John Goodman: Tri desetletja se je družil z viskijem

Johna Goodmana, ki prav danes slavi 61. rojstni dan, številni še vedno radi enačijo s simpatičnim obilnim očetom iz delavske družine Danom Connerjem iz humoristične serije Roseanne, a resnica o tem igralcu je povsem drugačna.

“Otroci so na mojem nivoju. Rad počnem neumnosti z njimi.” (foto: Profimedia, Getty Images, Warner Bros., Blitz Film) Profimedia, Getty Images, Warner Bros., Blitz Film
26. 6. 2013

Pravzaprav sam pravi, da šele zdaj, ko je zaplaval v sedmo desetletje življenja, morda res malo spominja na dobrodušnega mehanika iz predmestja. S soprogo Annabeth in 22-letno hčerko Molly Evangeline namreč najraje uživa v mirnih popoldnevih. To počne v zavetju družinskega doma v New Orleansu in se - kot pravi - le občasno vrne v Hollywood, da posname kakšen film.

Za tega skromnega, 188 centimetrov visokega igralca to pomeni, da posname minimalno tri dolgometražne filme na leto, ne smemo pa pozabiti še na televizijske serije in 'posojanje' glasu animiranim likom. Čeprav redko dobiva velike vloge, je eden izmed najbolj zaposlenih hollywoodskih igralcev in že več kot dve desetletji dela brez premora.

John Stephen Goodman se je delavski družini rodil 20. junija 1952 v St. Louisu v ameriški zvezni državi Misuri. Njegova mama Virginia Roos Loosmore je bila natakarica v znani lokalni restavraciji Jack and Phil's Bar-B-Que, oče Leslie F. Goodman pa poštar, ki je le dve leti po Johnovem rojstvu umrl zaradi srčnega infarkta. Mama Virginia, ki je bolehala za rakom na debelem črevesu in jetrih, je umrla junija 2000, v svoji okolici pa je bila znana kot velika dobrodelnica.

"Vzela bi sebi iz ust in dala siromašnim,"

je izjava, s katero jo John najpogosteje občudujoče opisuje. Ko je postal slaven igralec, je s prvim večjim honorarjem poskrbel prav za svojo bolno mamo in ji kupil hišo v Oakvillu. Zelo blizu si je bil tudi s starejšim bratom Lesliejem in sestro Elisabeth Horvath in v intervjujih pogosto poudarja, kako zelo jima je hvaležen, da sta skrbela za mamo, kadar sam zaradi snemanj ni mogel biti ob njej. Čeprav so živeli v razmeroma revnih razmerah, je mama od nekdaj podpirala njegovo ljubezen do igralstva, ob sanjah, da bi postal profesionalni igralec ameriškega nogometa, pa je bilo prav igralstvo edina stvar, ki ga je zanimala.

"Težava je bila v tem, da sem bil v nogometu grozen. To je bilo strašno. Nekaj časa sem vztrajal, a je vse skupaj vodilo k zaključku, da si moram najti neki drug življenjski načrt. Na srečo sem našel igralstvo," pojasnjuje skromni igralec, ki so ga - kljub njegovemu slabemu mnenju o svoji športni nadarjenosti - opazili odgovorni z univerze Southwest Missouri State in mu ponudili športno štipendijo. Na omenjeni univerzi je vpisal igralstvo, in ko je staknil prvo resnejšo športno poškodbo, se je odločil, da se mu bo povsem posvetil. Njegov največji idol v otroških letih je bil Marlon Brando.

"Bil je povsem drugačen od vseh drugih. Spremenil je svet. Začel je revolucijo, svojo revolucijo, in jo tudi končal. Oboževal sem ga kot igralca. Bilo bi čudovito, če bi mi kdo lahko zdaj tako 'prižgal vžigalno vrvico'. Da bi me zanetil, spodbudil, porinil naprej," z občudovanjem govori zvezdnik, ki se po končani fakulteti ni ravno hitro znašel. "Najbrž sem v tistih letih dela kot natakar zaslužil vsa ta leta nenehnega dela in dobrih projektov," pravi novopečeni 61-letnik, ki se mu po žilah pretakajo angleška, velška in nemška kri. Z nekaj prihranki in denarjem, ki si ga je izposodil od brata Leslieja, je namreč našel stanovanje na Manhattnu, natančneje na deveti aveniji. In zakaj je bilo to tako zelo pomembno zanj?

Delo varnostnika v baru

Zato, ker so v neposredni bližini stanovanja številna gledališča. Kljub temu pa je bilo prvo plačano delo, ki ga dobil, delo varnostnika v baru, v katerem je Bruce Willis delal kot natakar. "Kot v vsem, kar počne, je bil Bruce odličen barman. Vsak večer je bil v tistem baru šov. Da ne govorim, kolikšne napitnine je dobival. Točil je tiste pijače, mi ... Mi pa smo jih pili. Brez ugovorov!" se spominja Goodman, ki je kmalu navezal potrebne stike. Začel se je udeleževati avdicij in nekatere so mu začele prinašati prve manjše vloge v 'off Broadwayu'. Na malih zaslonih pa se je prvič pojavil v reklami za Burger King.

"To ni bila težka vloga. Mislim, da se lahko opazi, da nisem ravno človek diet," se pošali in doda: "Potem sem posnel reklamo za losjon po britju, v kateri tepem samega sebe. Izjavo: 'Hvala ti, to sem potreboval!', ki jo izrečem sam sebi po tem, ko si prisolim zaušnico, sem poslušal še več let pozneje. Vsakič, ko je kdo koga udaril." Prve filmske vloge je dobil šele v osemdesetih, začetki pa se mu ne zdijo težki, kot jih pogosto opisujejo mediji.

"V New Yorku sem v sedemdesetih sledil svojim sanjam. Ne vem, zakaj to ljudem zveni kot nekaj strašnega. Meni je bilo fenomenalno. Lahko si kar predstavljate Brucea Willisa, Dennisa Quaida in mene, kako igramo v muzikalu Loose Ends na Broadwayu leta 1978," opisuje takratne razmere in dodaja: "Narkomani so bili povsod po četrti, in ker smo imeli na hodniku določenega nadstropja le eno kopalnico, smo vsak dan našli igle, žlice in podobne predmete. Kad smo imeli v kuhinji. To je bilo daleč od Playboyevega dvorca, a je v tistem obdobju služilo svojemu namenu."

Leta 1988 je dobil vlogo, po kateri se ga še danes vsi spominjajo - v televizijskem portretu povprečne delavske družine, ki se s pozitivnim razmišljanjem in ljubeznijo bori za preživetje v mestecu Lanford v Illinoisu. Gre seveda za humoristično serijo Roseanne, prvo uspešno serijo, ki portretira pravi obraz Amerike, daleč stran od Beverly Hillsa in Wall Streeta. Ker tudi sam prihaja iz delavske družine, se je v vlogi Dana Connerja, prvega delavskega televizijskega očeta, zelo dobro znašel. "Čeprav smo to serijo začeli snemati pred 25 leti, se še danes na ulici derejo za mano: Hej, kje je Roseanne?" pravi Goodman, ki si je s to vlogo prislužil naslov enega izmed najbolj priljubljenih televizijskih očetov v zgodovini.

Železna režiserska palica šefinje Roseanne Barr

Njegova soigralka, komičarka Roseanne Barr, ga je pogosto opisovala kot sanjskega soproga, zaradi česar so bili vsi njeni možje v tistih devetih letih, ko so snemali priljubljeno serijo, ljubosumni. Roseanne je zaradi tega vsem trem soprogom, Billu Pentlandu, Tomu Arnoldu in Benu Thomasu, namenila gostujoče vloge v seriji. Večina spominov, ki ga vežejo na snemanje serije, je lepih, a snemanje se resnici na ljubo ni končalo najlepše.

"Na začetku je bilo zabavno, pozneje pa je bilo čedalje več težav. Bili so dnevi, ko sem se moral siliti, da sem prišel na delo," se spominja igralec in s tem namiguje na železno režisersko palico svoje tedanje šefinje Roseanne Barr: "Bilo je veliko majhnih težav, ki jih nismo mogli zgladiti. Na primer, Roseanne je na snemanje kot producenta pripeljala nekega tipa, v katerega se je zaljubila, kar je še bolj omajalo ravnotežje. Toda delali smo skupaj kot prava disfunkcionalna družina." Ne glede na to, kako zelo težko je bilo takrat, ostaja neizpodbitno dejstvo, da je serija dosegla neverjetno priljubljenost in poskrbela, da je John Goodman postal televizijski zvezdnik.

V letih, ki so sledila po začetku snemanja te serije, si je zgradil bogato igralsko kariero. Včasih je imel glavne vloge, najpogosteje pa so ga najeli za stranske vloge, ki so obeleževale določen film, serijo ali predstavo. Ko je v New Orleansu snemal romantično športno dramo Everybody's All-American, je spoznal svojo današnjo soprogo Annabeth Hartzog. Spoznala sta se na zabavi za noč čarovnic v klubu Tipitina's, tisto, kar mu je bilo pri Annabeth najbolj všeč, pa je bila njena neposrednost. "Prišla je in rekla živijo, jaz pa sem bil zmeden. Vprašal sem se, zakaj bi se takšna prekrasna ženska želela pogovarjati z mano," se spominja. Le dve leti po prvem srečanju, 27. oktobra 1989, sta se zaljubljenca poročila, 31. avgusta 1990 pa se je rodila njuna hčerka Molly Evangeline.

"Zanimivo, jaz sem vedno vsem 'wingman' (tisti, ki je ob prijatelju, da mu pomaga spoznati osebo nasprotnega spola, op. a.). V profesionalnem življenju vedno igram stransko vlogo v filmu od nekoga, v zasebnem življenju pa vsem pomagam spoznavati punce. Tedanji kolega s snemanja, Dennis Quaid, pa mi je obljubil, da bo moj 'wingman' na tisti zabavi. Na srečo je Annabeth vzela stvari v svoje roke," pravi igralec, ki sicer zelo redko govori o svoji družini. John je torej poročen že skoraj 24 let, kot recept za dolgotrajnost zakona pa vedno navaja isto: "Delati daleč stran od doma je v veliko pomoč." Njegova soproga je v New Orleansu odprla trgovino s kakovostnimi otroškimi oblačili, kar jo veže na New Orleans, po poskusu organiziranja družinskega življenja v Los Angelesu pa je hitro prišla odločitev o selitvi v New Orleans.

Ne mara intervjujev

"Vem, da nisem človek tabloidov, a nočem biti njihova kolateralna žrtev," je takrat izjavil Goodman, ki je v New Orleansu kupil hišo Trenta Reznorja, pevca skupine Nine Inch Nails, v kateri so štiri spalnice in tri kopalnice, in se poslovil od bliskavic fotoaparatov. Naj gre za fotografe ali novinarje, John z mediji nikoli ni bil v dobrih odnosih. V sklopu promocijskih intervjujev ob izidih svojih filmov na vsa vprašanja najpogosteje odgovarja kratko in nezainteresirano. Če se na intervjuju sploh pojavi, seveda.

Tom Arnold, eden od scenaristov, s katerim se je John zbližal na snemanju serije Roseanne, to vedenje pojasnjuje z njegovo samokritičnostjo in negotovostjo. "Že od nekdaj je prestrog do sebe. Ima ta kompleks. Tudi jaz ga imam. Kompleks debelega mulca. Ne glede na to, kako smo videti, in ne glede na to, kako uspešni smo, vsakič, ko se pogledamo v ogledalo, vidimo tega debelega mulca," pojasnjuje Arnold. Prav zaradi te negotovosti je John z lahkoto postal odvisen od slave, cigaret in alkohola.

"Ne vem, koliko je stari Jack Daniel's uničil moj spomin, ki je bil že tako in tako slab. Družila sva se skoraj 30 let in na koncu najine zgodbe mi za nikogar ni bilo mar. Imel sem dovolj vsega, njega, sebe in ljudi ... Razmišljal sem celo o tem, da bi nehal igrati. Nikoli nisem bil zadovoljen s seboj. Mislim, da ta občutek vsakega alkoholika rine v brezno. Postavil sem si nedosegljive cilje, nato pa sem se kaznoval, ker nisem bil dovolj dober. Potem pa je prišel trenutek, ko nisem več zmogel," razloži.

Ta trenutek je prišel leta 2007, ko se je prijavil v rehabilitacijski center Promises v Malibuju. V tem luksuznem centru so se od svojih odvisnosti poskušale ozdraviti številne zvezde, med drugim tudi nekdanja princesa popa Britney Spears in težavna igralka Lindsay Lohan. "To je bilo vprašanje življenja ali smrti. Tako daleč je prišlo," je povedal v enem izmed redkih intervjujev, v katerih je spregovoril o tej temi.

Svojega življenja ne bi spreminjal

"Vedel sem, da me tam ne bo nihče iskal. Moral sem to storiti. Vse to je preveč vplivalo na ljudi okoli mene, na posel, temperament, spomin, depresijo. Toda to niso zgodbe, ki bi jih želel pripovedovati, da bi prodal film. To niso zgodbe, ki jih želim komurkoli pripovedovati. Težko mi je tudi pred najožjimi sorodniki," je iskren igralec, za katerega je bilo odrekanje alkoholu najtežje v življenju. Na drugo mesto se v tem smislu uvršča opustitev kajenja, ki mu je uspela leta 2003, tretjega pa zaseda hujšanje po zdravnikovem ukazu leta 2005.

Kljub vsemu pa John pravi, da svojega življenja ne bi spreminjal. V sedmem desetletju življenja ima prečudovito hišo, srečno družino in posel, ki ga ima neizmerno rad.

"Če bi moral menjati dobre življenjske izkušnje, da bi se mi izničile tiste slabe, ne bi ničesar spreminjal. Snemati filme z bratoma Coen je neverjetna izkušnja, ker so njuni scenariji odporni proti neumnosti. Z njima sem posnel pet filmov, vključno z Velikim Lebowskim, ki je definitivno moj najljubši film, in to so izkušnje, ki se jih rad spominjam. Rad delam, tudi takrat, ko ne gre vse po načrtih, in kljub nervozi. Če nimam dela, potem prihaja do težav," razlaga igralec, ki se počasi privaja na upokojensko življenje.

"Lansko poletje sem preživel s soprogo, s katero sem se le družil in počival. Popravil sem hišo, bral knjige, gledal bejzbol. Na koncu se je izkazalo, da sem v tem tudi užival!" z nasmeškom na obrazu pravi zvezdnik, ki je lani znova odkril svojo ljubezen do gledališča.

Rad bi se vrnil na deske, ki pomenijo življenje, a zaradi levega kolena, ki zaradi artritisa potrebuje resne terapije, in zaradi navala filmskih vlog bo to težko izvedljivo: "Snemanje filmov ne vzame toliko časa in energije kot postprodukcijske obveznosti. Številni dogodki, premiere in intervjuji ... In vse to leto dni po snemanju filma, ko si že globoko v nekem drugem filmu ali pa v nekem svojem filmu." Zanimivo pa je, da se - čeprav je v svoji bogati karieri sodeloval pri številnih projektih, ki so bili v igri za oskarja - še nikoli ni znašel niti med nominiranci za to prestižno filmsko nagrado:

"Vsa ta podelitev in s tem tudi nagrada sta z leti zame nekako izgubili smisel. Ko sem bil mulec, je bil to razburljiv filmski večer, ob ponedeljkih, spomladi ... Zdaj je smisel vsega rdeča preproga in zdi se, da ljudje mislijo, da - če ne posnameš filma, ki je nominiran - sploh ničesar ne počneš in da tvoje življenje sploh nima smisla. Dobiti oskarja ni zadosten razlog za snemanje filma. Ljudje ne delajo filmov samo zaradi tega. Ne vem, ali zvenim ogorčeno ali zavistno, a resnično mislim, da je vse to preveč napihnjeno."

Tim Jeras za revijo Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri