Bo odvisnost od škandalov zdaj že nekdanjega oblikovalca modne hiše Dior zanj usodna?
Včasih so potihoma nastale novice še najbolj odmevne.
“John Galliano, nadarjeni modni oblikovalec, ki se je znašel v težavah in ga je modna hiša Dior zaradi antisemitskih parol odpustila, je zapustil Francijo in se šel zdravit,” je med pariškim tednom mode na Twitterju napisala Suzy Menkes, glavna modna kritičarka časnika International Herald Tribune.
Seveda ljudje iz modne panoge obsojajo Gallianove antisemitske verbalne napade, ki v obliki videoposnetka krožijo po svetovnem spletu. Toda nekateri med njimi vseeno kritizirajo to, da so ga zaradi tega tako hitro vrgli iz Diorja. Je zadeva s tem res končana? Ali pa bi si morali morda vendarle postaviti vprašanje, kako je sploh lahko prišlo tako daleč?
Pogled v preteklost
Da bi našli odgovore, moramo najprej razsvetliti vzpon tega modnega genija. Britanec z rimskimi predniki je v revnih razmerah odraščal v Gibraltarju. Pozneje se je preselil v London, da bi študiral modno oblikovanje, in takoj po zaključnih izpitih leta 1984 ustanovil svojo modno znamko. Takrat je bil star komaj 24 let. Že tri leta pozneje so ga razglasili za britanskega oblikovalca leta.
Ko se je znašel v finančni stiski, pa je bila Anna Wintour, slovita urednica modne revije Vogue, tista, ki je priskrbela financerja. Njegov slog je bil všečen, še bolj pa njegov ekscentrični nastop. Leta 1995 je postal kreativni šef Givenchyja, dve leti pozneje pa ga je Bernard Arnault, šef luksuznega koncerna LVMH, postavil za kreativnega direktorja Diorja.
Galliano je skrbel za škandale, med drugim tudi z modnim šovom, pri katerem je idejo za videz kolekcije dobil pri brezdomcih. To je seveda poskrbelo za udarne naslove v medijih, Diorju pa prineslo gromozansko povečanje prihodka. Arnaultova strategija se je torej izkazala kot pravilna. Galliano je postal sončni kralj, ki je bil po koncu vsakega šova deležen veselih vzklikov obiskovalcev. Modni cirkus je ljubil svojega nadpovprečno nadarjenega klovna.
Tolažbo našel v mamilih in alkoholu
Tisti, ki se pogovarjajo z njegovimi sodelavci, pa dobijo povsem drugačno predstavo o tem človeku.
“John je zelo plah in sramežljiv,” zatrjujejo ljudje, ki so imeli priložnost sodelovati z njim, in dodajajo:
“Nikomur se ne približa, raje se zapira vase. Med modnimi šovi je vedno sedel v neki sobi v zaodrju, v katero so lahko vstopili le njegovi najbližji prijatelji. Morda je bila njegova težava prav to, da je moral za javnost vedno igrati neko vlogo.”
Iz modnih krogov je slišati tudi, da so bila še posebej zadnja leta zelo huda zanj. Leta 2007 je Steven Robinson, vodja Gallianovega ateljeja in njegov zaupni prijatelj, naredil samomor. V obdobju žalovanja se je John po tolažbo zatekel k alkoholu in mamilom.
“Takšen pač je,” se je vedno znova govorilo, kadar je izgubil nadzor nad sabo in zbezljal. Očitno so se ljudje okoli njega ob tem bolj zabavali, kot pa so sočustvovali z njim, saj so mu v šali številni nadeli vzdevek Sue Ellen – po od alkohola odvisni soprogi J. R.-ja iz priljubljene televizijske serije Dallas.
Zadnji oblikovalec svoje vrste
Je pred kratkim torej preprosto bila ena provokacija preveč?
“John ni noben antisemit,” poudarja njegov znanec in pojasnjuje:
“Preprosto nima več nobenega nadzora nad tem, kako daleč lahko gre. Ne nazadnje so ga do zdaj slavili prav zaradi škandalov, ki jih je povzročal.”
Po samomoru modnega oblikovalca Alexandra McQueena pred letom dni je Galliano veljal kot zadnji ‘enfant terrible’ modne scene. Prav zato se je v zadnjem času čedalje pogosteje spraševal, kako mu bo sploh uspevalo vsako sezono prekašati samega sebe. Očitno je bila to napaka v razmišljanju, saj to v modi ni več bistveno. Še v devetdesetih letih so mavrično kričeče modne oblikovalce častili kot pop zvezdnike. Pierre Bergé, dolgoletni partner Yvesa Sainta Laurenta, pa zdaj pravi:
“Modni oblikovalci, kot je Christian Dior, včasih niso potrebovali niti rokavic niti konjskega repa. Dovolj je bil že njihov talent.” In prav v tej smeri naj bi spet plul modni svet.
Galliano je (bil) zadnji modni oblikovalec svoje vrste. Svojo hišo v pariški četrti Rue de la Perle je zapustil v spremstvu telesnega stražarja in šoferja. Celo pred fitnes studio L’Usine so ga pripeljali v džipu z zatemnjenimi stekli.
“Vedno je prišel zgodaj zjutraj in se nikoli ni oprhal,” je izdal eden od zaposlenih v omenjenem fitnesu. Zaupal je zelo redkim prijateljem, svoji moški družbi, s katero se je pogosto dobival v bistroju La Perle, ki je le nekaj metrov oddaljen od njegove hiše. Prav v družbi teh moških je bil, ko je žalil druge goste bistroja. Člani njegove moške družbe zdaj molčijo. In upajo, da se bo John Galliano, ta nadarjeni modni oblikovalec, na zdravljenju spametoval in da bo nekoč spet zasenčil osamljenega klovna.
Povzeto po reviji Lea
