Jose: “Skoz eno uho not in nikol več ven”

Drage moje dame, ki ko ga vidite, nočete bit več same, nočete bit več dame ... Jose in da Cosmo!

29. 1. 2009

Hm … Kako narediš intervju z nekom, ki je že v svojih komadih oznanil, da mu ni ne do slave ne do intervjujev? In kako narediš intervju z raperjem, če nimaš pojma o rapu? Med fantovimi cedeji sem na srečo našla album skupine Public Enemy, v knjižnici zdaj že razprodano ploščo V besedi je moč, ki sta jo Murat in Jose naredila leta 2002, vtipkala sem njuno spletno stran in odkrila svet, kjer smo vsi enaki, enakovredni, enako pomembni in enako nepomembni.

Njun svet je svet, v katerem se vsi zavedamo odgovornosti do sebe in družbe, v kateri več šteje podaja kot koš s sredine igrišča. Če hočeš biti ‘not’, ‘tuki not’, to je priklopljene na dobre vibracije in pozitivno vizijo, se takoj poveži z www.muratjose.si in daj iz sterea novo zgoščenko Britney Spears!

Dejmo razglabljat

Kot prvo: Jose je zamudil na intervju. Zamudil! A lahko sem, glede na njegove afriške gene, srečna, da ni zamudil pol dneva, ampak samo pol ure. ‘’Po očetu, ki je iz Burundija, imam zagotovo to, da sem zelo na izi. V Afriki ni časovnega pritiska. Tu pet minut pomeni vse, tam nič.’’ Ha, ste opazile, kako hitro sem ga zatožila? A o opravljanju in spontanih posledicah opravljanja – bučkah – malo pozneje.

Zdaj me je neusmiljeno zanimala romantična ljubezenska zgodba med njegovim očetom in mamo, sad katere je čudovito bitje, ki mi sedi nasproti. Takoj me je postavil na trdna tla, kar je, med nami, ena od stvari, ki jih res obvlada. ‘’Kaj niso vse ljubezenske zgodbe romantične? Nič posebnega ni bilo. Oče je prišel v Jugo študirat metalurgijo. Z mamo sta se spoznala v študentu. Nismo šli velikokrat tja dol zaradi razmer v sosednji Ruandi.’’

“Kje se počutiš zares doma?’’ sem ga vprašala. “Kamor pridem, kjer sem in kamor grem, sem drugačen. Tam me imajo za Evropejca, tu za Afričana. Egipčani za Egipčana. V Kairu smo bili enkrat na gledališkem festivalu, kjer so z mano vsi hoteli govoriti arabsko. A ko so nas igralce sprejeli na slovenski ambasadi, so z mano Slovenci govorili angleško.

Vrhunec pa je se je zgodil na letališču, kjer so me celo poklicali v posebno sobo, sklicali sestanek, preverjali moj potni list in osebno, ju večkrat dali čez neki aparat. Na koncu so me morali izpustiti, so mi pa dali vedeti, da so me spregledali. Zamenjali so me tudi že za Brazilca in Portoričana. Kaj si me vprašala? Afrika? Me vleče v Afriko, ful.’’

Medigra ali tri cosmo vprašanja

Zajela sem sapo in ga vprašala, ali ga bolj privlačijo belke, črnke ali mulatke. “A to je zdaj cosmo vprašanje?’’ se je zarežal. “Ne vem, težko bi rekel. Mislim, da ima vsak človek v sebi neko določeno sliko lepote, na katero se lahko prilepi veliko stvari.’’

Prekinila sem ga, da preverim, ali je samski. ‘’še eno cosmo vprašanje, hvala.’’ Po dolgem premolku je - pokimal. “Zelo različne ženske so mi všeč: barva las, barva kože, obleka, mejkap … A to je tisto, kar se vidi. Kot prvo mora biti – a niso to take univerzalne stvari?! Zanimivo mi mora biti z njo, ne da je neka limona ali da ne ve, kaj bi sama s sabo.

Neha me zanimati, ko postane dolgočasno. Drugače pa mislim, da ni nekega recepta, da bi rekel: no, zdaj bo pa super. Nisem dober za intervjuje, vidiš, ne odgovarjam na cosmo vprašanja. Sicer pa: več izkušenj ko imaš o ljubezni, manj lahko o njej govoriš. Prepričan sem, da je tako.’’

Moje sanje – lastno stanovanje

Razočaral boš sto tisoč bralk Cosma, sem poskusila še z izsiljevanjem. “O, če je tako, če jih je res sto tisoč, pa moram povedati še to, da iščem žensko s fletom. Z Muratom v komadu Funfli poveva, da iščeva žensko s fletom. Ker sem to enkrat povedal na televiziji, sem že dobil nekaj ponudb, ne pa še tiste prave.

Naj ženske pošljejo slike na Cosmo pod šifro Terasa. No, in kaj hočem s tem povedati? To, da bi se država morala bolj zavzeti za mlade ljudi.’’ To sem slišala že na njuni plati: 78. člen ustave pravi, da država ustvarja možnosti, da si državljani pridobijo stanovanja ... Pa jih? Seveda ne.

V Ljubljani na primer se gradijo sama nadstardandna stanovanja. Za koga? In da se še malo vrnem na začetek. Zakaj Jose pravzaprav ne mara intervjujev? “Zatakne se, ko me novinarka vpraša, kaj na primer jem za zajtrk,’’ skomigne z rameni. No, zakaj pa ne odgovarjam na takšna vprašanja? Ker se vprašam, zakaj sem sploh znan. Zaradi teatra. Zato, ker delam muziko.

Med tem, da sem naredil en komad, in tem, kaj jem za zajtrk, pač ne vidim nobene povezave.’’ Nikoli se ne vdam kar tako. “Saj vem, da vse, kar hočeš povedati, poveš v glasbi, a ljudi zanimaš tudi ti.’’ Evo, zdaj bo vstal in šel na zrak … Ali pa tudi ne. ‘’Ja, ampak zakaj?’’ Čas je bil za zaigrani prepirček med novinarko in igralcem. ‘’Ti si čuden, ne mi,’’ zaključim. “Res je, jaz sem nenormalen. Mene ne zanima nič o Bradu in Angelini, to je pa zelo čudno. Jaz imam hudo napako. Dajmo poklicati koga, da me odpiše.

Meni se zdi problematično, da ljudi zanima intimni del življenja drugih. Občutek imam, da se s tem polni praznina ljudi, ki nimajo lastnega življenja, pa bi zato radi živeli življenja drugih. Če tovrstne radovednosti ne bi bilo, bi ljudje COSMO SKOP imeli bolj polna življenja ali pa bi se, v nasprotnem primeru, zamislili: videli bi, da jim ne gre tako dobro in bi se vprašali, zakaj ne. ’

Od ljudi za ljudi

Članek z naslovom Preživeli smo dan z Josom torej odpade. “Odpade. Zelo odpade. Razen …’’ Razen? ‘’Razen če gremo za cel dan igrat košarko.’’ Ko bom velik, bom basketaš. “To je šport, ki mi je najbližji. Košarko imam rad, ker je to hkrati timski in individualen šport. Posameznik lahko sam veliko naredi, ne zmore pa vsega sam.’’

Metafora za življenje. “Prvina, ki mi je v košarki najbolj všeč, je podaja. Je tisto, kar mora nekdo narediti v povezavi z drugim, in to v pravem trenutku.’’ Spregovoriva še o pravu, ki mu je, kot se zdi, pisano na kožo. “V srednji šoli sem se odločal za študij. Vedel sem, da hočem študirati družboslovne znanosti. Razmišljal sem, kje bi o tem največ izvedel, pa da bi bilo hkrati konkretno. Takrat me je najbolj zanimala družba.

