le dva moška. Igralca in gledališkega direktorja Johna Goulda Rubina je spoznala leta 1984 in se dve leti pozneje poročila z njim.

Rubin

Po zakonskih vodah sta plula sedem let, ločitev pa je postala uradna šele avgusta 1995. "Poročila sem se prezgodaj in pravzaprav si sploh nisem želela biti v zakonu," pojasnjuje, zakaj je doživela zakonski brodolom.

Leto dni po uradni ločitvi od Johna je začela razmerje z deset let mlajšim filmskim in televizijskim režiserjem, scenaristom ter filmskim producentom Bartom Freundlichom, ki je režiral komično dramo Vse ostane v družini, v kateri je upodobila Mio.

Bart

Možakarja, ki jo je na snemanju očaral v trenutku, pa ni bilo lahko osvojiti. Nasprotno, zvezdnica odkrito priznava, da ga je na snemanju pred vsemi 'preganjala' in zapeljevala od zore do mraka:

"Mislil je, da sem nora, a mi ni bilo neprijetno. Za moškega, ki ga ljubim, sem pripravljena storiti vse."

Parček se je decembra 1997 razveselil sina Caleba, aprila 2002 pa še hčerke Liv. Avgusta 2003 sta v New Yorku poskrbela za piko na i in uzakonila svojo ljubezen.

Za poroko pa se je odločila šele po podrobnem posvetu s svojim psihoterapevtom, saj se je po prvi ločitvi odločila, da se nikoli več ne bo sprehodila do oltarja.

"Edini razlog, zaradi katerega sem se leta 2003 poročila, sta moja otroka. Psihoterapevt mi je rekel, da zakon ohranja družino, in to se mi je zdelo smiselno," razloži.

"Imamo zelo solidno družinsko življenje in prav družina je najbolj zadovoljujoča stvar, ki sem jo kdaj ustvarila," pravi Julianne, ki se tudi takrat, kadar snema, trudi, da bi njena družina ostala tesno povezana: "Zaradi izkušenj iz lastnega otroštva se trudim, da bi delala v New Yorku ali pa vsaj v poletnem času, ko lahko z mano potuje moja družina."

Čeprav je glamurozna hollywoodska zvezda, sta seveda tudi zanjo otroka najpomembnejša na svetu, zato najbolj uživa v trenutkih, ko se brez ličil in urejene pričeske trudi biti povsem običajna mama:

"Kadar sem doma in ne delam, se navadno sploh ne ličim, saj moram že na snemanjih nositi ogromno ličil. Če se že naličim, pa si nadenem le puder in maskaro, preostanek moje zajetne kozmetične zbirke pa v glavnem uporablja hčerka Liv, ki je zdaj v obdobju, ko najraje skrbi za preobrazbe svojih prijateljic z mojimi ličili. Sin Caleb pa je tipičen najstnik, ki igra kitaro in ima svoj bend. Navadno vstanem zelo zgodaj in grem s psoma na sprehod, po vrnitvi domov pa vsem pripravim zajtrk. Nisem specialistka za kuhinjo, sem pa mojstrica za zajtrke."

Čeprav poudarja, da so otroka in njuna dobrobit na prvem mestu, pa hkrati v isti sapi povsem iskreno priznava: "Nisem pa rada ves čas z njima. Ženske si morajo vzeti čas tudi samo zase, saj se zaradi neprestane skrbi za otroke zapustijo."

Če tej iskrenosti in naravnosti dodamo še njen 'zdravi' pogled na staranje, po katerem se razlikuje od večine drugih hollywoodskih zvezdnikov, ki so sužnji lepotnih standardov neizprosne filmske industrije, postane jasno, zakaj je ta igralka tako zelo priljubljena.

"Na staranje gledam kot na privilegij, ki ga na žalost nimajo vsi. Ko sem bila mlajša, tega nisem dojemala, zdaj pa sem srečna s tem, kar sem, in si ne želim, da bi ostala zamrznjena v nekem preteklem trenutku. Če sem iskrena, sem zdaj veliko bolj zadovoljna s seboj, kot sem bila v dvajsetih letih," pravi Julianne, ki nasprotuje estetski kirurgiji:

"Ne vem, zakaj se ljudje odločajo za te operacije, ki jim sploh ne pomagajo, da bi bili videti mlajši. Nikoli več ne bodo takšni, kakršni so bili pri 25 letih."

Zaradi rdečih las in pegic, ki jo delajo drugačno od klasičnih lepotic, in tudi zaradi tega, da se stara v znamenju neobremenjenosti, dostojanstveno, ženstveno in skoraj neopazno, so jo angažirali kot zaščitni obraz francoskega kozmetičnega giganta L'Oréal. Ja, nekateri na srečo še znajo ceniti preprostost in naravnost ...

Napisal: Tim Jeras za revijo Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri