Jon Hamm: Slovi kot simbol seksa

8. 12. 2013

Igralec Jon Hamm je najbolj znan po vlogi Dona Draperja v priljubljeni seriji Oglaševalci. Zanimivo pa je, da je bil vse do leta 2007, ko je prav ta serija poskrbela, da je čez noč postal zvezda, le občasno zaposleni igralec, ki je moral delati kot natakar, da je plačal račune.

Da bi znali ceniti umetnost igre 42-letnega Jona Hamma, bi si morali ogledati njegove seksi scene. Kot Donu Draperju, nejevoljnemu in izmučenemu marketinškemu direktorju v zelo priljubljeni seriji Oglaševalci, mu ne primanjkuje seksa, pri katerem je ravno tako nejevoljen in izmučen.

Kadar je Draper še posebej depresiven, naroči prostitutko in jo prisili, da ga tepe po obrazu, on pa ji najpogosteje ukazuje z besedami 'močneje' in 'še enkrat'. Pri tem pa ne gre toliko za erotično zabavo kot za samokaznovanje sveže ločenega moškega, ki mu življenje polzi med prsti.

Zdaj pa to primerjajte s filmom Dekliščina, uspešno komedijo iz leta 2011, v kateri se 188 centimetrov visoki Hamm s Kristen Wiig znajde v eni od najbolj bizarnih seksi scen vseh časov. Hammov lik uvaja vse mogoče bizarne in po nepotrebnem komplicirane poze, s katerimi seks spreminja v neusmiljeno 'vrtanje', ki nima več prav nobene zveze z ljubljenjem. Bistvo pa se skriva v tem, da ne more kar kdorkoli odigrati dveh tako perverznih scen in hkrati poskrbeti, da se občinstvo ob eni zgraža, ob drugi pa smeji. In Jon Hamm tudi ni kdorkoli.

Zdi se, da se je - podobno kot njegov kolega George Clooney - že rodil v podobi čednega moškega srednjih let. S Clooneyjem pa ga povezuje še nekaj - da bi prišel do tja, kjer je danes, je moral prehoditi dolgo in trnovo pot. Matthew Weiner, avtor serije Oglaševalci, trdi, da je po Hammovi prvi avdiciji najprej pomislil, da ga prav gotovo niso vzgojili njegovi starši. In delno je imel prav.

Zgodaj je izgubil mamo

Jonathan Daniel 'Jon' Hamm se je tajnici Deborah in lastniku družinskega avtoprevozniškega podjetja Danielu rodil 10. marca 1971 v St. Louisu v ameriški zvezni državi Misuri. Ko je bil star dve leti, sta se njegova starša ločila, in Jon je živel z mamo, ki pa je osem let pozneje umrla.

"Ko je umrla, se tega nisem povsem zavedal. Ko si star deset let, veš, kako svet funkcionira, a skozi otroški filter. Prav gotovo nimaš občutka za neizbežnost smrti ali spoznanje, da se nikoli več ne boš pogovarjal z nekom ali ga videl, še posebej, če gre za nekoga, ki je tako pomemben, kot je mama. Umrla je za rakom na črevesju, ki se je hitro širil. To je bilo v poznih sedemdesetih, zgodnjih osemdesetih, ko še ni bilo hitrega odkrivanja in današnje diagnostike. Takrat so te preprosto odprli in rekli: 'O, s...e!' Sploh niso ugotovili, da ima raka, dokler ni zelo napredoval. To je bila hitra, a verjetno zelo boleča smrt. Bilo jo je težko gledati, ker se je vsa skrčila in zgrbančila. Umrla je pri 35 letih, ni bila neka iztrošena starka, bila je ženska v najboljših letih," razloži Jon, ki se kar dobro spominja tega tragičnega obdobja:

"V glavnem gre za zbirko slik drugih ljudi iz moje družine, ki so čutili izgubo. Moj oče, moj dedek, moja babica, moje tete, vsi so se lomili okoli mene, jaz pa sem se spraševal, kaj se dogaja. Malo pred tem je umrl naš tesni prijatelj, in to v šokantni nesreči. Imel je dva sina in sorodnike sem vprašal, kako se počutita. Rekli so mi, da nič ne vesta, ker prav gotovo nimata jasnega koncepta o tem, kar se je zgodilo. Ko sem se pogovarjal s starejšim, osemletnim sinom, pa je bilo očitno, da je vedel, da sem žalosten. Hotel mi je pomagati. Želel me je osrečiti. Tako sem se počutil tudi jaz, ko mi je umrla mama. Bil sem mulec, ki je govoril 'očka, greva se vozit, počniva nekaj'. Nisem mogel dojeti, da sem tudi jaz žalosten, znal pa sem žalost prepoznati v drugih. Tako se spominjam tega."

Med študijem je izgubil še očeta ...

Po mamini smrti se je preselil k očetu, ki pa je leta 1991, ko je Jon študiral v Teksasu, prav tako umrl. Zanj je bila usodna sladkorna bolezen: "Ko mi je deset let po mamini smrti umrl še oče, je bilo to zame huje na več načinov. Ko si star 20 let, dojemaš pojem smrtnosti. O sebi še vedno misliš, da si neuničljiv, a dojemaš, da se stvari končujejo in da se včasih ne končajo dobro. Zato je bilo to še posebej težko. Huje je bilo tudi zato, ker je bil oče moj zadnji starš. Ko si otrok, misliš, da bo nekdo skrbel zate. Ko si star 20 let, pa so stvari bistveno drugačne in bistveno težje. Ne delam primerjave, koga od staršev sem imel raje, a bilo je drugače. Bil sem prepuščen samemu sebi. Toda tudi to je življenje. Včasih se stvari ne razpletejo, kot bi si želeli. Nisem eden od tistih, ki menijo, da se vse dogaja z razlogom, saj bi to pomenilo, da je v življenju veliko več reda, kot jaz mislim, da ga je. Toda stvari se dogajajo in prinašajo posledice, življenje pa se srečuje z njimi."

Sanje o igralski karieri

Pri 20 letih je torej postal sirota in zdelo se je, da njegovo življenje nima ravno kakšne posebej velike perspektive. Po očetovi smrti se je mladenič nemških, angleških in irskih korenin vpisal na fakulteto v Misuriju, kjer se je posvetil gledališču in v samo dveh letih igral v kar 15 predstavah. Ker se je navdušil nad igralstvom, je seveda sledila pot v Los Angeles, kamor je leta 1995 prispel s 150 dolarji v žepu in sanjami o tem, da bo postal filmski igralec.

"To je bilo vse, kar sem imel. Imel sem sicer še nekaj kreditnih kartic, ki pa so bile na poti do preklica. Mlajša sestra moje mame je živela v Los Angelesu, zato sem jo poklical in vprašal, ali lahko nekaj časa ostanem pri njej. Ko je privolila, sem vedel, da se moram le še lotiti iskanja dela. To je bil čas znatno cenejšega goriva, vozil sem toyoto corollo iz leta 1986, ki je imela majhno porabo. Potovanje do Los Angelesa sem načrtoval tako, da sem se ustavil tam, kjer sem imel prijatelje, pri katerih sem lahko dobil posteljo, prho in brezplačen obrok. Rad potujem, rad vozim in gledam zemljevid. To je bil čas pred CD-ji in satelitskimi radii, ko si še lahko našel neko postajo na srednjem valu in jo poslušal več ur. Vse so mi bile všeč. Potovalni načrt je dobro funkcioniral, razen enkrat, ko sem ugotovil, da se je prijatelj, ki je živel v Carlinu v Nevadi, preselil, ne da bi mi to povedal. To sem dojel šele takrat, ko sem ga poskušal poklicati po telefonu, a je bila številka odjavljena. In tako sem spal ob cesti ... Toda prišel sem v Los Angeles in še vedno sem imel 150 dolarjev. V mesto sem prišel za zahvalni dan. Moja teta in stric sta nekam šla in vstopil sem v prazno hišo, kar pa me ni spravilo v slabo voljo, bil sem srečen, ker sem prispel. Začel sem klicati prijatelje in jim razlagati, da je 30 stopinj Celzija in da sedim v preddverju. Potem sem šel k nekim znancem na večerjo za zahvalni dan in tam spoznal Kevina Williamsona, ki je malo pred tem prodal scenarij z naslovom Scary Movie, po katerem so pozneje posneli film Krik. In tako sem vstopil v Los Angeles," se svojih prvih stikov z mestom angelov še kako dobro spominja Jon, ki mu na začetku kariere še zdaleč ni bilo postlano z rožicami:

"Prišel je čas, da najdem posel, agenta, prebivališče in podobna sr...a, a nič od tega ni bilo lahko. Klical sem ljudi, ki sem jih poznal. Poklical sem Paula Rudda, ki sem ga poznal s fakultete, in mu rekel: 'To te bom vprašal samo enkrat. Potrebujem uslugo. Mi lahko daš ime nekoga, ki bo sprejel moj klic?'. Dal mi je številko in ta sestanek je vodil k drugemu sestanku, ki je vodil k novemu sestanku. Domine so začele padati, na koncu sem našel agenta, potem pa tri leta nisem delal, zato me je agent zapustil. To je bilo slabo obdobje, pozna devetdeseta, ko so bile popularne najstniške drame, kot je bila serija Simpatije. Nisem ustrezal tistemu, kar je trg zahteval. Potrebovali so bistre in mlade ljudi, jaz pa nisem bil nič od tega. Okej, bil sem mlad, star sem bil 25 let, a nisem bil tako videti. To me je potrlo. Ostal sem torej brez agenta, a kljub temu sem nekako dobil vlogo v predstavi, potem pa še novega agenta, ki mi je priskrbel prvi pravi posel, po katerem je sledil drugi in tako naprej. To je bil počasen proces z veliko 'brcanja' v prazno."

Ko je spoznal Jennifer Westfeldt ...

Sledilo je nekaj uspehov, saj je dobival manjše vloge v televizijskih serijah. Njegovi prijatelji so se trudili in ga angažirali, kadar so le lahko. Med njimi je bila tudi njegova leto dni starejša punca, igralka in scenaristka Jennifer Westfeldt, v katero se je zaljubil leta 1997 in s katero si življenje deli še danes. Jennifer mu je leta 2001 priskrbela vlogo v neodvisni romantični komediji Ko pride ljubezen, v kateri je igrala in sodelovala pri pisanju scenarija. Resnici na ljubo pa je bil Jon kljub vsemu temu kar nekaj let le občasno zaposleni igralec, ki je ves čas delal kot natakar, da je lahko plačal račune. Kruha pa ni služil le kot natakar, ampak tudi kot asistent na snemanjih filmov za odrasle!

"To niso bili neokusni filmi za odrasle, ampak bolj erotični. Moram priznati, da nisem ponosen na to. To sem počel le nekaj tednov, za nekaj sto dolarjev na dan. To je bil najbolj depresiven posel, kar sem jih kdaj imel," pravi in pojasni, kaj natančno je kot asistent počel na snemanju: "Če je pepelnik stal na napačnem mestu v kadru, sem bil jaz tisti, ki ga je moral umakniti." Jon je bil torej dovolj skrben in natančen, da je lahko opazil pepelnik na napačnem mestu, poleg tega pa je bil do sebe do volj strog, da si je postavil ultimat:

"V Los Angeles sem prišel, ko sem bil star 25 let, in odločil sem se, da se bom vrnil domov, če do 30. leta ne bom našel posla, od katerega bi lahko živel. Mislil sem, da je to povsem dovolj časa. Načrt sem uresničil v treh letih. Pri tridesetih sem že dobival redne posle. Za svoj 30. rojstni dan sem snemal film Bili smo vojaki z Melom Gibsonom. Bival sem v hotelu v Columbusu v Georgii, kamor je prišla tudi moja punca, ki je bila v tistem času v New Yorku, kjer je imela verjetno delo s kakšno predstavo. Prišla je na obisk in s seboj pripeljala tri moje dobre prijatelje. To je bil dober rojstni dan in mislil sem si: 'Človek, to je to. Boljše od tega ne more biti'."

Ker je začel dovolj dobro služiti, je nehal delati kot natakar: "Nehal sem leto prej, kar je bilo začuda težko. Denarja sicer nisem potreboval, a to je postalo del moje identitete. Do današnjega dne je to posel, ki sem ga opravljal najdlje v življenju, in tega se ne sramujem. To je nekaj, k čemur sem se vedno pripravljen vrniti. Prijetno mi je za točilnim pultom, prijetno mi je nositi predpasnik, vse to me niti najmanj ne moti. Vedno bodo restavracije in bari, tega se ne da uničiti z internetom. Restavracije in bari so eden od zadnjih varnih poslov. Videoteke, glasbene trgovine, časopisi, televizija ... Vse izginja in končuje na računalnikih, samo restavracije ne."

Med zvezde z Oglaševalci

Po snemanju omenjene vojne drame Bili smo vojaki je dobival vloge predvsem na televiziji, med drugim je zaigral v priljubljenih serijah Midve z mamo, Čarovnice in Na kraju zločina: Miami, leta 2007 pa se je z vlogo Dona Draperja v seriji Oglaševalci dokončno zavihtel med najbolj sijoče zvezde. A tudi za ta angažma se je moral pošteno potruditi: "Najmanj šestkrat sem bil na avdiciji, tako da sem imel veliko priložnosti za ponižanje. Matt (Matthew Weiner, avtor serije, op. a.) danes govori o tem, da so takoj, po prvi avdiciji, vedeli, da sem popoln za Dona Draperja. Moj odgovor je, da bi mi - j...i ga - to lahko tudi povedali. Počutil bi se veliko bolje. Tega mi ni povedal, ker to ni bila samo njegova odločitev, treba je bilo vprašati tudi studio in televizijske mreže.

Lahko imaš pet najboljših avdicij v življenju, a če si na šesti malo slabši ali pa je tisti, ki odloča, za kosilo pojedel slab kos ribe, je vsega konec." Na njegovo srečo se je tudi na šesti avdiciji odlično izkazal, poleg tega pa nihče ni pojedel pokvarjene ribe, zato je tako zelo želena vloga pripadla prav njemu. Trenutka, ko je izvedel veselo novico, se še živo spominja: "To je smešna zgodba. Bil sem v njihovi pisarni na Manhattnu in Matt mi je rekel, da želi, da se sprehodim po pisarni, kot da bi dobil vlogo. Mislil sem si, da bi se raje sprehajal zato, ker sem dejansko dobil vlogo, a sem to vendarle storil. Spoznaval me je s šefi in jim govoril: 'To je Don.' Rekel sem mu, naj neha, da me ne bi uročil. Na koncu sva šla čez cesto do hotela Gansevoort. Tam imajo na strehi teraso in bil je lep spomladanski dan. S šefi televizijske mreže sva spila nekaj pijač, ko smo vstopili v dvigalo, pa je ženska, ki je zadolžena za sprejemanje odločitev, rekla: 'Verjetno to že veste, a vseeno ... Dobili ste službo!' Z nami v dvigalu je bil tudi Franz Beckenbauer (legendarni nemški nogometaš, op. a.) in dobesedno v trenutku, ko so mi povedali, da sem dobil vlogo, so se vrata dvigala odprla, preddverje pa je bilo prepolno fotografov. Bliskavice so 'streljale' in ljudje so se drenjali proti nam ter vpili 'o, bog, o, bog'. Za delček sekunde sem pomislil, da je to zaradi mene. Še vedno sem bil poln adrenalina zaradi vloge, ki sem jo dobil, a to so bili samo neki vzhičeni Nemci, ki so želeli spoznati svojega nogometnega heroja."

Lani smo Jona v naših kinih lahko gledali v komediji Projekt: Otrok, pod katero se je kot scenaristka, režiserka in producentka podpisala njegova punca Jennifer Westfeldt. Čeprav sta Jon in Jennifer skupaj srečna že 16 let, nista poročena in nimata otrok, kar zvezdnik pojasnjuje takole: "Nimam nekega velikega motiva imeti otroka. Sem v čvrsti zvezi, in če se bo ta zgodba enkrat začela, ne bom izključil te možnosti. Do zdaj pa to za naju ni bila prioriteta, ker nihče od naju nima prevelike želje. Nimam pojma, morda se bo zgodilo že jutri. O zakonu pa nikoli nisva posebej razpravljala. Mislim, da je zakon pogosteje dogovor med družinama kot dogovor med dvema človekoma. Nimam ravno nekih dobrih izkušenj z zakoni. Moja starša sta se ločila, ko sem bil star dve leti, in se nista ponovno poročila, zato mi to nič ne pomeni. Ne rečem, da tudi drugim ne sme pomeniti, to je preprosto moja izkušnja. Nimam nekega vzora zakonskega življenja, o katerem bi lahko rekel, da je to to, da je to tisto, kar si želim."

Morda se je prav zato, ker nima svojih otrok, lani odločil, da bo pomagal tujim. Ustvaril je namreč spletno videoserijo Ask a Grown Man (Vprašaj odraslega moškega), v kateri v kratki videoobliki mladim svetuje glede težav v ljubezni, oblačenja, stila in celo nadutosti. Jon naglas bere vprašanja, ki jih dobiva, in težave rešuje neposredno pred kamero. Prvič je rešil težavo 16-letne Britney, ki mu je pisala: "En dan bi se rad dobil z mano, naslednji dan pa si premisli. Kaj naj naredim s tem tipom?" Zvezdnik ji je med drugim odgovoril, naj nikar ne trpi, če fant noče biti z njo, saj je na svetu še veliko drugih. In kako prav ima!

Tim Jeras za revijo Story

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"