Ko sem študiral, smo šli z ekipo na tekmovanje iz prava človekovih pravic v Strasbourg. Ko sem se enkrat poglobil v to področje, sem videl, da me še bolj kot sama družba in njena dinamika zanima posameznik, vpet vanjo.

V istem obdobju sem se začel ukvarjati tudi s teatrom, tu pa je sploh poudarek na posamezniku. V bistvu je veliko povezave med tem, kar počnem: pravo, muzika, teater … se pravi s tega vidika, kot jaz jemljem te stvari.’’

Sama drama

Če ga še niste videle na gledališkem odru, takoj nadoknadite zamujeno, ker se splača. Namig? ‘’Bralkam priporočam, da si ogledajo predstavo z naslovom življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo – svojega ne damo.’’ Jose v predstavi igra glavnega plejboja Valerija, a na namigovanja o vsaki še tako majhni podobnosti med njegovim likom ne daje izjav.

In potem se izkaže, da Jose čaka na svojo Marjetko … “Seveda bom nekoč imel družino, to se mi zdi najbolj verjeten scenarij, najbolj naravna stvar na svetu. Ljubezen jemljem resno. Pa saj jo vsi, ne?” Igra tudi za otroke – lutke v dveh predstavah v Mini teatru: to sta Obuti maček in Mizica, pogrni se.

Za Mizico, ki jo je prav tako kot Obutega mačka duhovito režiral češki režiser Marek Bečka, je naredil tudi glasbo. Vse lepo in prav, a mislila sem na to, da moram mačka, ki mi je sedel nasproti, še malo sezuti. Ampak mačkon bi rad predel na temo lutk in se še nadaljnje pol ure izogibal mojim vprašanjem.

‘’Mizico smo precej moderno predelali. Vprašali smo se, kakšen problem ima Mihec v današnjem času. Doma živi z očkom in kozo, zaljubljen je v Marjetko. V vsaki pravljici mora biti neka želja junaka. Pa smo prišli na to, da bi se rad odselil od očeta in koze ter se z Marjetko preselil v lastniško stanovanje. To je le želja in ve se, da bo težka: ni redno zaposlen, ne more dobiti kredita ...’’

Neki ne štima

Za sabo ima dve leti prakse na sodišču. Najprej bi rad tam začel delati kot strokovni sodelavec in se čim več naučil. “Bolj kot kazensko me zanima civilno pravo, od tam naprej pa res ne vem. Da bi na svetu nekoč zares nekaj spremenil, ne vem, če je mogoče. Za začetek lahko spremenim mišljenje nekoga, ampak to gre zelo počasi, to so počasni procesi.

Ta situacija z recesijo na primer je pokazala, da v tem sistemu nekaj hudo ne štima. In kdo potegne najkrajšo, če sistem ne deluje? Se ve. Jaz nisem neki revolucionar v tem smislu, da bi organiziral prevrat. Rimski način življenja kruha in iger pač še vedno drži. Ljudje se nismo dosti spremenili, zdaj so naše igre mediji. Ko končaš z delom, imaš polno stvari, ki zaposlijo tvoje misli. V bistvu ti ni treba misliti.’’

Jose rad poudarja posameznikovo vpetost v sistem. ‘’Vsakdo je vpet v sistem. Vsak ima svojo notranjo svobodo, ampak na koncu si še vedno vpet. Ljudje, ki so na položajih, se ne zavedajo svoje moči. Če bi se je, bi lahko več spremenili. Jaz na primer si vzamem to pravico, da povem, kaj mislim. Zavedam se odgovornosti, ki jo ima vsak posameznik v družbi.

Če pogledaš sistem šolstva: piflamo se vse živo, to potem pozabimo, zelo malo pa govorimo o tem, da živimo skupaj v eni družbi. Ko smo bili še pionirji, smo vsaj pripadali. Zdaj te pripadnosti ni več. V resnici pa je zelo pomembno, kaj daš družbi, ker vse, kar daš, dobiš nazaj. Zdaj vsak zase nekaj rine in nihče več ne pomisli dvakrat, preden koga potlači na račun lastnega uspeha.

In če pogledaš, kako so šli Američani v Irak. Ves svet ve, za kaj gre, a se nihče ne more sklicevati na to, da ni okej, ker imajo oni denar in torej moč. O tej vpetosti govorim. In zaradi istih razlogov ne vem, če lahko sploh kaj spremenim.’’

Med svojimi ljudmi

“Veš, da sveta ne moreš spremeniti v enem zamahu, v kaj pa vseeno trdno verjameš?’’ sem ga še vprašala. ‘’Verjamem v iskrene medčloveške odnose, v prijateljstvo. Pomembno je, da imaš ob sebi koga, s katerim lahko zares govoriš. Govoriš o sebi, ne o drugih …’’ In tako sva počasi prišla tudi do bučk. V komadu Bučke sem prepoznala glas svoje branjevke, a recept za juho iz muškatne buče vam povem kdaj drugič.

‘’Sem človek, ki nikoli ne opravlja, eni ljudje pa prav živijo na ta način. Govorijo ne le o tem, kaj se je komu zgodilo, ampak tudi to, kaj se ni. Nekaj najbolj absurdnega je govorjenje o ljudeh, kadar jih ni zraven. Zakaj sploh je nastal komad Bučke?

Ker me je nekega dne poklicala sestra nekega frenda in rekla, da je slišala, da imam nov avto. Sošolke so ji namreč rekle, da so me videle v Tivoliju z lamborghinijem. Lamborghinija še od blizu nisem videl in takrat niti avta nisem imel.’’ (Smeh) ‘’To zanimanje za druge in predvsem za slabe novice …

Nočem vsak večer gledati, kaj se dogaja v Gazi. Zakaj bi? Da bi se slabo počutil? Če se filaš s slabimi stvarmi, si poln slabega. In obratno.’’ Tako Jose ljudi ‘fila’ z dobrimi stvarmi, ker je ... prijazen raper. ”

Kr neki … za konec

“Boš lahko napolnila dve strani?’’ me je vprašal, ko sem že ugasnila diktafon. “Če ne bo dovolj, povečaj font,” je še predlagal, potem pa se mu je mudilo na vajo za predstavo Macbeth, ki je seveda ne boste zamudile, kot tudi ne boste zamudile naslednjega koncerta Murat&Jose banda.

Do takrat pa ... domača naloga: na pamet se naučite vsa besedila, da boste bolj uživale na koncertu. Navsezadnje je v besedilih tudi vse, kar moraš o Josu vedeti. To ali ima raje marmelado ali jajčka na oko, kakšne gate nosi in ali morda slučajno kot vsak normalen moški ne fantazira o seksu v troje, pa bo ostala skrivnost.

Midva nisva govorila v rimah, se je pa kje med posameznikom in družbo, močjo besede in lepšega sveta poleg šalov in kap stkala tudi kakšna notranja rima. Moj najljubši pesnik Boris A. Novak rimo definira kot ljubezenski objem besed.

Naj te te, v katerih je zgoščen Josov pogled na svet, trdno objamejo. A da bi svet zares videla, si moraš oblikovati svoj lasten pogled. Postani ti sama. In v tem, ‘tuki not’, najdi kaj zase. To ti želiva oba, ‘kao’ zlobna novinarka in čisto zares prijazen raper.

Kje ga lahko vidiš v živo?

1. V predstavi Macbeth After Shakepeare/ Macbeth po Shakespearu (Mini teater), Cankarjev dom, 29. in 30. januar, 6., 7. in 8. februar.

2. V predstavi življenjske podeželskih plemičev po drugi svetovni vojni ali … Mala drama (www.drama.si)

3. Mizica, pogrni se (Mini teater): 10. 2. (Sevnica), 12. 2. (Grosuplje), 14. 2. (Slovenske Konjice)

4. Murat&Jose band Live: info www.muratjose.si

TEKST: Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri